Jedro

Dolžnik v pritožbi le dokazno nepodprto zatrjuje, da naj bi bile take nepremičnine naprodaj najmanj za ceno 1.000 EUR/m2 oziroma da vrednost nepremičnine ne bi mogla znašati manj kot 24.000.000,00 SIT. To svoje zatrjevanje pa ni podprl z dodatno cenitvijo, ampak le z navedbami, za koliko naj bi se nepremičnine prodajale, upoštevajoč pri tem internetne oglase. Taki oglasi pa seveda ne pomenijo tudi dejanske prodajne cene, ki bi jo bilo mogoče na tak način kot to dolžnik želi v predmetni zadevi, upoštevati.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vrednost nepremičnine z identifikacijsko številko 37.E, na naslovu D., stanovanjska raba, v izmeri 99,55 (ident.št. stavbe 542.ES na parc.št. 638/1 k.o. D.), last dolžnika do celote, 20.500.000,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev oziroma ustrezno spremembo. V pritožbi navaja, da nepremičninska agencija R. ni najbolj usposobljena za ocenjevanje nepremičnin, saj ni uspešna pri prodaji ostalih nepremičnin. Sicer pa tudi sama agencija R. oglaša prodajo stanovanj v istem objektu, v katerem se nahaja sporno stanovanje, po višjih cenah od cen iz izpodbijanega sklepa. Iz internetnih oglasov izhaja, da se nepremičnine na tej lokaciji ne prodajajo za ceno manj kot 1.000 EUR/m2. Zato vrednost nepremičnine v predmetnem primeru ni pravilno ugotovljena in bi ne mogla znašati manj kot 24.000.000,00 SIT.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 178.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Vrednost nepremičnine, last dolžnika, je v konkretni zadevi določil cenilec gradbene stroke D.D.. Dolžnik je podal na njegovo cenitev pripombe dne 23.08.2005, o teh pripombah pa se je cenilec tudi izjasnil dne 10.10.2005, nakar je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Dolžnik v pritožbi le dokazno nepodprto zatrjuje, da naj bi bile take nepremičnine naprodaj najmanj za ceno 1.000 EUR/m2 oziroma da vrednost nepremičnine ne bi mogla znašati manj kot 24.000.000,00 SIT. To svoje zatrjevanje pa ni podprl z dodatno cenitvijo, ampak le z navedbami, za koliko naj bi se nepremičnine prodajale, upoštevajoč pri tem internetne oglase. Taki oglasi pa seveda ne pomenijo tudi dejanske prodajne cene, ki bi jo bilo mogoče na tak način kot to dolžnik želi v predmetni zadevi, upoštevati. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.