Jedro

Tožnikovo zavzemanje za uporabo 288. člena OZ (po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica) v obravnavanem odškodninskem primeru ni utemeljeno. Pravilen je pristop prvostopenjskega sodišča, da se obseg škode oz. višina denarne odškodnine določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Nadalje se tudi časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. In prav zaradi navedenih posebnih lastnosti odškodninskih terjatev pravilo iz 288. člena OZ pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati (upoštevaje valorizirana plačila toženke) še zakonske zamudne obresti od 10. 4. 2003 do 1. 12. 2004 od zneska 20.864,63 EUR (akontacija odškodnine) in od 10. 4. 2003 do 10. 5. 2005 od zneska 935,37 EUR (akontacija odškodnine) ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka glede na trajanje in intenzivnost (tudi bodočih) bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter obseg in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sicer pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko pri poračunavanju delnih plačil ni ravnalo v skladu z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zgrešeno je stališče pritožbenega sodišča, da pride v obravnavani zadevi v poštev 287. člen OZ. Obe nakazili v višini 5.000.000,00 SIT (2. 12. 2004) in 800.000,00 SIT (11. 5. 2005) predstavljata odškodnino za nepremoženjsko škodo in toženka je z delnimi nakazili najprej poravnala (do datuma vsakega od delnih nakazil) natekle zakonske zamudne obresti od glavnice odškodnine za nepremoženjsko škodo, le za preostanek pa znižala glavnico odškodnine za nepremoženjsko škodo (od katere dolguje nadaljnje zakonske zamudne obresti). Ob tem se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Meni tudi, da bi mu moralo sodišče na kapitalizirane obresti priznati še nadaljnje procesne obresti. Zatrjuje neskladje med razlogi sodbe in vsebino listin, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so mu bile kršene ustavne pravice. Graja odločitev o stroških postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Tožnikovo zavzemanje za uporabo 288. člena OZ (po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica) v obravnavanem odškodninskem primeru ni utemeljeno. Pravilen je pristop prvostopenjskega sodišča, da se obseg škode oz. višina denarne odškodnine določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Nadalje se tudi časovna točka zapadlosti (t. j. od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti) pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. In prav zaradi navedenih posebnih lastnosti odškodninskih terjatev pravilo iz 288. člena OZ pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Ob tem velja še dodati, da med pravdnima strankama v obravnavanem primeru ni bilo dogovora o delni izpolnitvi obveznosti, pač pa je toženka smatrala, da je z izplačili med pravdo (2. 12. 2004 znesek 5.000.000,00 SIT in 11. 5. 2005 še znesek 800.000,00 SIT) svojo obveznost že v celoti izpolnila. Pravila o vračunavanju pa pridejo v poštev le pri delnih izpolnitvah.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morali sodišči tožniku prisoditi še procesne obresti. Dejstvo vložitve tožbe, s katero je tožnik zahteval plačilo glavnice s pripadki (kljub tožnikovemu lastnemu poračunavanju toženkinih izplačil in posledičnemu prilagajanju tožbenega zahtevka), namreč ne pomeni zahtevka za plačilo procesnih obresti v smislu 381. člena OZ.

9. Tudi očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti.

10. Preostale zgolj navržene trditve o procesnih kršitvah ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

11. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 179. in 182. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

12. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik v prometni nesreči 23. 8. 2002 utrpel zlom prsnice, desne ključnice in desne koželjnice na značilnem mestu ter zlom osnovnega členka palca leve roke. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskih mnenj prof. dr. J. (specialist kirurg in travmatolog) in dr. L.(specialist nevropsihiater) ter medicinske dokumentacije. Upoštevaje neizpodbojno dejansko ugotovitev v pravnomočni sodbi, da tožnikovo obračanje telesa zaradi trdega vratu ne predstavlja skaženosti po objektivnem merilu, je bil tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno v celoti zavrnjen. Sicer pa sta sodišči pri odmeri pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato sta sodišči materialno pravo pravilno uporabili.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).