Jedro

Pravilno je sodišče ugotovilo, da je prvo tožena stranka prodajalec vozila, tožeča stranka pa kupec, ter da je glede na določbo 468. člena OZ, ki daje kupcu pravico, da jamčevalni zahtevek uveljavlja od prodajalca, prvo tožena stranka kot prodajalec pasivno legitimirana v tem postopku. Prvo toženi stranki je bila skrita napaka na vozilu tožeče stranke znana še preden je do okvare vozila prišlo in je podana njena odgovornost za škodo, ki je posledica te skrite stvarne napake. Obligacijski zakon za uporabo 465. člena ne določa pogoja, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi stvari, kot to skuša v pritožbi prikazati prvo tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

II. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka tako, da ta pravilno glasi: ″Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.935,78 EUR, v roku 15 dni od vročitve prvostopne sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.″

III. Prvo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

IV. Prvo tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v (I.) točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo prvo toženi stranki plačilo zneska 13.583,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v (II.) točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo in drugo toženi stranki dolžni nerazdelno plačati znesek 13.583,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter nerazdelno povrniti pravdne stroške, v (III.) točki izreka pa naložilo prvo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.935,78 EUR v roku 15 dni od dneva izreka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, ter v (IV.) točki izreka naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov drugo toženi stranki v znesku 2.369,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopno sodbo je vložila pravočasno pritožbo prvo tožena stranka ter priglasila pritožbene stroške. Prvostopno sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlaga, da se sodba spremeni, podredno razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Navaja, da napake na vozilu prvo toženi stranki niso bile znane, vpoklic predmetnega vozila drugo tožena ni naročila, zato je utemeljen njen ugovor pasivne legitimacije. Prav tako napaka na motorju vozila prvo toženi ob prodaji vozila oziroma izročitvi vozila ni bila znana, napake na vozilu oziroma tovarniška napaka ni povezana z razlogi za vpoklici vozil, temveč je posledica neustreznega goriva, kar izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca A. A. in je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Izpostavlja, da sta toženi stranki utemeljeno in pravočasno predlagali pritegnitev novega izvedenca avtomobilske stroke, saj je sodišče v točkah 11. do 14. prvostopne sodbe na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca avtomobilske stroke B. B., zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je do okvare motorja prišlo zaradi tovarniške napake, očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, določbe 465. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter uveljavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP, saj je prvo tožena stranka s konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje uspela vzpostaviti dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, sodba pa o tem nima razlogov, dvom ni bil odpravljen niti z ustnim zaslišanjem izvedenca, zato prvostopno sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Pritožba očita napačno dokazno oceno, ki pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje.

Izpostavlja, da se izvedenec ni konkretno opredelil do stanja injektorjev, čeprav je tožena stranka izpostavila dvom v istovetnost tega dela motorja, da so ti sploh bili del vozila tožeče stranke že na ogledu z izvedencem 21. 2. 2022, v pripombah na mnenje je opozorila na očitno vizualno razliko v stanju injektorjev glede na slikovno dokumentacijo ob ogledu po naročilu tožene stranke 12. 3. 2019, saj je stanje drugačno od tistega, ki so ga pravdne stranke zaznale na ogledu s sodnim izvedencem 21. 2. 2022 in je povzeto na 11. in 12. strani mnenja. Razlika je očitna na prvi pogled (zoglenelost injektorjev, nabran garež, injektorji so bili brez podložk). Ob ogledu izvedenca A. A. so bili injektorji čisti s podložkami in vidnimi kodami. Do sprememb se sodni izvedenec ni opredelil niti na zaslišanju. Tožena stranka je podala predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja z rekonstrukcijo motorja, saj bi šele rekonstrukcija motorja pokazala, ali so injektorji, ki jih je na ogledu pregledal izvedenec tisti, ki so bili nameščeni v motorju vozila. Predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma rekonstrukcijo je bil zavrnjen z razlogom, da je z ustnim pričevanjem izvedenec odpravil vse dvome. Sodni izvedenec kot vzrok okvare navaja neprivit injektor, čeprav posledic takšne okvare ne zazna. Tožena stranka pojasnjuje, da garež, ki ga povzroči slaba tesnost podložke pod injektorjem, povzroči kemično in fizikalno spremembo olja, le-to se zgosti, zamaši se čistilno sito, pretok olja je oslabljen, posledično pride do pomanjkljivega mazanja motornih delov, v skrajnem primeru do ″zaribanja″ spodnjih delov motorja - ojnice in ojničnih ležajev. Izvedenec v poglavju glavni ležaj, ojnični ležaji in ležaji odmičnih gredi navaja, da so vsi pregledani deli brez obrabe in vidnih poškodb. Navaja tudi, da v oljnem koritu in filtru olja ni vidnih starih usedlin ali gareža. Če bi nastala okvara zaradi slabo privitega injektorja, bi morala biti vidna takšna posledica, česar pa sodni izvedenec ni obrazložil in tudi ne kaj na motornem delu imenovanem polmotor, je sploh pokvarjeno.

Izvedenec se tudi ni argumentirano opredelil do dokazov in trditev tožene stranke, da je okvaro povzročilo neustrezno gorivo, saj se ne opredeli do vprašanja zakaj gorivo ne more povzročiti okvare oziroma je ni povzročilo. Tožena stranka je predlagala postavitev novega izvedenca, a se do tega predloga prvostopenjska sodba ni opredelila, uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in obremenitev izpodbijane odločbe z bistveno kršitvijo iz 14. točke, drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba opozarja še na nedoslednosti v izvedenskem mnenju, da je izvedenec na strani 22 izvedenskega mnenja izpustil bistvo, da zoglenelo motorno olje lahko preko oljnih vodov pride do cedila za olje in ga zamaši, zaradi česar se prižgeta opozorilna lučka za motorno vozilo in opozorilna lučka motorja. Pri vožnji v takšnem stanju lahko pride do zatikanja motorja in v najslabšem primeru do zastoja motorja. Vendar v konkretnem primeru ni prišlo do okvare motorja kot ga opisuje izvedenec, saj v izvedeniškem mnenju navaja, da so ti deli motorja nepoškodovani. Mnenje sodnega izvedenca je v nasprotju s samim seboj glede ključnih razlogov pri ugotavljanju vzroka okvare. Sodni izvedenec zgolj ugiba, da je bilo motorno olje, ki ga povezuje z okvaro kontaminirano, saj analize motornega olja ni izvedel. Pritožba očita tudi, da je izvedenec servisno informacijo R073/15 napačno povzel in napačno povezal z vzrokom okvare.

Glede stroškov okvare ni navedel zakaj je v celoti sledil predračunu tožeče stranke in ni upošteval navedb tožene stranke, ki je stroške popravila ocenila na 3.007,47 EUR z DDV ter utemeljila s servisno informacijo R073/15. Sodni izvedenec se do te ocene tožene stranke ni opredelil in ni upošteval, da predračun, ki ga je kot dokaz predložila tožeča stranka temelji na predpostavki o povsem drugačni okvari motorja, ki naj bi jo povzročilo neustrezno gorivo.

Pritožba uveljavlja tudi kršitev pravice stranke do izjave, vsebovane v 22. členu Ustave Republike Slovenije, ker izpodbijana sodna odločba predlaganega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ni ne zavrnila, niti obrazložila. Ker izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča, sodišče ne more prikrajšati stranke za možnost, da se izvedensko mnenje učinkovito preizkusi, kar je storilo prvostopno sodišče. Navaja še, da za okvaro motorja ni kriva tovarniška, torej skrita napaka, ki se ni pokazala v jamčevalnem roku in je sodišče zmotno uporabilo 465. člen OZ, saj bi pravilno moralo uporabiti določbo 462. člena OZ, ker je tožeča stranka prvo toženo stranko o napaki obvestila prepozno in prvo tožena stranka v nobenem primeru ni dolžna obvestiti tožečo stranko o vpoklicih na servis, saj tožeča stranka vozila ni servisirala pri njej, temveč pri drugem serviserju.

Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo določbo 465. člena OZ tudi zato, ker je dejanski stan 465. člen OZ izpolnjen šele, če se izkaže, da prodajalcu napaka ni bila znana ali mu ni mogla ostati neznana ob prodaji oziroma izročitvi vozila, česar tožeča stranka ne zatrjuje, niti ne dokazuje. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in je v tem delu tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Prvo toženi stranki niti dne 26. 11. 2018, niti pozneje ni bilo znano ali je na vozilu tožeče stranke kakšna tovarniška napaka, ki bi terjala vpoklic, saj o tem ni bila obveščena ne s strani drugo tožene stranke in ne s strani tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka ni podala nobene trditvene podlage, niti dokazila, da je bilo vozilo tožeče stranke med tistimi, za katere je bil izveden vpoklic in ali je prvo toženi stranki to bilo znano ali ji ni moglo ostati neznano. Sicer pa so vpoklici v pristojnosti drugo tožene in ne prvo tožene stranke in ji ni mogoče utemeljeno očitati odškodninske odgovornosti.

Glede teka petnajst dnevnega roka za plačilo stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe) pa izpostavlja, da je prvostopno sodišče kršilo določbo tretjega odstavka 313. člena ZPP, saj rok za prostovoljno izpolnitev ne more teči že od dneva izreka sodbe, temveč šele po vročitvi odločbe strankam. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in priglaša stroške. Opozorila je na nedovoljene pritožbene novote in na prekluzijo. Tožeča stranka ni zamenjala nobenega injektorja. Mnenje na katerega se sklicuje tožena stranka je le del trditvenih navedb, ni objektivno, ni strokovno, ne odraža realnega dejanskega stanja. Zato so neutemeljene in neupoštevne navedbe prvo tožene stranke glede domnevne vizualne razlike v stanju injektorjev. Izpostavila je, da je prvostopno sodišče na podane pripombe drugo tožene stranke in izdelano izvedensko mnenje odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedenca, ki se je vršilo 12. 7. 2022 in 29. 9. 2022. Po zaključku zaslišanja izvedenca prvo tožena stranka ni podala nobenih pripomb na ustno dopolnitev izvedenskega mnenja, temveč le pavšalno vztrajala pri dopolnitvi mnenja oziroma postavitvi novega izvedenca. Enako velja tudi za dokazni predlog z izvedbo rekonstrukcije motorja. Očitane kršitve niso utemeljene, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

4. Pritožba ni utemeljena glede I. točke izreka izpodbijane sodbe.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz prvostopne sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, temveč se bo v nadaljevanju opredelilo do vseh pritožbenih očitkov.

6. Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov, zato sta predmet pritožbenega preizkusa navedeni točki izreka izpodbijane sodbe (prvi odstavek 350. člena ZPP).

7. Glede pritožbenih navedb vezanih na ugovor pasivne legitimacije prvo tožene stranke, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (340. in 341. člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je prvo tožena stranka prodajalec vozila, tožeča stranka pa kupec (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ter da je glede na določbo 468. člena OZ, ki daje kupcu pravico, da jamčevalni zahtevek uveljavlja od prodajalca, prvo tožena stranka kot prodajalec pasivno legitimirana v tem postopku (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Da napaka na motorju vozila prvo toženi stranki ni bila znana in ji tudi ni mogla ostati neznana ob prodaji oziroma izročitvi vozila tožeči stranki, dejanski stan 465. člena OZ pa je izpolnjen šele, če se izkaže, da je prodajalcu napaka bila znana ob prodaji oziroma izročitvi stvari, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala in tudi ne dokazala, pritožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (341. čl. ZPP) in uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa nista utemeljeni. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbo 465. člena OZ glede na ugotovljeno dejansko stanje, saj prodajalčeva odgovornost ne preneha, če je za napako vedel oziroma, bi zanjo moral vedeti, če bi ravnal skrbno. Obligacijski zakonik ne določa, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi vozila (stvari), kot skuša neutemeljeno prikazati prvo tožena stranka v pritožbi.

9. Prvostopno sodišče je v 14. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da gre v konkretnem primeru za tovarniško napako, torej skrito napako, ki se ni pokazala v jamčevalnem roku, temveč kasneje. Pravilno je ugotovilo, da je bila napaka prodajalcu znana, saj je prvo tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da je s strani Mazde Slovenija prejela splošno obvestilo o vpoklicih 26.11.2018, ki je bil v tehnični podpori pooblaščenim serviserjem objavljen že 30.10.2018, torej preden je do okvare na vozilu prišlo v februarju 2019. Ker je prvo tožena (prodajalec) za napake vedela, oziroma bi morala vedeti, njena odgovornost ne preneha in je določbo 465. člena OZ sodišče pravilno uporabilo. Ravno zaradi navedenih razlogov, ne pride v upoštev določba 462. člen OZ, ki sicer res določa, da bi tožeča stranka morala prvo toženo stranko pravočasno obvestiti o napaki (in sicer nemudoma, potekel pa je tudi šestmesečni rok od izročitve vozila, daljši rok pa s pogodbo ni bil dogovorjen in je že poteklo obdobje garancije). Z razlogi v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.

10. Navedbe pritožnice, da prvo toženi stranki niti dne 26.11.2018, niti pozneje, niti ob prodaji in izročitvi vozila, ni bilo znano, da je na vozilu tovarniška napaka, ki bi terjala vpoklic, saj o tem ni bila obveščena ne s strani drugo tožene stranke, ne s strani tožeče stranke, ki teh trditev sploh ni podala, niti dokazala, da je bilo vozilo med tistimi, za katere je bil izveden vpoklic, (uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja 340. člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Da je bila napaka prodajalcu znana, saj je prvo tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da je prejela splošno obvestilo Mazde Slovenija o vpoklicih z dne 26.11.2018, ki je bilo v tehnični podpori pooblaščenim serviserjem objavljeno že 30.10.2018, torej preden je do okvare na vozilu prišlo, je pritožbeno sodišče že navedlo. Četudi prvo tožena stranka vpoklicev vozil ni izvajala, je bila s strani drugo tožene stranke seznanjena z obvestilom z dne 26.11.2018 o vpoklicih z oznako AJ024A, B, D, E, med katerimi so se na sporno vozilo tožeče stranke nanašali vpoklici z oznako AJ024A, AJ024D, AJ024E, kot je ugotovil izvedenec. Pritožbene navedbe, da prvo tožena stranka ni bila seznanjena z vpoklici in da vozilo tožeče stranke ni bilo med tistimi za katere je bil predviden vpoklic, se tako pokažejo kot neutemeljene. Tožeča stranka je tudi ves čas zatrjevala in dokazovala, da je okvara vozila posledica tovarniške napake. Izvedenec pa je pojasnil, da so bili s strani Mazde Slovenija ravno ti vpoklici z oznako AJ024A, AJ024D, AJ024E tisti, pri katerih je bila predvidena zamenjava turbo polnilnika. Vzrok za ustavitev motorja v konkretnem primeru pa so bile ravno poškodbe na turbo polnilniku, na odmični gredi in nihajnih vzvodih ter premalo privitem injektorju, kot je ugotovil izvedenec in je obrazložilo sodišče prve stopnje v 12. in 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Pritožba očita, bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga prvo tožene stranke za postavitev novega izvedenca avtomobilske stroke, ko je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja sledilo navedbam tožeče stranke in zaključilo, da je do okvare motorja prišlo zaradi tovarniške napake. Navaja, da izvedenec kot vzrok za okvaro vozila določa nezadostno privite injektorje, vendar se ni konkretizirano opredelil do spornega stanja injektorjev, saj je tožena stranka izrazila dvom, da so ti sploh bili del vozila tožeče stranke, na kar je pravočasno opozorila tako na ogledu s sodnim izvedencem, kot v pripombah na izvedensko mnenje. Očitna razlika v stanju injektorjev ob ogledu sodnega izvedenca (zoglenelost injektorjev, nabran garež, injektorji so bili brez podložk) in ob ogledu izvedenca A. A., ko so bili injektorji čisti, s podložkami in vidnimi kodami, je razvidna tudi iz slikovnega gradiva.

12. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je v tem postopku v skladu z 243. členom ZPP sodišče imenovalo sodnega izvedenca avtomobilske stroke, ki je izdelal pisno izvedensko mnenja, ki je bilo pravdnim strankam poslano v izjavo, po pripombah pravdnih strank na izvedensko mnenje, pa je sodišče še ustno zaslišalo izvedenca na naroku dne 12.7.2022 in 29.9.2022, kjer je bila strankam dana možnost, da izvedenec dopolni in razjasni izvedensko mnenje (3. odstavek 254. člena ZPP) ter odgovori na njihove pripombe. Izvedenec je s podajo pisnega in ustnega izvedenskega mnenja v celoti razjasnil dejansko stanje, zato je prvostopno sodišče povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, tudi po oceni pritožbenega sodišča. Sodišču prve stopnje se dvom v pravilnost, zakonitost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja ni porajal, kar je argumentirano pojasnilo v 5. in 13. točki obrazložitve prvostopne sodbe in izvedensko mnenje sodnega izvedenca v celoti sprejelo. Izvedenec je namreč odgovoril na vsa vprašanja strank in sodišča. Izvedensko mnenje A. A., ki je bilo pridobljeno s strani tožene stranke pred pravdo, je le del trditvene podlage tožene stranke. V spisu ni dveh izvedenskih mnenj kot zmotno navaja pritožnica. Izvedenec pa se je opredelil do vseh tistih navedb (pripomb) tožene stranke, ki so za odločitev v konkretnem primeru relevantne.

13. Izvedenec se je glede pripomb na stanje injektorjev opredelil, saj je na zaslišanju pojasnil, da je bil ogled spornega motorja opravljen ob prisotnosti vpletenih strank, ugotovljene so bile tri napake (slabo priviti injektorji, obraba odmične gredi in poškodbe turbo polnilnika) in ta ključna dejstva so bila ugotovljena ob ogledu in so bile stranke z njimi seznanjene. Nobena stranka pa ni imela pripomb, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se izvedenec ni opredelil do predočenih fotografij (A. A.), saj je pojasnil, da na fotografijah, ki jih je posnel sam podložke niso na vseh štirih injektorjih temveč so bile priložene zraven in so bile vse črne. V izvedensko mnenje niso vključene, ker je ključno, da je eden od injektorjev puščal, kar je bilo ugotovljeno in dokazano glede na sajavost oz. garež na tem injektorju (stran 12, slika 7 in 8 v izvedenskem mnenju). Ob samem pregledu so bili evidentirani, fotografirani injektorji, ki so v izvedenskem mnenju, eden od teh je sajev in potrjuje, da je bil neustrezno privit in je tam uhajal plin. Vsem tem dejstvom prisotni na ogledu niso ugovarjali, da bi bil katerikoli injektor zamenjan. Pritožbene navedbe glede različnega stanja injektorjev tako niso utemeljene. Tovrstni očitki so neutemeljeni tudi iz razloga, ker so bile ugotovljene tri napake na spornem motorju in ne le slabo priviti injektorji.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo motorja tožeče stranke. Poleg tega prvo tožena stranka na naroku dne 29. 9. 2022 glede zavrnitve tega dokaznega predloga ni uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka v skladu z 286.b členom ZPP, zato so tovrstne pritožbene navedbe prepozne.

15. Ker se prvostopnemu sodišču dvom v izvedensko mnenje ni porajal in je bilo v celoti razjasnjeno dejansko stanje, je prvostopno sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog prvo tožene stranke za novo dopolnitev oziroma postavitev novega izvedenca avtomobilske stroke, saj zato ni bilo nobene potrebe. Izvedenec je namreč pisno mnenje dopolnil in dodatno obrazložil ter utemeljil z ustnim zaslišanjem na obravnavi dne 12.7. in 29.9. 2022. Sodišče je izvedensko mnenje izvedenca sprejelo in mu v celoti sledilo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z 254. členom ZPP ni utemeljena. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca oz. novo dopolnitev je prvostopno sodišče zavrnilo na glavni obravnavi 29.9.2022 in zadostno obrazložilo v točki 5. in 13. obrazložitve prvostopne sodbe.

16. Nadaljnje obširne pritožbene navedbe, da izvedenec ni zaznal posledic poškodb, ki naj bi jih povzročili nepriviti injektorji, so prav tako neutemeljene, saj je prvostopno sodišče v 12. in 13. točki obrazložitve na podlagi izvedenskega mnenja pojasnilo, da gre pri nastali okvari za tovarniške napake in sicer slabo privite injektorje, obrabo odmične gredi in poškodbe turbo polnilnika, ki so vsaka zase in vse skupaj privedle do nastale okvare motorja. Popuščanje enega od injektorjev je privedlo do zmanjšanja viskoznosti oziroma mazivnosti olja, posledica česar je bila obraba turbo polnilnika in obraba odmične gredi, kar je posledica neustreznega mazanja drsnih odmičnih gredi. Izvedenec je še ugotovil (12. točka obrazložitve), da je pri motorju prišlo do prekomerne obrabe izpušne odmične gredi, in do prekomerne obrabe krmilnih nastavkov ventilov (nihajnih vzvodov), pri enem injektorju je prišlo do puščanja pri tesnilu pod brizgalno šobo in je vidna posledica puščanja izpušnih plinov, da ima rotor turbo polnilnika preveliko aksialno zračnost, da so bati, ojnice, ojnični ležaji in valji motorja v dobrem stanju, glede na prevožene kilometre (ni vidnih sledi, ki bi vplivale na delovanje motorja), da so glavni ležaji in ležaji odmične gredi v glavi motorja brez vidnih sledi obrabe in vidnih poškodb, da v oljnem koritu ni vidnih večjih opilkov ali drugih nesnag, da je vgrajen filter goriva originalen del znamke Mazda in vključuje senzor za javljanje vlage in umazanije. Izvedenec je torej pojasnil, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi v posledici neprivitega injektorja morale nastati poškodbe na spodnjih delih motorja – ojnice in ojničnih ležajih, gre namreč zgolj za trditve pritožnice, ki jih izvedenec ni potrdil. Je pa prepričljivo in strokovno argumentirano pojasnil, da so vzrok za ustavitev motorja poškodbe na turbo polnilniku, na odmični gredi in nihajnih vzvodih ter premalo privitem injektorju, kar vse je posledica tovarniške napake, ki je bila razlog za vpoklic vozil z oznako AJ024A, AJ024D in AJ024E. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da ni zaznal posledic poškodb. Poleg tega je pojasnil, da v konkretnem primeru ni prišlo do „zaribanja“ motorja, ker se je ta postavil v stanje servisni modus.

17. Glede pritožbenih navedb, da se izvedenec ni argumentirano opredelil do dokazov in trditev tožene stranke, da je okvaro povzročilo neustrezno gorivo, da gorivo ne ustreza vsem standardom SIST EN 590, da gre za diametralno nasprotno mnenje dveh strokovnjakov glede vzroka za okvaro, ker se izvedenec ne opredeli zakaj gorivo ne more povzročiti takšne okvare, uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 239. člena ZPP, ki pa ni utemeljena. Prvostopno sodišče se je na podlagi izvedenskega mnenja opredelilo tudi do navedb in dokazov tožene stranke, da je okvaro povzročilo neustrezno gorivo. Prvostopna sodba razloge o tem ima in očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. V 12. točki obrazložitve je pojasnilo, da vzrok za okvaro motorja vozila ni neustrezno gorivo, saj je bilo vozilo redno servisirano in v kolikor bi bilo gorivo neustrezno bi preko senzorjev, kjer je vgrajen filter, voznik dobil opozorilo. Če bi kljub opozorilu še naprej uporabljal neustrezno gorivo dolgotrajno, bi se na čelih vseh štirih batov pojavile poškodbe. V konkretnem primeru zunanja bata nimata nobenih vidnih poškodb, niti luščenja prevleke, kar po oceni izvedenca pomeni, da ugotovljene poškodbe na vozilu nimajo nobene vzročne zveze z gorivom. S tem se je izvedenec v zadostni meri opredelil do tovrstnih pritožbenih navedb, kar je prvostopno sodišče tudi zadostno obrazložilo.

18. Pritožbene navedbe, da zoglenelo motorno olje lahko preko oljnih vodov pride do cedila za olje in ga zamaši, zaradi tega se prižgeta opozorilna lučka za motorno olje in opozorilna lučka motorja, pri vožnji v takšnem stanju lahko pride do zatikanja motorja in v najslabšem primeru do zastoja motorja, so pritožbene novote, ki so v skladu s 337. členom ZPP pritožbeno neupoštevne. Analiza motornega olja, pa ni bila narejena zaradi časovne odmaknjenosti izdelave izvedenskega mnenja, kar vse je izvedenec na zaslišanju pojasnil in so tudi tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

19. Glede napačno povzete servisne informacije R073/15, za katero pritožba zatrjuje, da jo je izvedenec napačno povzel in povezal z domnevnim vzrokom okvare - slabo privitega injektorja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ki jih prva tožnica vse do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjevala (337. člen ZPP), zato so pritožbeno neupoštevne.

20. Pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil zakaj je v celoti sledil predračunu tožeče stranke in ni upošteval izračuna popravila kot ga je ocenila tožena stranka v višini 3.007,47 EUR z DDV (340. člen ZPP), niso utemeljene. Prvostopno sodišče je višino škode preverilo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke (15. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Izvedenec je glede na stanje motorja ugotovil, da je predračun, ki ga je izdal pooblaščeni serviser z dne 14. 9. 2019 v znesku 12.897,21 EUR in predračuna z dne 18. 9. 2019 v znesku 686,25 EUR v celoti utemeljen, saj bi zdajšnja cena popravila znašala 13.074,00 EUR. S tem se je izvedenec opredelil tudi do ocene tožene stranke in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je predračun tožeče stranke temeljil na drugačni okvari motorja in njegovih delov, saj naj bi temeljil na tem, da je okvaro motorja povzročilo neustrezno gorivo, kar pa ne drži. Predračuna, ki ju je izdal pooblaščeni serviser je preveril in preizkusil sodni izvedenec. Iz samega predračuna pa ne izhaja vzrok za napake, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Da je vzrok za okvaro motorja neustrezno gorivo, so trditve tožene stranke, ki jih je ta podala tekom tega postopka, kar pa ne vpliva na ugotovljene poškodbe vozila ob nastali okvari.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila pritožnica prikrajšana v pravici do izjave (22. členu Ustave RS) s tem, da izpodbijana sodna odločba predlaganega dokaza za postavitev novega izvedenca ni ne zavrnilo in ne obrazložilo. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo, je prvostopno sodišče obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga po dopolnitvi oziroma po postavitvi novega izvedenca, saj je predlog za postavitev izvedenca v postopku na prvi stopnji enoten dokazni predlog. Drugi odstavek 254. člena ZPP namreč določa, da se v primeru, kadar se pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotja v izvedenskem mnenju ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca, dokazovanje ponovi z istim ali z drugim izvedencem. Vendar je v konkretnem primeru, sodišče ocenilo (in z oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče), da je sodni izvedenec v zadostni meri in strokovno razjasnil dileme v izvedenskem mnenju na zaslišanju ter odgovoril na pripombe strank, kar je obrazložilo v 5. in 13. točki izpodbijane sodne odločbe in je izvedensko mnenje sodnega izvedenca v celoti sprejelo ter utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca oz. njegovo dopolnitev, kar je tudi zadostno obrazložilo v navedenih točkah prvostopne odločbe. Zato je neutemeljen očitek, da je bila prvo tožena stranka prikrajšana za učinkovit preizkus izvedenskega mnenja. Prav tako je neutemeljen očitek o sodniški samovolji pri prvostopnem odločanju, saj je prvostopna sodba oprta na razumne pravne argumente, sodišče pa je odločalo na podlagi zakona in o sodniški samovolji ni mogoče govoriti.

22. Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da ni izkazan ugovor prvo tožene stranke, da tožeča stranka navedenega zneska iz predračuna ni plačala, saj kupec lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov potrebnih za odpravo napake, četudi teh napak še ni odpravil. Sodna praksa priznava kupcu pri odpravi napak na stroške prodajalca pravico zahtevati povrnitev stroškov, četudi napake še ni odpravil (15. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in so tovrstne pritožben navedbe neutemeljene.

23. Pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbo 465. člena OZ in bi pravilno moralo uporabiti 462. člen OZ so neutemeljene, saj je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila prvo toženi stranki skrita napaka na vozilu tožeče stranke znana še preden je do okvare vozila prišlo in je podana njena odgovornost za škodo, ki je posledica te skrite stvarne napake. Obligacijski zakon za uporabo 465. člena ne določa pogoja, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi stvari, kot to skuša v pritožbi prikazati prvo tožena stranka. Očitana 14. točka prvega odstavka 339. člena ZPP, da ima sodba pomanjkljivosti, ker tega sodišče ni ugotavljalo, ni podana. Sklicevanje pritožbe, da je zahtevo za odpravo napak tožeča stranka prvo toženi stranki posredovala šele 24. 9. 2019, medtem ko je predračun za popravilo z dne 14. 2. 2019, ne vpliva na pravilno uporabo določbe 465. člena OZ, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

24. Navedbe, da je drugo tožena stranka izvajala vpoklice in da s tem prvo tožena stranka nima nič, pa je glede na določbo 468. člena OZ, ki določa, da za stvarne napake odgovarja prodajalec, nerelevantna.

25. Drugih pritožbenih navedb prvo toženka ni podala in sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo prvo tožene stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26. V delu, kjer pritožba uveljavlja, da je napačna odločitev prvostopnega sodišča glede pričetka teka 15-dnevnega roka za plačilo stroškov v III. točki izreka prvostopne sodbe, pa so pritožbene navedbe delno utemeljene. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in prvostopno sodbo v točki III. izreka delno spremenilo tako, da je v skladu s tretjim odstavkom 313. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavek 320. člena ZPP, odločilo, da teče 15. dnevni rok za prostovoljno plačilo stroškov pravdnega postopka od vročitve prvostopne sodbe dalje do plačila.

27. V skladu s 358. členom ZPP je pritožbeno sodišče samo odpravilo kršitev določb pravdnega postopka in delno spremenilo odločitev prvostopne odločbe v III. točki izreka glede teka roka za plačilo stroškov kot izhaja iz izreka te sodbe.

28. Sodišče je odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Prvo tožena stranka, ki je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu in ni uspela glede glavne stvari, sama nosi pritožbene stroške.

29. Je pa prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške potrebnega odgovora na pritožbo. Tožeči stranki se prizna za pravočasen odgovor na pritožbo po tar. št. 22 625 točk, 2 % pavšal in 12,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. točko odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR, skupaj znaša 466,65 EUR.

30. Prvo tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.