Jedro

Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.

Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - razveljavi v delu točke I izreka, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2009 in se tožba v tem delu zavrže, - spremeni v preostalem delu točke I ter v točki II in III izreka ter v točki II izreka izpodbijanega sklepa, tako da se v tem delu glasi: ▪Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Odločba tožene stranke opr. št. ... z dne 29. 9. 2009, se razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010, obračunati nadomestilo plače po 25. plačnem razredu ter izplačati ustrezne neto zneske razlik nadomestil plač med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela (v kolikor ne bi bile izdane sporne odločbe iz I. točke te sodne odločbe), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakomesečne razlike nadomestila plače tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila ter v roku 8 dni.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010, obračunati mesečno dodatek za stalnost v višini 0,33 % bruto osnovne plače ter mu izplačati ustrezne neto zneske dodatka za stalnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila ter v roku 8 dni“, se zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 567,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.▪ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 370,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbi opr. št. ... z dne 21. 4. 2009 in opr. št. ... z dne 29. 9. 2009 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010 obračuna nadomestilo plače po 25. plačnem razredu in mu izplača ustrezne neto zneske razlik nadomestil plače med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel (v kolikor ne bi bile izdane sporne odločbe iz točke I te sodbe), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike nadomestila plače tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010 obračuna mesečno dodatek za stalnost v višini 0,33 % bruto osnovne plače ter mu izplača ustrezne neto zneske dodatka za stalnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače tj. za čas od 1. 3. 2010 do 11. 3. 2011 priznanje uvrstitve v 25. plačni razred; obračun in izplačilo razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal razporejen v 25. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, ter za čas od 1. 3. 2010 do 11. 3. 2011 obračun in izplačilo dodatka za stalnost v višini 0,33 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka IV izreka).

Zavrglo je tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti akta o razporeditvi tožnika opr. št. ... z dne 3. 4. 2009 in njegovo razveljavitev (točka I izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (točke I, II in III izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (točka II izreka sklepa) se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo z dne 21. 4. 2009, čeprav je bila ta odločba že odpravljena z odločbo z dne 29. 9. 2009. Navedeno dejstvo v razlogih ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, zato je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, obrazložitev pa v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času premestitve ni izpolnjeval zdravstvenega pogoja za opravljanje dela, na katerega je bil razporejen nima trditvene, pravne in dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 148. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.), saj v konkretnem primeru ni šlo za premestitev v smislu te določbe niti za razporeditev v smislu določbe 98.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s sprem.), ki se nanaša na razporeditev zaradi službenih potreb. Tožnik je bil na drugo formacijsko dolžnost razporejen zaradi vzpostavitve zakonitega stanja, saj ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta, na katerem je bil razporejen. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožnik nima pravnega interesa za vloženo tožbo, saj je bil celotno sporno obdobje v bolniškem staležu. Tožnik je celotno sporno obdobje prejemal nadomestilo plače, ki je bilo obračunano glede na zadnje leto pred nastopom bolniškega staleža. Navedeno pomeni, da nadomestilo plače ne bi bilo nič višje, čeprav bi bil tožnik uvrščen v višji plačni razred. Začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe še ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben opravljati dela na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen s spornim aktom. Da je bila tožnikova sposobnost omejena je bilo z odločbo invalidske komisije ugotovljeno šele po koncu spornega obdobja. To odločbo in dejstvo, da je tožnik med tem pridobil visokošolsko izobrazbo je tožena stranka upoštevala, ko se je tožnik vrnil iz bolniškega staleža. Glede na zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na akt o razporeditvi z dne 3. 4. 2009, bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo lahko presojalo le, ali je bila izpodbijana odločba o plači izdana skladno z veljavnim aktom z dne 3. 4. 2009. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do dodatka za stalnost na podlagi 1. odstavka 98.b člena ZObr. Tožnik kot civilna oseba ni opravljal vojaških dolžnosti oziroma vojaške službe, kar je pogoj za priznanje tega dodatka. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožnik v postopku pred delodajalcem ni uveljavljal varstva pravic v zvezi z vtoževanim dodatkom za stalnost. Odločitev o stroških ni obrazložena, zato je ni možno preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožbo delno zavrže, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da tožnik ne more imeti več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 21. 4. 2009, saj je to odločbo med sodnim sporom tožena stranka sama odpravila z drugo izpodbijano odločbo z dne 29. 9. 2009. Odprava odločbe pomeni, da je ta razveljavljena ex tunc, to je za nazaj, za ves čas njene veljavnosti. Smisel odprave je v tem, da se v celoti odpravijo pravne posledice, ki jih je povzročil odpravljeni akt. Delavec, o katerega pravici je bilo odločeno z odločbo, ki jo je delodajalec sam odpravil, nima več pravnega interesa za sodno izpodbijanje odpravljene odločbe. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za dopustnost vsakršne tožbe, ne le ugotovitvene tožbe, za katero je ta predpostavka še posebej predpisana v drugem odstavku 181. člena ZPP. Za oblikovalno tožbo (za takšno tožbo gre v tistem delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev odločb tožene stranke) pa se obstoj pravnega interesa domneva. Če pa se ugotovi, da pravni interes za oblikovalno tožbo ni podan, mora sodišče takšno tožbo zavreči. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP moralo zavreči tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21. 4. 2009. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP ta del izpodbijane sodbe (odločitev o razveljavitvi odločbe tožene stranke z dne 21. 4. 2009) razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je zaradi neupoštevanja dejstva, da tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe z dne 21. 4. 2009, podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Okoliščina, da sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je bila odločba z dne 21. 4. 2009 odpravljena, na podlagi te ugotovite pa ne pride do pravnega zaključka, da je tožba nedopustna zaradi pomanjkanja pravnega interesa, sicer kaže na zmotno uporabo materialnega prava, ne pomeni, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kot v pritožbi zmotno domneva tožena stranka. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo bi bilo podano, če bi sodišče prve stopnje v izreku razveljavilo izpodbijano odločbo tožene stranke, v obrazložitvi pa navedlo, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. V izpodbijani sodbi ni takšnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Nasprotno, sodišče prve stopnje je navedlo povsem jasne in razumljive razloge, zakaj je razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke. Povsem zmotno je tudi uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini obeh odločb tožene stranke in njuno dejansko vsebino.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijano odločbo z dne 29. 9. 2009 o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače potrebno razveljaviti, ker naj bi bil tožnik z aktom o razporeditvi nezakonito razporejen na dolžnost skladiščnika V. Tožba je bila v delu, ki se nanaša na akt o razporeditvi tožnika pravnomočno zavržena, zato je odločbo z dne 29. 9. 2009 možno presojati le z vidika njene vsebine, to je, ali je bil tožnik glede na pravnomočno razporeditev na formacijsko dolžnost skladiščnika V pravilno razporejen v 21. plačni razred in ali mu je bila pravilno določena osnovna plača. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da akta o razporeditvi na dolžnost skladiščnika V ni možno presojati po vsebini, češ, da gre za akt poveljevanja. Akt o razporeditvi tožnika na delovno mesto skladiščnika V je po svoji vsebini tipični delovni pravni akt, še zlasti glede na to, da je pravna podlaga za tožnikovo razporeditev določba 6. odstavka 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/2004). Ta določa, da se delavca, ki je vpisan v ustrezen izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe, pa do izteka z zakonom določenih rokov ne pridobi ustrezne stopnje izobrazbe (takšen je bil tudi tožnikov primer), najkasneje v 90 dneh po izteku roka razporedi na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto za katero izpolnjuje pogoje glede stopnje in smeri izobrazbe. Razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe je tipičen institut delovnega prava, zato je potrebno šteti, da je tožnik imel pravno varstvo zoper akt o razporeditvi. Vendar pa navedeno niti ni bistveno za pravilno odločitev v tem sporu, saj je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu in plačilo plače mesečnega dodatka za stalnost za sporno obdobje neutemeljen ne glede na to, ali je bil tožnik zakonito razporejen na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Tožnik je zakonitost odločbe z dne 29. 9. 2009 (enako velja tudi glede odločbe z dne 21. 4. 2009) izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke z dne 29. 9. 2009. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe z dne 29. 9. 2009. Iz seznama formacijskih dolžnosti v SV (priloga B25) izhaja, da je za formacijsko dolžnost skladiščnika V, za katero se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba, predviden 17. plačni razred. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 29. 9. 2009, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti.

Za odločitev o utemeljenosti opisnega denarnega zahtevka za plačilo razlike v nadomestilu in za plačilo dodatka za stalnost je bistveno, da je bil tožnik v spornem obdobju ves čas v bolniškem staležu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaradi poškodbe izven dela v neprekinjenem bolniškem staležu od 6. 10. 2008 do 31. 3. 2011, sporno obdobje pa zajema čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010. V skladu s 1. odstavkom 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) je osnova za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela povprečna mesečna plača in nadomestilo oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Navedeno pomeni, da tožnik v spornem obdobju nikoli ni prejemal plače na podlagi odločbe tožene stranke z dne 29. 9. 2009, temveč je ves čas prejemal nadomestilo plače, ki je upoštevalo njegove prihodke v času pred sporno razporeditvijo na formacijsko dolžnost skladiščnika V in pred izdajo sporne odločbe o uvrstitvi v plačni razred za to delovno mesto.

Odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži, da tožniku za sporno obdobje „obračuna nadomestilo plače po 25. plačnem razredu ter izplača ustrezne neto zneske razlik nadomestil plač med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel, v kolikor ne bi bile izdane sporne odločbe“, temelji na zmotni domnevi, da sta odločbi tožene stranke z dne 21. 4. 2009 in 29. 9. 2009 vplivali na dejanska izplačila nadomestil tožniku v spornem obdobju od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010. Navedeno je razvidno že iz dejstva, da sodišče prve stopnje v izreku povsem neutemeljeno govori o razliki med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel. Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače, to nadomestilo plače pa ni bilo v ničemer odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo.

Navedeno pomeni, da je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010 potrebno zavrniti, ker tožnik ni izkazal, da bi do takšnega prikrajšanja v resnici prišlo. Nasprotno, očitno je, da je tožnik ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.

Iz istega razloga je potrebno zavrniti tudi zahtevek za obračun in izplačilo dodatka za stalnost. V spornem obdobju od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010 tožnik ni bil upravičen do posebnega obračuna dodatka za stalnost, temveč do nadomestila plače, ki je upoštevalo dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. V kolikor je tožnik v koledarskem letu pred nastankom začasne zadržanosti od dela prejemal ta dodatek, je bil ta dodatek potem upoštevan tudi v okviru osnove, od katere se je odmerilo nadomestilo plače za sporno obdobje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo še v preostalem delu in v nerazveljavljenem (glej 6. točko obrazložitve) izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 29. 9. 2009, kakor tudi zahtevek za obračun in plačilo razlik v nadomestilu plače za čas od 10. 4. 2009 do 28. 2. 2010 ter zahtevek za obračun mesečnega dodatka za stalnost v višini 0,33 % bruto osnovne plače ter izplačilo ustreznih neto zneskov.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe vpliva tudi na odločitev o stroških postopka. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato je, v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, nasprotni stranki dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 567,50 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 284,70 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 262,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov, ti znašajo 370,40 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 350,40 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR).