Jedro

Predlogu tožeče stranke tožena stranka ni sledila, marveč je dala nasprotno ponudbo (ki zmanjšuje njen dolg za 30.000,00 EUR iz naslova bonusov za obdobje 2010/2014) v smeri, da ji tožeča stranka izda dobropis za neporavnane obveznosti iz naslova bonusov. Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka te nasprotne ponudbe ni sprejela, saj je svojo voljo v tej zvezi jasno izrazila s tem, da toženi stranki zahtevanega dobropisa ni izdala. Ni šlo torej za noben molk tožeče stranke, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določbe tretjega odstavka 30. člena OZ.

Izrek

Pritožbo se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.032,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77034/2015 z dne 26.6.2015 v veljavi tako, da mora tožena stranka v 8 dneh poravnati tožeči stranki znesek 176.100,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2015 dalje in znesek 8.365,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2016 dalje ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2015 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z omenjeno sodno odločbo tudi odločilo, da se vzame delni umik tožbe za znesek zakonskih zamudnih obresti od 8.365,47 EUR od 24.6.2015 do 10.2.2016 na znanje in se postopek v tem delu ustavi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke, poleg tega pa je še odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 7.799,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Zoper to sodbo (točka I, III in IV izreka sodbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovorne zapadle terjatve. Sodišče prve stopnje se v tej zvezi ni z ničemer opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je pisno obvestila tožečo stranko, da njene ponudbe ne sprejema, pri čemer je podala nasprotno ponudbo. O tej nasprotni ponudbi pa tožeča stranka ni izjavila ničesar. Molk naslovnika v vsakem primeru ne pomeni zavrnitve ponudbe, upoštevaje predvsem dolgoletno poslovno prakso med pravdnima strankama (tretji odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zakon šteje, da je naslovnik ponudbo sprejel, če je ni takoj zavrnil, kolikor je naslovnik v stalni poslovni zvezi s ponudnikom. Stalna poslovna zveza med strankama pa je v konkretnem primeru nedvoumno obstajala. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi upoštevati, da sta pravdni stranki še zmeraj v fazi pogajanj. V konkretnem primeru je tudi sporno, ali ni bila tožeča stranka dolžna svojega zavarovanca najmanj obvestiti o svoji odločitvi glede priznanega oz. nepriznanega bonusa. Sodišče prve stopnje je odločilo le, da je tožeča stranka prerekala priznanje pravice, ne pa priznanje izplačila v konkretnem primeru. V konkretnem primeru gre za obljubo plačila, zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na določbe glede javne obljube. Terjatev še ni zapadla. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta se pravdni stranki dogovorili za obročno plačilo terjatve. Zadnji od 15-ih dogovorjenih obrokov tako zapade v plačilo šele 31.5.2016. Tožeča stranka računov, na podlagi katerih iztožuje svojo terjatev, ni ustrezno substancirala. Prav tako ni zadostila v tej smeri praviloma o dokaznem bremenu. Iz priložene konto kartice z dne 27.1.2016 nesporno izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 21.5.2015 plačala tožeči stranki še dodatnih 30.569,82 EUR, v skupnem znesku od časa vložitve izvršilnega predloga naprej pa skupno že 52.462,37 EUR. Vsa plačila so bila izvršena v skladu z dogovorom o plačilu in znotraj dogovorjenih obljub. Tožeča stranka ni predložila obračuna bonusov za ugodni škodni rezultat, zato je tožena stranka upravičeno predlagala izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotavljal višino tega bonusa, ob predhodno nespornem dejstvu, da je tožeča stranka priznala toženi stranki pravico do bonusa. Glede na to je sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na ugovor tožene stranke (podan v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) o tem, da iztoževana terjatev še ni zapadla v plačilo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (glede na dovolj subsancirano procesno gradivo tožeče stranke), da je tožeča stranka 11.3.2013 toženi stranki izstavila račun št. 70150605006 v skupnem znesku 70.876,12 EUR (plačljivih v štirih enakih obrokih, pri čemer je zapadel zadnji obrok v plačilo 16.12.2013), s katerim je toženi stranki zaračunala akontacijo premij za leto 2013 (A5). Po poteku zavarovanega obdobja 2013 je tožeča stranka 25.7.2014 izstavila toženi stranki še račun v znesku 12.611,52 EUR (plačljiv v šestih enakih obrokih, pri čemer je zapadel zadnji obrok v plačilo 5.1.2015), s katerim je poračunala premije iz naslova avtomobilskega zavarovanja glede na število zavarovanih vozil, ki se je med zavarovalnim obdobjem spreminjalo (priloga A5). Za zavarovalno obdobje 2014 pa je tožeča stranka izdala toženi stranki dva računa, in sicer v znesku 73.777,82 EUR (plačljiv v petih enakih obrokih, pri čemer je zadnji obrok zapadel v plačilo 29.12.2014 – priloga A8) in v znesku 11.625,44 EUR (plačljiv v petih enakih obrokih, pri čemer je zadnji obrok zapadel v plačilo 29.12.2014 – priloga A10). V tej zvezi je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sledilo tožeči stranki v delu, da znaša iztoževana terjatev na dan vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (23.6.2015) 184.465,79 EUR, ki poleg glavničnega dolga zajema tudi natečajna zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov do vložitve predloga za izvršbo (obračun zamudnih obresti in izpisek odprtih postavk v prilogi A15 in A17) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2015, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka med procesom delno umaknila tožbo za zakonske zamudne obresti od zneska 8.365,47 EUR za čas od 24.6.2015 do 10.2.2016. 7. Tožena stranka je ugovor, da iztoževana terjatev še ni zapadla, povezovala zgolj z okoliščino (ki jo je v predmetni pravdi tudi dokazovala), da sta pravdni stranki sklenili sporazum o obročnem odplačilu terjatve, pri čemer pa se pritožbeno sodišče v tem delu povsem pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru takšen dogovor ni bil sklenjen. Predlogu tožeče stranke v tej zvezi namreč tožena stranka ni sledila, marveč je dala nasprotno ponudbo (ki zmanjšuje njen dolg za 30.000,00 EUR iz naslova bonusov za obdobje 2010/2014) v smeri, da ji tožeča stranka izda dobropis za neporavnane obveznosti iz naslova bonusov (priloga B3). Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka te nasprotne ponudbe ni sprejela, saj je svojo voljo v tej zvezi jasno izrazila s tem, da toženi stranki zahtevanega dobropisa ni izdala, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni šlo torej za noben molk tožeče stranke, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določbe tretjega odstavka 30. člena OZ. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe pa ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče (prvi odstavek 20. člena OZ).

8. Odločitev tožeče stranke, ali posamezni stranki prizna bonuse na zavarovalno premijo v posameznem letu, je avtonomna, kot je to razvidno iz priloženih sklepov o merilih in pogajanjih za obračun bonusov na obračunano zavarovalno premijo (za leta od 2010 do 2014). Pri odločanju o priznanju in višini bonusa zavarovancu pa je tožeča stranka zavezana upoštevati, ali je posamezni zavarovanec redno in pravočasno plačeval zapadle premije, oziroma ali je v posameznem obdobju (upošteva se triletni škodni rezultat – priloga A2) uveljavljal izplačilo škode iz naslova različnih zavarovanj. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne more izpodbiti), da tožeča stranka toženi stranki v spornem obdobju upravičeno ni priznala in obračunala zahtevanega bonusa, saj je tožena stranka v letu 2013 dobila izplačano škodo iz naslova kasko zavarovanja v višini 7.358,65 EUR, iz naslova AO zavarovanj v višini 10.348,98 EUR in iz naslova splošne odgovornosti v višini 3.012,62 EUR. V letu 2014 pa je tožena stranka dobila od tožeče stranke iz naslova zavarovanj izplačilo škode v skupni višini preko 10.000,00 EUR. Na tem mestu je treba upoštevati tudi pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem obdobju dolžnih premij ob zapadlosti tožeči stranki ni plačala, spričo česar je vsekakor pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obdobju od 2010 do 2014 ni zadostila omenjenim merilom in pogojem in ji zato tožeča stranka ni bila dolžna izplačati zahtevanega bonusa v višini 30.000,00 EUR. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje zavzelo nedvoumen zaključek, da je dala tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru jasno vedeti, da ji zahtevanega bonusa nikakor ne bo priznala oziroma obračunala. Zaradi tega nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožena stranka o tej odločitvi tožeče stranke ni bila seznanjena, oziroma je tožeča stranka prerekala le priznanje pravice, ne pa priznanje izplačila. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev sodnega izvedenca v zvezi z obračunom spornega bonusa, saj je pravilno ugotovilo, da do te pravice tožena stranka v spornem obdobju sploh ni bila upravičena.

9. Ravno tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožbena izvajanja ne morejo omajati, da je tožena stranka v obdobju od 21.5.2015 do 4.2.2016 nakazala tožeči stranki 31.082,19 EUR (za razliko od zneska 52.462,37 EUR so navedbe tožene stranke povsem pavšalne in dokazno nepodprte), vendar je tožena stranka v skladu z dogovorom (dokumenti v prilogi A24 in A25) s tem plačilom poravnala tekoče premije za leto 2015 in se zato navedeno plačilo (kar je razvidno tudi iz konto kartice v prilogi B1, na katero se sklicuje pritožba) ne nanaša na terjatve, ki jih tožeča stranka iztožuje v predmetnem postopku (prvi odstavek 287. člena OZ).

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je upravičena za stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.032,75 EUR (odgovor na pritožbo po tarifni številki 21/1 OT v višini 2250 odvetniških točk).