Jedro

Ker je z vidika davčnih predpisov mogoče upoštevati samo pismeno pogodbo za prenos lastninske pravice na nepremičnini, ni mogoče upoštevati zastaranja po predpisih, ki so veljali, ko naj bi bila pogodba sklenjena in izvršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 20.5.1993 je D.Z. kot prodajalcu nepremičnine odmerjen davek na promet nepremičnin v znesku 24.960 SIT. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika, ki je pogodbeno prevzel obveznost plačila "davka". V obrazložitvi navaja, da tožnik v odmernem in ne v pritožbenem postopku ni predložil dokazov, da je bil odplačni prenos lastninske pravice na zemljišču parc. št. 1756/1 opravljen že v letu 1962. Prenos lastninske pravice na tej nepremičnini vse do predložitve pogodbe z dne 1.7.1992 tudi ni bil prijavljen davčnemu organu zaradi odmere davka, zato se šteje, da je prenos lastninske pravice na nepremičnini opravljen s sklenitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V skladu z veljavnimi predpisi je davek na promet nepremičnin pravilno odmerjen od osnove 1,248.000 SIT po 2 % stopnji v znesku 24.960 SIT. Tožeča stranka se v tožbi v celoti sklicuje na pritožbo, v kateri navaja: pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in o prenosu dednega deleža z dne 1.7.1992 predstavlja vknjižbeno dovoljenje, ki ni podlaga za odmero davka na promet nepremičnin po 2. členu zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90), ker se z njim ni odplačno prenesla lastninska pravica na nepremičnini v smislu 1. odstavka 2. člena zakona. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča SR Slovenije. Organ prve stopnje ugotavlja, da je v letu 1962 bila sklenjena kupoprodajna pogodba med D.Z. in pok. H.K. - sorodnikom tožnika, po kateri ni bil opravljen prepis lastništva in ne plačan davek na promet nepremičnin. Organ prve stopnje ne more odmeriti davka na promet nepremičnin od kupoprodajne pogodbe, sklenjene v letu 1962, saj je ta pravica zastarala že z dnem, ko je stopil v veljavo zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 11/79), po katerem se davek na promet nepremičnin ne more odmeriti po preteku desetih let od sklenitve pogodbe o prenosu nepremičnin. Obveznost je tako zastarala že 18.4.1979. Čeprav sedaj veljavni zakon o davku na promet nepremičnin drugače ureja zastaralni rok, to ne vpliva na že pridobljeno "zastaralno pravico" po prej veljavnem zakonu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi meritorno odloči. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je z lastnikom sporne nepremičnine D.Z. bil sklenjen odplačni pravni posel. V pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in prenosu dednega deleža z dne 1.7.1992, pogodbene stranke sicer ugotavljajo, da je kupoprodajna pogodba za zemljišče parc.št. 1756/1 bila sklenjena in izvršena v letu 1962, vendar tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožeča stranka za to ugotovitev ni predložila nobenih dokazov, slednja ugotovitev tudi ni izpodbijana. Pogodba, s katero se prenese lastninska pravica na nepremičnini, mora po zakonu biti sklenjena v pismeni obliki (zakon o prometu z nepremičninami, Uradni list SRS, št. 19/76, 42/86 in prej veljavni zvezni predpisi). Toda tožeča stranka ni predložila niti ponudila nobenega dokaza o sklenjeni pismeni kupoprodajni pogodbi v letu 1962, zato je tožena stranka pravilno štela, da je bil odplačni prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini opravljen s sklenitvijo citirane pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki je bila napovedana v letu 1992, ko je veljal sedaj veljavni zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90). Ker je z vidika davčnih predpisov mogoče upoštevati samo pismeno pogodbo, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na zastaranje po prej veljavnem zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 27/72, 39/74, 11/79, 34/83, 27/85), saj ni dokazala, da bi takrat bila sklenjena pismena pogodba, niti ne zatrjuje, da bi bila takrat davčna obveznost odkrita. Prav tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča R Slovenije v sodbi, da vknjižbeno dovoljenje ni pravna podlaga za odmero davka na promet nepremičnin, saj je navedeno stališče bilo zavzeto na drugačni dejanski podlagi. V cit. zadevi je namreč pogodba o dosmrtnem preživljanju bila predložena za odmero davka 22.11.1972, s kasnejšim vknjižbenim dovoljenjem z dne 15.7.1980 pa se je stranka (žena izročevalca) samo odrekla pogodbenemu pogoju oziroma pridržku, da se izročitev nepremičnine odloži do njene smrti.

Višine odmerjenega davka pa tožeča stranka ne izpodbija.

Smiselno uveljavljani tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.