Jedro

Po 101. členu ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil za ohranjanje življenja. Samostojno hranjenje je pravni standard. Ni mogoče šteti, da bi se oseba samostojno hranila, v kolikor ni zmožna samostojnega razreza že pripravljene hrane. Enako je ta zakonski kriterij potrebno razlagati glede hranjenja z žlico brez razlivanja in uporabe vilic brez nevarnosti za samopoškodbo. V predmetni zadevi nezmožnost samostojnega hranjenja ni dokazana. Tožnica zaradi senilnega tremorja potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, saj se še vedno samostojno prehranjuje, ker hrano sama nosi v usta, kot je na IK I potrdila njena hčerka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2013 in št. ... z dne 26. 3. 2013, priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil v višini 291,00 EUR od 21. 1. 2013 dalje in izplačilo razlike do 146,06 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnica, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevkom, oziroma podrejeno ponovno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz obširne laične pritožbe je mogoče povzeti uveljavljanje relativne bistvene kršitve iz 1. točke 339. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 254. člena ZPP, ker je izpodbijana sodba oprta na sodno izvedensko mnenje. V njem naj bi bilo preveč ugibanj, nizke stopnje strokovne prepričljivosti, ekspertiza pisave v zvezi s tremorjem rok naj bi bila brez uporabne vrednosti, ni bilo zahtevane dodatne diagnostike, npr. slikanja možganov zaradi možnosti možganske kapi in hitrega poslabšanja stanja, ko je bila že 17. 12. 2013 potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Sodišče bi moralo zahtevati dodatno diagnostiko, saj tudi izvedencu ni bilo jasno, zakaj tako hitro poslabšanje. Sicer se izvedensko mnenje, vključno z neprepričljivimi odgovori na glavni obravnavi opira na prejšnje podpise in medicinsko dokumentacijo, v kateri ni bila ugotavljana moč desne ne leve roke, čeprav je iz CD posnetka razvidno, da je bistveno manjša moč in večja frekvenca leve roke. Vztraja, da se v spornem obdobju ni mogla sama prehranjevati, kar izhaja iz izpovedi zaslišane hčerke kot priče. Ker gre za spor majhne vrednosti, bi bilo že zaradi načela koncentracije in ekonomičnosti postopka izvedenstvo smotrno le, če priči ne bi bilo mogoče verjeti. V dokaz prilaga CD posnetek, narejen po prejetem izvedenskem elaboratu, iz katerega naj bi izhajalo, da se ni sposobna hraniti sama, sodišče pa ga je neproduktivno zavrnilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve je že uvodoma potrebno ugotoviti, da so bile v ponovljenem sojenju z zaslišanjem predlagane priče in izvedbo dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom odpravljene procesne kršitve, ki so narekovale razveljavitev prvotne zavrnilne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Vendar tudi na podlagi dodatno izvedenih dokazov, ki so ocenjeni v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) ostaja nedokazano, da bi tožnica že od 21. 1. 2013 potrebovala pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, vključno s hranjenjem. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo dokazno vrednost izpovedi zaslišane priče in izpodbijano zavrnilo sodbo utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje specialista nevrologa. Ponovna zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi in prepričljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja predvsem naslednje:

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o sporni višini dodatka za pomoč in postrežbo je podana v 101. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil za ohranjanje življenja.

Samostojno hranjenje je pravni standard. Po že zavzetem materialno pravnem stališču pritožbenega sodišča (npr. v zadevi opr. št. Psp 264/2012) ni mogoče šteti, da bi se oseba samostojno hranila, v kolikor ni zmožna samostojnega razreza že pripravljene hrane. Enako je ta zakonski kriterij potrebno razlagati glede hranjenja z žlico brez razlivanja in uporabe vilic brez nevarnosti za samopoškodbo. Vendar pa ostaja v predmetni zadevi nezmožnost samostojnega hranjenja nedokazana.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v pisnem izvedenskem mnenju (list. št. 46-48) in izpovedi izvedenca na glavni obravnavi (list. št. 70-71) strokovno medicinsko dovolj prepričljive podlage za zaključek, da se je tožnica v spornem obdobju še lahko samostojno hranila. Z izvedenskim mnenjem sta samo še dodatno potrjeni mnenji invalidskih komisij tožene stranke (IK I in IK II)(3) , da tožnica od 21. 1. 2013 zaradi senilnega tremorja potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, saj se še vedno samostojno prehranjuje, ker hrano sama nosi v usta, kot je na IK I potrdila njena hčerka.

V predsodnem postopku sicer res ni opredelitve do možnosti samostojnega razreza hrane, nošenja tekoče hrane v usta brez razlitja ali vilic brez možnosti poškodbe. Vendar so ta vprašanja prepričljivo razčiščena v ponovljenem sodnem postopku. Ob nasprotujoči se izjavi tožničine hčerke glede možnosti hranjenja ob osebnem pregledu(4) na IK I in drugačni izpovedi v sodnem postopku, sodišče ni imelo razumnega razloga, da ne bi sprejelo ocene sodnega izvedenca, podanega v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj.

Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije je izvedenec ugotovil, da je šlo pri tožnici v spornem obdobju za blago izražen esencialni tremor, ki je glede na njeno starost poimenovan senilni tremor. Zanj je značilno, da je bolj izražen pri natančnih gibih, ker je potrebna natančno odmerjena moč. Zato je bolj izražen pri risanju spiral in pri pisavi. To je bil očitno razlog, da je pri ocenjevanju možnosti samostojnega hranjenja kot metodo uporabil analizo tožničinih podpisov, na podlagi katerih je ugotovil, da je bil senilni tremor 21. 1. 2013 prisoten v blagi obliki. Na podlagi tega metodološkega pristopa je ocenil, da je šlo za počasi napredujoči tremor, kar kaže tudi izvid nevrologa z dne 31. 8. 2012, ki se ni odločil za zdravljenje z medikamentozno terapijo. V kolikor bi bil tedaj tremor res tako moteč, bi po mnenju izvedenca bilo indicirano zdravljenje. V skladu z medicinsko stroko bi bilo zdravljenje indicirano tudi pri nezmožnosti hranjenja z žlico brez razlitja. O sposobnosti razreza hrane je ocenil, da je bila tožnica zanj v spornem obdobju zmožna, resda z večjim trudom, kot je potreben pri zdravih ljudeh.

7. Ob takšni strokovno medicinski oceni sodnega izvedenca je lahko sodišče prve stopnje zaključilo le, da sta izpodbijana upravna akta o priznani pravici do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, pravilna in zakonita. Posledično je tožbeni zahtevek na njuno odpravo, priznanje višjega dodatka zaradi zatrjevane potrebe po pomoči in postrežbi pri zadovoljevanju vseh osnovnih življenjskih potreb in izplačilo razlike med že izplačano ter vtoževano višjo denarno dajatvijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroškovno utemeljeno zavrnilo.

8. Obširna pritožbena izvajanja ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Tako kot sodišče nima strokovno medicinskega znanja, da bi glede na izkazane zdravstvene spremembe lahko samo ocenilo zmožnost ali nezmožnost samostojnega hranjenja v spornem obdobju, tudi pritožba ne more uspešno prerekati raziskovalne metode z analizo podpisov. Ni namreč mogoče slediti laičnemu zatrjevanju, da ekspertiza pisave nima nobene uporabne vrednosti, očitani nizki stopnji prepričljivosti izvedenskega mnenja, kaj šele stališču o nesmotrni izvedbi tega dokaza, češ da gre za spor majhne vrednosti. Nobenega sodno socialnega spora o pravicah do in iz obveznih socialnih zavarovanj ni mogoče enačiti s spori majhne vrednosti iz XIII. poglavja ZPP(5).

Ker se pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov v socialnih sporih presoja upoštevaje zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo do dokončnosti predsodnega upravnega akta, se nadalje ni mogoče uspešno sklicevati na posnetek CD, ki naj bi po pritožbenih navedbah bil izdelan po prejetem sodno izvedenskem mnenju. Glede na zatrjevani čas nastanka, ta dokaz ni mogel biti upošteven pri izdelavi izvedenskega mnenja, in zaradi dokazne prekluzije, določene v 1. odstavku 337. člena ZPP, toliko manj v tem pritožbenem reševanju. Tudi sicer je sodišče prve stopnje dokaz s CD posnetkom, ki ga je tožnica skušala predložiti šele na zadnji glavni obravnavi 9. 3. 2016, kot prepoznega utemeljeno zavrnilo. Pisno izvedensko mnenje je bilo tedaj že izdelano. Hkrati glede na zapis tožnice v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2016 (list. št. 56), da zaradi zasebnosti CD posnetek dostavlja samo izvedencu, ni bilo opravičljivega razloga za zapoznelo predložitev prvostopenjskemu sodišču, ki ga kot prepoznega utemeljeno ni dopustilo.

9. Za pritožbeno rešitev zadeve končno ni upošteven niti pritožničin predlog o slikovni diagnostiki možganov, ki naj bi bila potrebna, ker izvedencu ni bilo jasno, zakaj je prišlo do hitrega poslabšanja zdravstvenega stanja. Zdravstveno stanje namreč ni statično in se lahko nenehno spreminja. Ob morebitnem poslabšanju je zato pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mogoče vedno uveljavljati le v novem predsodnem upravnem postopku. To se je nenazadnje zgodilo tudi v tožničinem primeru, saj je na podlagi novega predloga za medicinsko izvedenstvo in novejše medicinske dokumentacije od 17. 12. 2013 dalje že pridobila pravico do višjega dodatka zaradi ugotovljene potrebe po pomoči in postrežbi pri zadovoljevanju vseh osnovnih življenjskih potreb(6).

10. Zaradi predhodno obrazloženega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot kot neutemeljeno zavrnilo in vključno s stroškovnim izrekom potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Z dne 25. 3. 2013 oz. 14. 6. 2013. (4) Cit. „Hrano še vedno nosi sama v usta, kar potrdi tudi hčerka“, v spremstvu katere je tožnica prišla na obravnavo pred IK I. (5) Ureja denarne terjatve civilnega prava, ki ne presegajo 2.000,00 EUR, za njihovo reševanje pa so stvarno pristojna okrajna sodišča. (6) Odločba tožene stranke št. 24 0516470 z dne 9. 1. 2014 iz novega predsodnega upravnega postopka.