Jedro

Po določilu 12. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Vendar pa velja prvenstveno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij udeležencev (3. čl. OZ), zaradi česar velja tista ureditev, ki jo stranki določita v medsebojni pogodbi (le da ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da je na dan 5.3.2006 obstajala oziroma da na ta dan obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 8.373.333,62 SIT; ugotovilo, da na dan 5.3.2006 ni obstajala oziroma da na ta dan ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.373.333,62 SIT; sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.8.2008, opr.št. VL 1, v celoti vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 8.373.333,62 SIT oziroma 34.941,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2006 oziroma 1.1.2007 do plačila, poleg tega pa še izvršilne stroške v višini 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2007 dalje; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.587,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbe. Navaja, da toženka razen ugovora znižanega plačila po 639. čl. OZ terjatvi tožnice iz naslova opravljenih del po IV. začasni situaciji ni ugovarjala, je pa ves čas zatrjevala, da ima sama iz naslova pogodbene kazni višjo nasprotno terjatev do tožnice in je del navedene terjatve pobotala s terjatvijo tožnice iz sklepa o izvršbi. Toženka se strinja s trditvijo sodišča, da sodi vprašanje plačila pogodbene kazni v zvezi z zamudo pri dokončanju gradbenih del v skladu z določbami PGU v dokončni obračun, a hkrati meni, da niti PGU niti noben drug veljavni predpis (npr. OZ) ne vežeta zapadlosti terjatve iz naslova pogodbene kazni na dan izdaje oziroma sklenitve dokončnega obračuna. Tako 5. odst. 251. čl. OZ, kot tudi 55. člen PGU določata (le) zadnji rok, do katerega mora upnik dolžniku najkasneje sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, če je sprejel izpolnitev obveznosti. Noben predpis ne določa, da upnik ne bi mogel izjave, da zahteva plačilo pogodbene kazni podati prej, t.j. takrat, ko je dolžnik že prešel v zamudo ali pa celo takrat, ko je gotovo, da bo do zamude prišlo (citira dve odločbi VS in njegovo pravno mnenje z dne 20.12.1978). In prav za to je šlo v obravnavani zadevi, saj je toženka izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni podala že februarja 2006, po nastanku zamude in pred dokončanjem del na objektu v G. ulici v N.G., vsekakor pred dokončnim obračunom, ki sploh še ni bil sestavljen. S tem, ko je zavrnila plačilo IV. začasne situacije, in podala pobotni ugovor, je uveljavila pravico do pogodbene kazni. Da je prišlo do zamude in da je toženka upravičena terjati pogodbeno kazen, izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, pri čemer pa je materialnopravno napačna ugotovitev sodišča, da v skladu z 52. čl. PGU skupno določena pogodbena kazen ne sme presegati 5 % skupne cene, saj sta se stranki v pogodbi dogovorili drugače. V zvezi z odločitvijo, da terjatev iz naslova pogodbene kazni ne obstaja, je obrazložitev brez razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Neresnični in v nasprotju z dokazno podprtimi navedbami tožene stranke v vlogi z dne 15.10.2009 sta trditvi sodišča, da ni toženka navedla, odpravo katerih napak je uveljavljala in kolikšen znesek je za njihovo odpravo plačala. V nadaljevanju povzema dokazno podprte trditve iz navedene vloge in trdi, da jih tožnica ni niti zanikala in niti obrazloženo prerekala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po določilu 12. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Vendar pa velja prvenstveno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij udeležencev (3. čl. OZ), zaradi česar velja tista ureditev, ki jo stranki določita v medsebojni pogodbi (le da ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli). V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki v 12. čl. Pogodbe št. 1 z dne 9.6.2005 oziroma z dne 18.6.2005 določili, da se končna vrednost pogodbenih del, v smislu predhodnega člena (po katerem se od takšne vrednosti ugotovi višina pogodbene kazni), ugotavlja na podlagi končne situacije in se pogodbena kazen tudi obračuna s končno situacijo. Glede na to po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da bo tudi v obravnavanem primeru glede na 119. uzanco Posebnih gradbenih uzance (PGU) pogodbena kazen stvar dokončnega obračuna, saj sta pravdni stranki s pogodbo uredili drugače (in sicer, da je to stvar končne situacije). In ker gre le za dispozitivno uporabo PGU, je treba v obravnavani zadevi upoštevati pogodbena določila. Vendar pa drugačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, glede na to, da v predmetni pravdi tožeča stranka ne uveljavlja plačila končne situacije, ampak plačilo IV. začasne situacije. V zvezi s tem pa tudi ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka pravočasno podala izjavo, da si zaradi zamude pridržuje pravico do pogodbene kazni, ampak za to, da je glede na izrecno pogodbeno določilo (12. čl.) še ne more uveljavljati (končna vrednost pogodbenih del še ni ugotovljena). Na to ne morejo vplivati trditve tožene stranke, češ da je pogodbena kazen v tej fazi višja od zneska, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki iz naslova izvedenih del. Kar se pa tiče terjatve tožene stranke iz naslova zatrjevane odprave napak, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni tožena stranka niti v vlogi z dne 15.10.2009, na katero se sklicuje v pritožbi, opredeljeno navedla, za katere napake na izvedenih delih naj bi šlo in za odpravo katerih napak konkretno je plačala zatrjevani znesek. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ni tožena stranka prav v zvezi z deli, opravljenimi po 4. začasni situaciji, podala nobenega opredeljenega ugovora.

V zvezi z izpodbijano odločitvijo pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, v njej je zastopano stališče, skladno s katerim je vprašanje pogodbene kazni mogoče obravnavati v okviru dokončnega obračuna, ta pa ni predmet obravnavanega postopka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile relevantne za sprejem odločitve (1. odst. 360. čl. ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP).