Jedro

Če tožena stranka trdi, da se sistemske kršitve izkazujejo med drugim tudi z odločbami ESČP, hkrati pa kljub obstoju odločbe, ki naj bi po mnenju tožnika te potrjevala, ne obrazloži, čemu ji slednje ni treba upoštevati, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6360/2023/14 (1221-11) z dne 11. 4. 2024 odpravi, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6360/2023/14 (1221-11) z dne 11. 4. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 20. 11. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik iz svoje izvorne države Nigerije, zaradi varnosti potoval preko Republike Benin, ter nato legalno, z vizo vstopil na območje Francije septembra 2023. Tam je ostal en dan, nato pa preko Italije pripotoval v Slovenijo, kjer je 19. 10. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Na podlagi 12. člena Uredbe Dublin III je v primeru, ko prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite odgovorna država, ki je dokument izdala. Zato je tožena stranka Franciji v skladu s četrtim odstavkom 12. člena iste Uredbe posredovala prošnjo za sprejem tožnika, in 20. 11. 2023 prejela odgovor, da ta sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu zavrnila razloge tožnika, da Francija zanj ni varna država zaradi povezav med izvorno državo in Francijo in, sklicujoč se na poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) iz aprila 2023 in dejstvo, da tožnik negativnih izkušenj v Franciji ni imel, tudi razloge tožnika, da bi ob vrnitvi v Francijo lahko postal brezdomec oz. bil podvržen nečloveškemu ter poniževalnemu ravnanju. Tožnik se je namreč skliceval na informacije ECRE "France: Council of State Leaving People in Destitution on Doubtful Vulnerability Criteria, 40 Per Cent of Asylum Seekers Without Material Reception Conditions, Evictions in Paris, Calais and Dunkerque, 20th January, 2023" iz katerih izhaja, da 40 % prosilcev ostane brez materialnih pogojev ob sprejemu. Skliceval pa se je tudi na poročilo AlDA (Asyium Information Database) iz maja 2023, iz katerega izhaja, da več kot 40.000 prosilcev nima dostopa do nastanitvenih kapacitet ter denarnega nadomestila, da se osebe vrnjene v dublinskem postopku soočajo s pomembnimi ovirami pri dostopu do sprejemnih centrov in da gre za enake težave, kot jih imajo vsi drugi prosilci za azil v Franciji pri zagotavljanju stanovanja. To je posledica dejstva, da obstaja približno 50 % vrzel med razpoložljivimi mesti in povpraševanjem. Izpostavil je tudi sodbo ESČP z dne 8. 12. 2022 v zadevi M. K. in drugi proti Franciji. Ta se nanaša na več primerov prosilcev za azil, ki niso mogli dobiti nastanitve v sistemu nastanitve, ki jim je bil sicer namenjen, niti prostora v nujnih namestitvenih zmogljivostih. Sodnica za nujne primere francoskega upravnega sodišča je na njihovo zahtevo državi naložila, da jim zagotovi zatočišče v obliki nujne namestitve, a so kljub temu ostali prepuščeni sami sebi. Ker nastanitve niso mogli dobiti niti na podlagi sodbe francoskega upravnega sodišča (vlada se je sklicevala, da so nastanitvene zmogljivosti enostavno zasičene) so morali državo tožiti še pred Evropskim sodiščem.

4.Tožena stranka je v postopku ugotovila, da sklepa o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem postopku v Franciji ne more sprejeti, štela, da med Slovenijo in Francijo velja načelo vzajemnega zaupanja, ter ocenila, da za predajo tožnika ni ovir. Sklicevala se je na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021, v kateri je to izreklo, da so relevantni podatki o obstoju sistemskih pomanjkljivosti zlasti mednarodne sodne odločbe, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Bistvene tožbene trditve

5.Tožnik v tožbi povzame bistvene ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Trdi, da Francija zanj ni varna država zaradi političnih povezav z njegovo izvorno državo. To je bil prisiljen zapustiti zaradi njegove istospolne usmerjenosti in aktivističnega delovanja na tem področju. Trdi tudi, da v Franciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti tako glede prosilcev za mednarodno zaščito kot oseb, ki jim je bila ta priznana, ter oseb, ki so vrnjene po dublinskem postopku. Tožena stranka ni jasno obrazložila aktualnega dejanskega stanja v Franciji. Ne, da Francija noče, ampak ne more zagotoviti tako bivalnih razmer kot tudi samega procesiranja oseb (tudi vrnjenih po dublinskih postopkih). Tožnik tako ponovno opozarja na informacije ECRE iz januarja 2023, iz katerih izhaja, da 40 % prosilcev ostane brez materialnih pogojev ob sprejemu. To pomeni, da so dejansko prepuščeni ulici. Iz iste informacije še izhaja, da je že prag za dodelitev nujnih nastanitev tako visok, da jih ne uspejo dobiti niti matere z otroki, invalidi, nosečnice z otroki, ipd. Kaj šele samski moški, kot je tožnik. Enako izhaja tudi iz informacije AIDA - Poročilo o državi: Francija, maj 2023. Ponovno tudi izpostavlja sodbo ESČP z dne 8. 12. 2022 v zadevi M. K. in drugi proti Franciji. Vse navedeno dokazuje, kako skrajno so zaostrene razmere v Franciji. Po mnenju tožnika zgolj statistični podatki o vrnjenih osebah, na katere se sklicuje tožena stranka, ne morejo biti dokaz o tem, kaj se res dogaja v določeni državi. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi.

6.Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Franciji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda.

7.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

8.Sodišče je dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

9.Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe sta utemeljena.

K sodbi

10.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka sicer pravilno povzema vsebino odločbe Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 o dokazni vrednosti poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov in odločb ESČP. Kljub temu pa se ne opredeli do tega, kakšno težo ima za konkretni primer sodba ESČP v zadevi M. K. in drugi proti Franciji, ki jo izpostavlja tožnik. ESČP je v tej ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, torej pravice do poštenega sojenja, ni pa dvoma, da je obravnavalo položaj prosilcev za azil glede njihovih nastanitvenih (ne)zmožnosti. Tožena stranka sicer opiše, kako poteka postopek sprejema prosilcev za azil v Franciji, na splošno, opirajoč se na statistične podatke zapiše, da Francija prosilce za azil še vedno sprejema (oz. jih je v letu 2023, saj za leto 2024 podatkov še ni), v ničemer pa se ne opredeli do citirane sodbe in (ne)pomembnosti te za konkretni postopek. Če namreč tožena stranka trdi, da se sistemske kršitve izkazujejo med drugim tudi z odločbami ESČP, hkrati pa kljub obstoju odločbe, ki naj bi po mnenju tožnika te potrjevala, ne obrazloži, čemu ji slednje ni treba upoštevati, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Že ta kršitev je v predmetni zadevi narekovala ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

11.Tožena stranka je dalje v izpodbijanem sklepu menila, da je jasno kakšnih pravic so deležni prosilci za mednarodno zaščito v azilnem postopku v Franciji. V bistvenem, kot lahko povzame sodišče, da po sprejemu vloge za azil, uradna oseba oceni osebno situacijo vsakega prosilca, da so materialni pogoji sprejema enaki za vse, da je namestitev zagotovljena vsem prosilcem, ne glede na njihovo starost, finančno situacijo ali podlago za prebivanje in da so ranljive osebe deležne posebne oskrbe, glede na njihove potrebe. Tak zaključek je oprla na podatke EUAA iz aprila 2023 in dejstvo, da tožnik negativnih izkušenj v Franciji ni imel, saj tam za mednarodno zaščito ni zaprosil. Po oceni sodišča s tem ni odgovorila na trditve tožnika, da se osebe, vrnjene po dublinskem postopku, soočajo s pomembnimi ovirami pri dostopu do sprejemnih centrov, da je velika verjetnost, da bo zaradi tega ob predaji Franciji ostal na cesti oz. brezdomec in da zato gre za okoliščine, v katerih bi bil lahko podvržen poniževalnemu ali nečloveškemu ravnanju. Poročilo AIDA iz maja 2023 na katerega se sklicuje tožnik, in, ki je torej kasnejše od informacij EUAA, govori o nasprotnem od informacij EUAA - da namreč več kot 40.000 prosilcev nima dostopa do nastanitvenih kapacitet ter denarnega nadomestila ter da obstaja približno 50 % vrzel med razpoložljivimi mesti za nastanitev in povpraševanjem. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj informacijam EUAA daje večjo težjo od informacij AIDA, pri čemer tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za organizacijo, katere informacijam verodostojnosti ne gre odreči. Zlasti ob tem, ko poročilo ECRA, ki je le tri mesece mlajše od informacij EUAA, prav tako navaja, da 40 % prosilcev ostane brez materialnih pogojev ob sprejemu. Tudi zato ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti.

12.Toženka bi ob teh podatkih in zgoraj izpostavljeni odločbi ESČP, po oceni sodišča morala najmanj obrazložiti, zakaj poročilu EUAA daje prednost pred poročili, ki jih izpostavlja tožnik. Sicer pa bi ob tako nasprotujočih informacijah, kot izhajajo iz poročil primerljivo kredibilnih organizacij iz istega časovnega obdobja, okoliščine dejanskih zmožnosti nastanitve za tožnika, morala dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da tožnik v primeru predaje Franciji v nobenem primeru ne bi ostal na cesti. Zgolj povzemanje poročila EUAA, brez novejših informacij, ki bi ovrgle tožnikove trditve, tako ni zadostno zagotovilo, da tožnik v azilnem postopku ob predaji v Francijo, ne bo izpostavljen okoliščinam, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Sploh ob tem, ko tožena stranka sama priznava, da se število prosilcev za mednarodno zaščito povečuje v celotni Evropski uniji. Slednje le govori v prid temu, kar zatrjuje tožnik.

13.Tudi iz slednjih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sklep odpravilo že iz opisanih razlogov, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K začasni odredbi

14.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na predlog tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu z ustaljeno sodno prakso je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da s stopnjo verjetnosti izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Na toženi stranki pa je dolžnost, da s svojimi navedbami izpodbija resničnost navedb tožeče stranke in zatrjuje ter izkazuje obstoj javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe.

15.Predlog za izdaje začasne odredbe je utemeljen že s tem, ko tožena stranka ni izrecno prerekala navedb tožnika v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za priznana (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Sodišče je predlogu zato ugodilo.

-------------------------------

1Obrazložitev na str. 6 in 7 izpodbijanega sklepa.

2Tudi ta je časovno od poročila EUAA oddaljena le 4 mesece.

3Primerjaj tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22 z dne 29. 4. 2024, tč.81 obrazložitve.

4Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča I Up 174/2018.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.