Jedro

Stek je navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil dejanski stan dveh ali več kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki so v takem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega kaznivega dejanja oziroma prekrška, ki izključuje uporabo ostalih.

Temeljna dolžnost udeleženca prometne nesreče je res poškodovanim osebam nuditi pomoč, ga pa to ne razbremeni drugih dolžnosti, ki mu jih nalaga drugi odstavek 135. člena ZVCP-1 oziroma drugi odstavek 110. člena ZPrCP, zato ni moč zaključiti, da bi bilo slednje vsebinsko in v celoti zajeto (konzumirano, izrabljeno) v kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ali da bi bil ta prekršek pogojen z izvršitvijo kaznivega dejanja tako, da brez njega kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče storiti, oziroma da bi bilo to dejanje nujna predhodna faza kaznivega dejanja po prvem odstavku 328. člena KZ-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Kranju je F. D. spoznalo za odgovornega prekrškov po 234. členu v zvezi s četrtim odstavkom 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1) in desetem odstavku 135. člena ZVCP-1, za kar mu je izreklo enotno globo v višini 1.000,00 EUR, enajst kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca. Dovoljeno mu je bilo obročno odplačilo globe in naloženo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo Okrajnega sodišča v Kranju spremenilo tako, da je obdolženega spoznalo za odgovornega prekrškov po petem odstavku 52. člena in petem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) ter mu izreklo enotno globo v višini 900,00 EUR in devet kazenskih točk. Sicer je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS in 68. členom ZP-1, kršitev 31. člena Ustave RS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1 in kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvi vrsti uveljavlja kršitev 31. člena Ustave RS (prepoved sojenja o isti stvari), kar utemeljuje z navedbami, da je zoper obdolženega vzporedno s postopkom o prekršku po desetem odstavku 135. člena ZVCP-1 tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Znaki očitanega prekrška in kaznivega dejanja, za katerega je bila zoper obdolženca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP izdana zavrnilna sodba, se deloma prekrivajo, saj tako očitek obdolžencu v kazenskem postopku, da poškodovancu ni pomagal z navedbo „po trku pa je odpeljal naprej...“ in očitek v prekrškovnem postopku, da poškodovancu ni posredoval podatkov, ki vključuje navedbo „..., saj je s kraja prometne nesreče odpeljal“, izhaja v obeh primerih iz istega izvršitvenega ravnanja, tj. dejstva, da je zapustil kraj prometne nesreče. Postopek o prekršku bi moral biti s trenutkom, ko je bila zoper obdolženega podana kazenska ovadba, prekinjen (tretji odstavek 11. a člena ZP-1) in bi lahko stekel šele po pravnomočnosti kazenskega postopka, pod pogojem, da bi prekrškovno sodišče presodilo, da razlog, da je glavna obremenilna priča spremenila izjavo, postopka o prekršku ne izključuje (drugi odstavek 11. a člena ZP-1). Ker sodišče postopka o prekršku ni prekinilo, nato pa zaradi pomanjkanja dokazov ustavilo, je bila po stališču vrhovnega državnega tožilca, obdolžencu izrečena sankcija za dejanje, za katerega je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena in na način iz 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 kršen 31. člen Ustave RS.

5. Za obravnavani primer so pomembne ugotovitve, da je storilec dne 28. 6. 2010 ob 18.38 uri vozil svoj osebni avtomobil znamke Fiat v naselju Brezje pri Tržiču v smeri proti Bistrici pri Tržiču in v desnem nepreglednem ovinku, zaradi nepravilnega prehitevanja in nasproti vozečega vozila, zapeljal preblizu desnega roba vozišča ter pri tem z desnim bočnim delom vozila trčil v motorno kolo, ki ga je vozil S. S. Ta je po trku padel. Obdolženec je s kraja prometne nesreče odpeljal in oškodovancu ni posredoval svojih podatkov. Prekrškovni organ, Policijska postaja Tržič, je 23. 8. 2010 na Okrajno sodišče v Kranju podal obdolžilni predlog zaradi prekrškov po 234. členu v zvezi s četrtim odstavkom 38. člena ZVCP-1 in desetem odstavku 135. člena ZVCP-1, obenem pa na Okrožno državno tožilstvo v Kranju 16. 8. 2010 kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po drugem odstavku 328. člena KZ-1. O kaznivem dejanju je na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 24. 11. 2010 odločilo Okrajno sodišče v Kranju s sodbo I K 92935/2010 z dne 5. 6. 2012 obtožbo zoper obdolženega F. D. zavrnilo, saj je okrožni državni tožilec obtožbo umaknil (po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti zato, ker je glavna obremenilna priča T. L. v kazenskem postopku spremenila svojo izpovedbo). Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo PR 562/2010 z dne 22. 6. 2011 obdolženca spoznalo za odgovornega očitanih prekrškov. Zoper sodbo je bila s strani obdolženčevega zagovornika vložena pritožba, na podlagi katere je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo Prp 1056/2011 z dne 6. 10. 2011 po uradni dolžnosti poseglo v pravno kvalifikacijo prekrškov in izrečeno sankcijo, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

6. V času nastanka obravnavane prometne nesreče je dolžnosti udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči urejal takrat veljavni ZVCP-1, vsebina določil katerega s kasneje sprejetim ZPrCP v bistvenih delih ni bila spremenjena. K dolžnostnemu ravnanju niso zavezani le udeleženci v prometni nesreči, ampak je na podlagi prvega odstavka 135. člena ZVCP-1, vsakdo dolžan pomagati v prometni nesreči, tako da pomaga reševati človeška življenja, pomaga preprečevati ogrožanje drugih udeležencev cestnega prometa ter preprečiti ali omiliti ekološko nesrečo. Drugi odstavek pa posebej opredeljuje dolžnosti udeležencev v prometni nesreči, torej tistih oseb, ki so ali aktivno prispevale k nastanku prometne nesreče, kakor tudi tistih, ki so bile s tem ravnanjem poškodovane ali so utrpele škodo na svojem premoženju. Prometne nesreče so glede na težo posledic razdeljene v štiri kategorije. V primeru prometnih nesreč II. kategorije, kakor je bila obravnavana tudi prometna nesreča v konkretnem primeru, so udeleženci prometne nesreče dolžni zavarovati in označiti kraj nesreče, pomagati poškodovancem, o dogodku obvestiti policijo, soudeležnim ali oškodovanim posredovati svoje podatke (ime in priimek, naslov, podatke iz vozniškega dovoljenja in prometnega potrdila, podatke o obveznem zavarovanju ter izpolniti Evropsko poročilo o prometni nesreči), osebi, ki ji je povzročena škoda, pa je ni na kraju nesreče, posredovati svoje podatke in ostati na kraju prometne nesreče, dokler ogled ni končan (drugi odstavek takrat veljavnega 135. člena ZVCP-1 oziroma drugi odstavek 110. člena ZPrCP).

7. Obdolžencu se je v prekrškovnem postopku očitalo, da po prometni nesreči sooudeležencu in oškodovancu S. S. ni posredoval imena in priimka, naslova, podatkov iz vozniškega dovoljenja in prometnega potrdila ter podatkov o obveznem zavarovanju in ni izpolnil Evropskega poročila o prometni nesreči, saj je s kraja prometne nesreče odpeljal, s čimer je storil prekršek po 5. alineji drugega odstavka 135. člena ZVCP-1. V kazenskem postopku pa se mu je očitalo, da je v zgoraj opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah s svojim osebnim avtomobilom trčil v zadnji bočni del motornega kolesa, katerega je vozil S. S., zaradi česar je ta padel in pri tem zadobil zvin vratne hrbtenice, obtolčenino palca leve noge, obtolčenine in odrgnine obeh kolen in desne goleni, po trku pa je obdolženi odpeljal naprej, ne da bi poškodovanemu pomagal, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1. 8. Stališču vrhovnega državnega tožilca, da sta prekršek po peti alineji drugega odstavka 135. člena ZVCP-1 (oziroma 5. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP) in kaznivo dejanje po prvem odstavku 328. člena KZ-1 v razmerju navideznega idealnega steka, ni moč pritrditi. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah namreč že večkrat(1) obrazložilo, da je stek (idealen ali realen) navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil dejanski stan dveh ali več kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki so v takem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega kaznivega dejanja oziroma prekrška, ki izključuje uporabo ostalih. Osnovna predpostavka za uporabo materialnopravnega instituta navideznega idealnega steka je torej, da gre za eno samo storilčevo storitev ali opustitev. Vrhovni državni tožilec svoje stališče argumentira z navedbami, da tako očitek obdolžencu v kazenskem postopku, da poškodovancu ni pomagal z navedbo „po trku pa je odpeljal naprej...“ in očitek v prekrškovnem postopku, da poškodovancu ni posredoval podatkov, ki vključuje navedbo „..., saj je s kraja prometne nesreče odpeljal“, izhaja v obeh primerih iz istega izvršitvenega ravnanja, tj. dejstva, da je zapustil kraj prometne nesreče. Njegovemu stališču ni moč pritrditi, saj je s primerjavo abstraktnih dejanskih stanov prekrška in kaznivega dejanja moč ugotoviti, da zapustitev kraja prometne nesreče ni zakonski znak prekrška po 5. alineji drugega odstavka 135. člena ZVCP-1, za katerega je odgovarjal obdolženec in določa dolžnost udeležencev prometne nesreče, da si izmenjajo osebne podatke in druge podatke, ki so potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka ali izpolnijo Evropsko poročilo o prometni nesreči. Zato govoriti o tem, da sta prekršek opustitve temeljne dolžnosti vsakega udeleženca prometne nesreče II. kategorije po 5. alineji drugega odstavka 135. člena ZVCP-1 in kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči v razmerju navideznega idealnega steka zaradi odnosa subsidiarnosti ali konsumpcije, ni mogoče. Takšnega zaključka ne omogoča niti presoja po vrednostni metodi, ki jo sicer pavšalno predlaga vrhovni državni tožilec z navedbami, da ima ena sama opustitev dva različna končna objekta varstva, eden od teh pa je veliko pomembnejši. Temeljna dolžnost udeleženca prometne nesreče je res poškodovanim osebam nuditi pomoč, vendar pa ga to ne razbremeni drugih dolžnosti, ki mu jih nalaga drugi odstavek 135. člena ZVCP-1 oziroma drugi odstavek 110. člena ZPrCP, zato ni moč zaključiti, da bi bilo slednje vsebinsko in v celoti zajeto (konzumirano, izrabljeno) v kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ali da bi bil ta prekršek pogojen z izvršitvijo kaznivega dejanja tako, da brez njega kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče storiti, oziroma da bi bilo to dejanje nujna predhodna faza kaznivega dejanja po prvem odstavku 328. člena KZ-1. V obravnavani situaciji razmerja med kaznivim dejanjem in prekrškom gre za realni stek, saj storilec z dvema izvršitvenima dejanjema uresniči dvoje prepovedanih posledic in s tem izpolni zakonske znake kaznivega dejanja in prekrška.

9. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje tudi, da je sodišče z zavrnitvijo dokazov obdolženca, le tega postavilo v neenakopraven položaj (kršitev 22. člena Ustave RS), saj je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist po tretji alineji 29. člena Ustave RS, na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Stališče višjega sodišča, ki je presoji sodišča prve stopnje pritrdilo, pa je po mnenju vložnika, nerazumljivo, zaradi česar je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 10. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999 in številnih drugih) pojasnilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

11.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obdolženca za zaslišanje dvanajstih prič, ki bi potrdile obdolženčev zagovor, da v času neposredno pred obravnavanim dogodkom ni vozil avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek, saj je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna in bi le pomenila zavlačevanje postopka, ne bi pa pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja prekrškov. Na straneh 6 do 8 svoje sodbe je ustrezno pojasnilo, da je zagovor obdolženca, da je času prometne nesreče, z vozilom Mitsubishi, skupaj s svojo izvenzakonsko partnerko K. K., po cesti iz Tržič Begunje, proti Slatini, peljal konje in jih tam spustil na pašnik, pri čemer so mu pomagali Č. A., soseda I. in D., G. K. in njegova žena, v nasprotju s prepričljivima in podrobnima izpovedbama prič T. L. in S. S. Priči sta, po mnenju sodišča, podrobno, prepričljivo in logično opisali okoliščine prometne nesreče in način prepoznave obdolženca. T. L., ki je s svojim motornim kolesom vozila za oškodovancem S. S., je namreč povedala, da ga je skozi odprto okno sopotnikov sprednjih vrat videla že dva do tri kilometre pred mestom, kjer je prišlo do nesreče, saj jo je prehiteval, že pred tem pa vozil tako agresivno, da je vzbudil njeno pozornost. Po tem, ko je do prometne nesreče prišlo, je peljala za obdolžencem in si zapomnila registrsko oznako njegovega avtomobila, na policijski postaji, kamor je bila kasneje povabljena na razgovor, pa med fotografijami, ki so jih ji pokazali policisti, kot voznika prepoznala obdolženca. Priča je obdolženčev zagovor ovrgla tudi v delu, ko je navajal, da se je sicer na svoji poti proti Slatini peljal mimo kraja prometne nesreče, vendar šele po tem, ko je do nje že prišlo, saj je L. povedala, da do prihoda policistov mimo kraja prometne nesreče ni peljal noben avto s prikolico za prevoz konjev. Nenazadnje je priča obdolženca zanesljivo prepoznala kot povzročitelja prometne nesreče tudi ob soočenju na zaslišanju pred sodiščem. S. S. je obdolženca videl neposredno po trku, ko je že ležal na tleh, saj je voznik vozila, ki ga je prehitevalo, po trku počakal, meter ali dva zapeljal vzvratno, ga obvil po levi strani, zmanjšal hitrost in se v tistem ozrl proti njemu. Priča ga je videla v obraz, skozi vezir čelade in njegovo fotografijo izločila med fotografijami, ki so ji jih pokazali policisti. Z visoko verjetnostjo je obdolženca prepoznala tudi ob soočenju na zaslišanju pred sodiščem. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča so bila odločilna dejstva zanesljivo ugotovljena z izvedenimi dokazi, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je po obdolžencu predlagane dokaze zavrnilo, ni kršilo drugega odstavka 155. člena ZP-1, niti ne pravnih jamstev, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člen Ustave RS. Presoji sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče na četrti strani sodbe in dodalo, da sodišče glede na dejstvo, da se je obdolženec odgovornosti za prekršek poskušal že izogniti z navedbo, da je svoje vozilo tega dne posodil S. D., za katerega se je kasneje na podlagi uradnih poizvedb policije izkazalo, da je bil v času storitve prekrška v službi, upravičeno podvomilo v verodostojnost obdolženčevega zagovora in utemeljeno ni sledilo obdolženčevim navedbam, da bodo z izvedbo predlaganih dokazov ugotovljena odločilna dejstva. Takšni obrazložitvi po presoji Vrhovnega sodišča ni moč očitati nerazumljivosti (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljene kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo I Ips 168/2007 z dne 18. 10. 2007.