Jedro

V denacionalizacijskem postopku, ko gre za denacionalizacijo stavbe, v kateri je bilo v skupnih prostorih na podstrešju že po podržavljenju zgrajeno novo stanovanje, ima najemnik tega stanovanja (katerega lastnik je investitor - občina), ki mu stanovanjski zakon daje pravico do nakupa takega stanovanja, pravni interes, da sodeluje v postopku denacionalizacije, v katerem naj bi se ugotovilo, ali je to stanovanje sploh predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklepa Občinskega sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine, oba z dne 9.7.1993 s katerima je prvostopni upravni organ po uradni dolžnosti obnovil postopek za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile s pravnomočno odločbo vrnjene v last upravičenki M.P. in sicer tako, da se glede na opravljeno novo cenitev navedenih nepremičnin ugotovi dejansko stanje novih investicij, postavil novega sodnega izvedenca ter odredil ponovno ugotavljanje vrednosti denacionaliziranih nepremičnin. Tožena stranka navaja, da v navedenem primeru ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega se sklicuje prvostopni organ, ker naj bi bila upravnemu organu šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji predložena dodatna dokumentacija, na podlagi katere bi prišlo do drugačne odločbe, če bi bila dejstva iz te dokumentacije znana in uporabljena že v času izdaje navedene odločbe. Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ prve stopnje že v prejšnjem, pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku vedel za investicije, ki so bile izvršene na denacionaliziranem objektu, kot tudi za preureditev podstrešnega stanovanja v navedenem objektu. Navedeno naj bi izhajalo iz cenitve sodnega izvedenca, ki je pri oceni vrednosti sedanjega stanja objekta upošteval tudi podstrešno stanovanje v izmeri 57,41 m2. V 8. točki poročila komisije za vodenje postopkov denacionalizacije z dne 9.4.1992 so navedeni tudi podatki, ki jasno kažejo na to, da je upravni organ za vse navedene investicije vedel že pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. Tako iz cenitve kot iz navedene 8. točke poročila je razvidno, da je bila vrednost investicij že upoštevana v vrednosti sedanjega stanja hiše, kot je bila ta ugotovljena v prejšnjem denacionalizacijskem postopku. V 8. točki poročila komisije je med drugim navedeno, da so v cenitvah vrednosti stanovanj upoštevane vse izboljšave v zvezi z opravljeno adaptacijo objekta. Vse navedene listine so bile izdelane pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ki je bila izdana dne 28.5.1992, dne 17.6.1992 pa je postala pravnomočna. Ker glede na navedeno v tem primeru ne gre za nova dejstva in nove dokaze, za katere se ne bi vedelo že v prejšnjem postopku in s tem ni podan zakoniti obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP, je tožena stranka izpodbijana sklepa odpravila.

Zoper navedeno odločbo je sprožil upravni spor M.M., imetnik stanovanjske pravice na etažnem podstrešnem stanovanju v navedeni denacionalizirani stavbi, ki naj bi ga občina zgradila leta 1984, torej že po nacionalizaciji. Odločbo izpodbija zaradi kršitve materialnega zakona, zaradi kršitve pravil upravnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep organa prve stopnje, ne da bi ta sklep ocenila za nezakonitega. Že po uradni dolžnosti bi na podlagi spisov lahko ugotovila, da ta sklep ni bil izdan po uradni dolžnosti, marveč na predlog tožeče stranke kot predlagatelja obnove postopka. Prvostopni organ je kršil določbe postopka, ker izpodbijanega sklepa ni izdal na predlog stranke, ga ni vročil predlagatelju in v sklepu ni navedel kot obnovitvenega razloga tudi tistega iz 9. točke 249. člena ZUP. To vse predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je tudi kršila določbe materialnega zakona s tem, da že v naprej "prejudicira" vprašanje materialne odločitve po denacionalizacijski odločbi izdani v postopku, za katerega se predlaga obnova. Predmet denacionalizacije ni le ista nepremičnina, ki je bila podržavljena, tudi ne gre zgolj za več vredno stavbo, kot naj bi v pritožbi navajal denacionalizacijski upravičenec, češ, da je šlo zgolj za izboljšave na stavbi. Gre za bistveno novoto, za novo stanovanjsko enoto v stavbi, na kateri je občina na podlagi stanovanjskega zakona kot nosilec investicije postala etažni lastnik. Tožeča stranka je že po samem stanovanjskem zakonu, kot imetnik stanovanjske pravice, pridobila pravico odkupa na stanovanju, zgrajenem iz stanovanjskih sredstev na prej neizrabljenem podstrešju stavbe. Občina pa je postala lastnik novega stanovanja, ki ni bilo predmet nacionalizacije, saj takrat ni obstajalo. Odločba o denacionalizaciji se na stvari, ki niso bile predmet podržavljenja, ne more nanašati. Tožeča stranka s tem utemeljuje tudi pravni interes v tej obnovitveni in denacionalizacijski zadevi, saj odkup stanovanja nasproti občini lahko zahteva in ga je že zahtevala (o tej pravici, torej odkupu družbenega stanovanja, teče tudi pravda), nasproti upravičencu iz denacionalizacije pa ga ne bi mogla uveljavljati. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, ker tožnik kot najemnik stanovanja v denacionalizirani hiši ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, ker izpodbijana odločba ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi navedb v tožbi, s katerimi tožnik utemeljuje svoj pravni interes v tej zadevi, in na podlagi podatkov zbranih v spisih presodilo, da tožnik v tem primeru izkazuje pravni interes. Praviloma najemnik stanovanja ni stranka v postopku denacionalizacije, ker se z vrnitvijo nepremičnine v last (stanovanjske hiše), ne posega v obstoječe najemno razmerje, torej naj bi se v denacionalizacijskem postopku ne odločalo o nobeni pravici ali pravni koristi najemnika. V tem primeru je tožnik sicer najemnik stanovanja, vendar je sodišče, glede na navedbo tožnika v tožbi, da je bilo stanovanje, katerega najemnik je, zgrajeno na podstrešju navedene stanovanjske hiše že po nacionalizaciji te hiše in sicer leta 1984, kar nesporno izhaja tudi iz podatkov v spisih in zato naj bi to stanovanje ne bilo predmet denacionalizacije, saj naj bi na njem z uveljavitvijo stanovanjskega zakona pridobil originarno lastninsko pravico njegov investitor, to pa je občina in naj bi s tem pridobil tožnik kot imetnik stanovanjske pravice že po zakonu pravico do nakupa tega stanovanja, presodilo, da v tem primeru, ko je obnova postopka uvedena prav v zvezi z investicijo navedenega stanovanja, ima tožnik kot njegov najemnik iz že navedenih razlogov pravni interes, da bi v tem postopku upravni organ ugotovil, da je to stanovanje z uveljavitvijo stanovanjskega zakona postalo last občine in bi naj zato ne bilo predmet denacionalizacije.

Po vpogledu v podatke spisov in izpodbijano odločbo pa je sodišče presodilo, da je glede na zakonski pogoj, ki je bil podlaga obnovi postopka, tožena stranka pravilno odločila. Prvostopni organ je s sklepom po uradni dolžnosti obnovil postopek za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile s pravnomočno odločbo vrnjene v last bivši lastnici, ker je ugotovil, da naj bi šlo v danem primeru za obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP. Po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji naj bi bila upravnemu organu predložena dodatna dokumentacija, na podlagi katere bi prišlo do drugačne odločbe, če bi bila dejstva iz te dokumentacije znana in uporabljena že v času izdaje navedene odločbe. Sodišče glede odločitve tožene stranke nima pomislekov, saj iz podatkov v spisih izhaja, tako kot je to ugotovila tožena stranka, da za obnovo postopka iz razloga na katerega je svoj akt oprl upravni organ (1. točka 249. člena), ni izpolnjen zakoniti pogoj obstoja novih dejstev in dokazov, ki bi pripeljali do drugačne odločbe. Navedeni postopek je prvostopni organ uvedel po uradni dolžnosti. To pravico daje upravnemu organu ZUP (250. člen), če to zahteva javni interes. Zato so ugovori tožnika, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker sklepa ni izdala na predlog stranke, ga ni vročila tožniku in kot obnovitvenega razloga ni navedla tudi tistega iz 9. točke 249. člena ZUP, neutemeljeni. Kolikor je tožnik podal predlog za obnovo postopka, je prvostopni organ po ZUP dolžan o njem odločiti, kolikor že ni, tožnik pa ima zoper odločitev organa zagotovljena vsa pravna sredstva. Glede na dejstvo, da je tožena stranka v pritožbenem postopku odločala le o vprašanju ali je podan zakonski razlog, na podlagi katerega je prvostopni organ po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka, ostalih tožbenih navedb sodišče ni presojalo.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).