Jedro

Spor o certifikatu, izdan namesto OD, in o potrdilu o obveznem vplačilu v osnovni kapital družbe sodi v pristojnost delovnega in socialnega sodišča.

Izrek

Sodba se razveljavi in se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v višini 4.900 ECU, izplačljivih v tolarski vrednosti. Zavzelo je stališče, da je tožnica vložila omenjeni znesek v kapital tožene stranke in s tem postala njegova družabnica, ni pa šlo za kakšno posojilo.

Tožeča stranka izpodbija to sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da tožnica ni nikoli postala družbenica, saj se tožena stranka ni preoblikovala v mešano podjetje in je ostala družba z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini. Certifikat je bil izdan brez pravne podlage, s katerim tožena stranka priznava tožeči stranki namesto dobička za leto 1989 delež, s čimer se pa tožnica ni strinjala. Namen, zaradi katerega si je tožena stranka izplačilo zadržala oz. je bilo plačilo izvršeno, se ni uresničil, kar pomeni, da se podlaga ni uresničila oz. je odpadla.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali ni morda podana kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tako je med drugim preizkusilo tudi, ali je bilo sodišče prve stopnje, torej redno sodišče, pristojno odločati v tej zadevi. V času po izdaji te sodbe je bil razglašen zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS 19/94), ki je v prvem odst. 75. čl. predpisal, da se z njegovo uveljavitvijo (13.5.1994 - 77. čl.) prenehajo uporabljati določbe Zakona o sodiščih združenega dela (Ur.l. SFRJ št. 38/84), razen procesnih določb, ki se še uporabljajo, dokler ne bodo pravnomočno končane nerešene zadeve, ki jih do uveljavitve tega zakona prejmejo sodišča združenega dela (drugi odst. 68. čl.). V drugem odst. 75. čl. pa je razveljavil Zakon o sodiščih združenega dela (Ur.l. SRS št. 38/74 in 7/86). Spričo takšnih prehodnih določb je moralo pritožbeno sodišče uporabiti ta zakon, ki določa, da so delovna sodišča pristojna odločati v delovnih sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. tč. 4. čl.). V obravnavani zadevi med strankama ni spora, da je bil tožeči stranki certifikat za 3.600 ECU izdan namesto izplačanih sredstev za osebni dohodek iz dobička za leto 1989 na podlagi Zakona o izplačilu osebnih dohodkov do konca I. polletja 1990 (Ur.l. SFRJ št. 87/89), kar pomeni, da gre za premoženjske pravice oz. obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma, da je tožena stranka izročila tožeči stranki potrdilo za 1.300 ECU kot obvezno vplačilo na podlagi pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lasti z dne 8.12.1989 (9. čl.), kar pomeni, da gre za premoženjske pravice in obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem. Pokaže se torej, da mora v tej zadevi odločati delovno in socialno sodišče. Do enake ugotovitve bi prišli tudi v primeru, če bi pritožbeno sodišče odločalo o zadevi pred uveljavitvijo cit. zakona, ko bi torej moralo uporabiti določbe republiškega in zveznega zakona o sodiščih združenega dela. Spričo prej opisane narave spora med strankama gre za spor o zahtevi za varstvo pravice dela z družbenimi sredstvi iz prvega odst. 16. čl. Zakona o sodiščih združenega dela (Ur.l. SFRJ št. 38/84), torej za pristojnost splošnega sodišča združenega dela po 12. čl. Zakona o sodiščih združenega dela (prečiščeno besedilo v Uradnem listu SRS 21/86).

Ker mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (prvi odst. 16.čl. ZPP) in ker se je izkazalo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno samoupravno sodišče pomeni to kršitev po 4. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in odstop zadeve Delovnemu in socialnemu sodišču (prvi odst. 369. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odst. 166. čl. ZPP.