Jedro

Ugovor, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska, saj ni sklenila pogodbe o medsebojnih razmerjih, kot ji nalaga 32. člen Stanovanjskega zakona, ni utemeljena. Citirano določilo nalaga etažnim lastnikom sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih, s katero uredijo način upravljanja in rabe večstanovanjske stavbe. Gre za pogodbo, ki jo med seboj sklenejo etažni lastniki. Tožeča stranka pa je upravnik večstanovanjske zgradbe, ki je z etažnimi lastniki v pravnem razmerju na podlagi pogodbe o upravljanju. S tožbo pa zahteva plačilo stanovanjskih stroškov, ki jih tožena stranka ni poravnala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 9 I 2006/12429 s 6. 11. 2006 tudi v 1. in 4. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 1.619,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 10. 2006 do plačila ter zamudne obresti v višini 131,38 EUR (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 147,70 EUR ter nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 1.117,85 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, razlogi pa so nejasni. Navaja, da je sporni znesek znašal 395.673,00 SIT, kar sedaj znaša 1.651,12 EUR in ne 1.619,41 EUR, kot izhaja iz sodbe. Obresti od vsakega posameznega zneska pa res znašajo 131,38 EUR. Tožeča stranka ni izkazala višine terjatve niti ni dokazala, da je za sporno obdobje zneske poravnala dobaviteljem in podizvajalcem. Tega ni preverila niti sodna izvedenka. Tožeča stranka je preveč obračunavala stanovanjske stroške in oškodovala stanovalce ter jih zavajala. Obogatena je bila tožeča stranka in ne tožena. Tožeča stranka ni opredelila z nobeno pogodbo kriterijev za obračunavanje stanovanjskih stroškov. Pogodbe so neveljavne, saj niso bile podpisane z večino solastnikov, ki bi presegala 50 %. Sodišče ni zaslišalo članov nadzornega odbora in predstavnikov hiše, kar je predlagala tožena stranka. Sodna izvedenka je naredila izvedeniško mnenje v korist tožeče stranke in ga ni utemeljila. Tožeča stranka ni sklenila pogodbe o medsebojnih razmerjih po 32. členu Stanovanjskega zakona, zato ni upravičena do vtoževane terjatve.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih se sme sodbo, s katero je končan spor, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča o dejanskem stanju in trdi, da tožeči stranki ni ničesar dolžna. Teh pritožbenih trditev ne izkaže, pa tudi, če bi jih, jih pritožbeno sodišče ne more več upoštevati, saj gre za pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje plačilo stanovanjskih stroškov za obdobje od junija 2005 do avgusta 2006. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti do dobaviteljev v celoti poravnala ter sedaj terja plačilo stanovanjskih stroškov od tožene stranke, ki stroškov ni poravnala ter je bila neupravičeno okoriščena, po drugi strani pa je bila tožeča stranka neupravičeno prikrajšana. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka stroškov ni poravnala in na podlagi določila 190. člena Obligacijskega zakonika(2) naložilo plačilo vtoževanega zneska toženi stranki.

7. Za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka je sodišče postavilo izvedenko finančne stroke mag. A., ki je ugotovila, da se računi dobavitelja V. d.o.o. za dobavljeno vodo in priključno moč skladajo z računi, ki jih je tožeča stranka izstavila stanovalcem, prav tako računi dobavitelja E. d.o.o. za ogrevanje vode in stanovanj ter priključne moči. Izvedenka je v izvedeniškem mnenju pojasnila, da ne glede na to, da etažni lastniki niso imeli sklenjene pogodbe o medsebojnih razmerjih, s katero bi uredili način upravljanja in rabo večstanovanjske stavbe pri obračunavanju dobavljene vode in toplotne energije, je tožeča stranka z uporabo druge metodologije (ne na podlagi solastniškega deleža) stanovalcem zaračunala le toliko, kot je sama plačala dobaviteljem. Zato pritožbena navedba, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska, saj pogodba o medsebojnih razmerjih ni bila sklenjena, ni utemeljena. Tožeča stranka je stanovalcem zaračunala le tisto, kar je sama plačala dobaviteljem, pri čemer se računi in stroški, ki jih je tožeča stranka plačala dobaviteljem skladajo z računi, ki jih je izstavila stanovalcem. Pritožbeni očitki, s katerimi toženka napada izvedeniško mnenje in očita, da je mnenje enostransko in narejeno v korist tožeče stranke, so nekonkretizirani ter posplošeni in kot taki neutemeljeni.

8. Tožeča stranka je upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu P., kjer je tožena stranka lastnica stanovanja, v zvezi s katerim so nastali vtoževani stroški. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska, saj ni sklenila pogodbe o medsebojnih razmerjih, kot ji nalaga 32. člen Stanovanjskega zakona(3), ni utemeljena. Citirano določilo nalaga etažnim lastnikom sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih, s katero uredijo način upravljanja in rabe večstanovanjske stavbe. Gre za pogodbo, ki jo med seboj sklenejo etažni lastniki. Tožeča stranka pa je upravnik večstanovanjske zgradbe, ki je z etažnimi lastniki v pravnem razmerju na podlagi pogodbe o upravljanju. S tožbo pa zahteva plačilo stanovanjskih stroškov, ki jih tožena stranka ni poravnala.

9. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep o izvršbi okrajnega sodišča tudi v 1. in 4. točki izreka, nato pa z 2. točko izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki plačilo glavnice z obrestmi. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine 13. 10. 2006 zaradi izterjave 419.556,00 SIT. Po ugovoru tožene stranke, se je postopek nadaljeval s tožbo. V odločbi o glavni stvari odloči sodišče, ali ostane sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi, ali pa se razveljavi (primerjaj tretji odstavek 436. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi v 1. in 4. točki izreka, nato pa toženi stranki z 2. točko izreka naložilo plačilo glavnice z obrestmi, ponovno pa je odločilo tudi o izvršilnih stroških. Tako postopanje sodišča sicer predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni vplivala na pravilnost sodbe. Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka (nerazumljiv izrek sodbe) tako ni utemeljen.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1.) Ur. l. RS št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2.) Ur. l. RS št. 83/2001 do 97/2007, v nadaljevanju OZ.

(3.) Ur. l. RS št. 69/2003, v nadaljevanju SZ.