Jedro

Že v kazenskem postopku je toženec podal ugovor, da naj bi bilo dejanje storjeno v silobranu. Ker s tem ugovorom v kazenskem postopku ni uspel, ga tudi ne more več uveljavljati v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (III. izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 470,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 310,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2009 do plačila ter mu naložilo povrnitev stroškov postopka 891,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek v celoti, ali podrejeno zniža prisojeno odškodnino. Navaja, da je bila škoda tožniku povzročena v silobranu. Toženec je bil prvi napaden, moral se je braniti, sicer bi sam zagotovo utrpel hujše poškodbe. Napačna je presoja sodišča o izključni krivdni odgovornosti toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je s svojim ravnanjem izzival toženca, kar je privedlo do pretepa. Tožnik mu je grozil in ga s takšnim ravnanjem verbalno napadel oziroma razžalil in zrevoltiral. Toženec meni, da je prispevek tožnika najmanj 50 %. Dosojena odškodnina je previsoka in ni v skladu s sodno prakso. Tožnik se je zdravil manj kot en mesec, zato bi bila pravična odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v višini ene povprečne bruto plače v RS. Iz izvedeniškega mnenja ni jasno, kako je izvedenec ugotovil, da bo tožnik lažje bolečine, ki so kombinirane s težjim dihanjem, trpel v občasni obliki še sedaj. Na izvedeniško mnenje je toženec podal pripombe, vendar jih sodišče ni poslalo izvedencu, da nanje odgovori. Tožniku niso nastale nobene trajne posledice, zato ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku tudi ne pripada odškodnina za prestani strah, vsekakor pa ne v znesku, kot jo je določilo sodišče. 3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožnik konkretno uveljavlja v tem, da sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb na izvedensko mnenje in sicer o tem, kako je izvedenec ugotovil, koliko časa bo tožnik trpel lažje bolečine, ki so kombinirane s težjim dihanjem. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec predlagal v zvezi s tem zaslišanje izvedenca medicinske stroke, vendar je sodišče na glavni obravnavi 7.3.2014 ta njegov dokazni predlog zavrnilo. Zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kot opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, bi lahko tožena stranka to kršitev uveljavljala do zaključka glavne obravnave in ne šele v pritožbenem postopku. Po oceni pritožbenega sodišča pa očitana kršitev postopka ni bila storjena tudi ob predpostavki, da je tožena stranka pravočasno grajala kršitve postopka, ker je bila šele v pritožbi seznanjena z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga(1). Pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje v opisanem delu so namreč očitno neprimerne, saj je izvedenec v uvodu izvedenskega mnenja jasno in razumljivo povedal, da podaja mnenje na podlagi pregleda tožnikove medicinske dokumentacije, ki jo tudi opiše ter na podlagi pregleda tožnika. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja.

6. Pravdno sodišče je v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo IV K 9846/2010 z dne 8.3.2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani, pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in sicer s tem, da je tožnika dne 3.12.2008 ob 21.10 uri v Z. udaril s pestjo v nos in mu zlomil nosne kosti. Toženec se v pritožbi ponovno sklicuje na silobran in soprispevek tožnika k nastali škodi. Glede silobrana je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo pritožniku v razlogih sodbe, da se nanj ne more sklicevati že zaradi vezanosti na kazensko sodbo, ki je obravnavala isti historični dogodek med pravdnima strankama. Že v kazenskem postopku je toženec podal ugovor, da naj bi bilo dejanje storjeno v silobranu. Ker s tem ugovorom toženec v kazenskem postopku ni uspel, ga tudi ne more več uveljavljati v pravdnem postopku(2).

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni podlage za morebiten tožnikov soprispevek k nastali škodi. Do poškodbe tožnika je prišlo s tem, ko ga je toženec udaril s pestjo v obraz in šele nato sta se pričela prerivati in ruvati. Pred tem udarcem pa tožniku ni mogoče očitati, da naj bi s svojim neprimernim obnašanjem dal tožencu kakršenkoli povod ali izziv njegovemu agresivnemu ravnanju. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so jasni in pravilni ni jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. 8. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost toženčeve pritožbe zoper višino odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena denarna odškodnina glede na vse okoliščine primera in merila iz 179. člena OZ, ni previsoka. Tožnik je zaradi toženčevega udarca utrpel poleg udarnin in površinske poškodbe glave, kot glavno poškodbo zlom nosnih kosti. Pri višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje poleg trajanja in intenzivnosti bolečin upoštevalo predvsem tudi, da je imel tožnik zaradi poškodbe nosu hujše nevšečnosti, med ostalim tudi zaradi zdravniških posegov in sicer boleče repozicije zlomljenih nosnih kosti. Četudi zaradi poškodb ni bil hospitaliziran in je bil v bolniškem staležu nekaj manj kot mesec dni, kot izpostavlja pritožba, je prisojena odškodnina za to vrsto škode vsekakor v primernih okvirih v primerjavi z drugimi podobnimi škodnimi primeri. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ima pritožba sicer prav, da tožniku ne gre odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Vendar mu je prvostopenjsko sodišče v tej smeri priznalo odškodnino zgolj za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so po ugotovitvah izvedenca pri tožniku podane zaradi bolečin in oteženega dihanja pri večjih naporih in še to v zelo nizkem znesku (200,00 EUR). Tudi odločitev o prisoji odškodnine za strah je pravilna in zakonita. Četudi je res med pravdnima strankama prišlo do prerivanja in pretepanja, kot izpostavi pritožba, je podana podlaga za prisojo te vrste škode glede na vse okoliščine in potek dogodka. Toženec je namreč tožnika nepričakovano s pestjo udaril v obraz tako, da je padel po tleh. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodbe, da je ob tem napadu doživel hud primaren strah, kasneje pa, glede na ugotovitve izvedenca, tudi strah za izid zdravljenja. Prisojena odškodnina v skupnem znesku 4.000,00 EUR je primerna glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, hkrati pa tudi ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

9. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka in sicer v tistem delu, v katerem je sodišče tožeči stranki priznalo med ostalim tudi stroške izvedeniškega mnenja 520,75 EUR. Pritožba ima prav, da tožeča stranka povrnitve teh stroškov ni pravočasno uveljavljala do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). Kasneje priglašenih stroškov postopka sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati (3). Pritožbeno sodišče je zato za navedeni znesek znižalo tožnikove stroške tako, da znašajo 765,55 EUR, nato pa ob upoštevanju uspeha pravdnih strank v postopku po pobotanju tako izračunanih stroškov odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 470,80 EUR stroškov pravdnega postopka. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da sodišče ne bi smelo pobotati pravdnih stroškov, ker je toženca zastopal pooblaščenec na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. 10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev o povrnitvi stroškov postopka (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec je v pritožbenem postopku uspel le deloma v odločitvi o stroških postopka, torej glede stranske terjatve. Zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške in sicer za odgovor na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Sklep VS RS III Ips 106/2011. (2) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, komentar dr. A. Galiča k 14. členu.

(3) Tožnik je že po zaključeni glavni obravnavi sodišču poslal vlogo in prošnjo za priznanje stroškov izvedenca.