Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku izplačati posamezne zneske premalo izplačanega dodatka za poslovno uspešnost za leta od 2016 do 2020 v skupni višini 6.552,57 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 820,57 EUR, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in naložitve toženki, da tožniku povrne stroške postopka. Ne strinja se s prvostopnim stališčem, da je del plače iz naslova poslovne uspešnosti sestavni del plače, in da je zato opravljanje dela ključen pogoj za izplačilo tega dela plače. Drži sicer, da predstavlja plača odmeno za opravljeno delo. Iz 20. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 2. 12. 2014 (v nadaljevanju: PKP) izhaja, da se zaposlenim v primeru uspešnosti poslovanja družbe v mesecu decembru obračuna in izplača božičnica (poslovna uspešnost) upoštevaje dve merili: osnovna plača in efektivni delovni čas. Poslovna uspešnost tako predstavlja plačilo v posledici nadpovprečnega poslovnega uspeha delodajalca v celotnem koledarskem letu; zanjo je bistven ugotovljeni poslovni uspeh družbe, ta pa se presoja po doseganju načrtovanih ciljev, ki so običajno določeni v planskih aktih družbe. Pri poslovnem uspehu družbe gre tako za skup več dejavnikov, ki soprispevajo k uspehu, in ne zgolj za individualni prispevek posameznega delavca. Tako niti ni nujno, da vzrok za izplačilo poslovne uspešnosti sploh izvira iz obdobja, za katerega se poslovna uspešnost izplačuje. Merilo efektivnega delovnega časa v zvezi z izplačilom poslovne uspešnosti ne temelji na legitimnem cilju (različna obravnava različnih položajev in različnih prispevkov različnih delavcev k poslovnemu uspehu delodajalca). Poslovna uspešnost, sicer kot sestavni del plače, se bistveno razlikuje od osnovne plače, dodatkov in osebne delovne uspešnosti, ki se običajno obračunavajo mesečno in (za razliko od poslovne uspešnosti) predstavljajo odmeno za opravljeno delo v obračunskem obdobju. Upoštevaje namen poslovne uspešnosti: nagraditi delavce za nadpovprečni delovni uspeh delodajalca, kriterij efektivnega delovnega časa v poslovnem letu, v katerem se uspešnost izplačuje, ni ustrezen in ni dopusten. Diskriminatorna so določila 20. člena PKP, ki kot merilo za izplačilo poslovne uspešnosti določajo efektivno prisotnost delavca na delu, kot odsotnosti pa se upoštevajo vse odsotnosti razen koriščenja ur (iz vseh zdravstvenih razlogov, starševskega dopusta in tudi letnega dopusta). Merilo iz navedenega člena PKP sicer ne posega v pravico delavcev do odsotnosti z dela, posega pa v njihov položaj, kadar delavci to pravico dejansko koristijo v praksi, tako da so postavljeni v manj ugoden položaj, ki se kaže v nižjem deležu izplačila poslovne uspešnosti. Izplačilo poslovne uspešnosti predstavlja nagrado vsem zaposlenim, pod pogojem, da je družba poslovno uspešna, pri čemer ne gre za nagrado posameznemu delavcu, ki bi bila sorazmerna njegovemu prispevku k poslovni uspešnosti družbe. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po temelju je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno naložilo plačilo stroškov postopka tožniku. Posledično je v celoti opustilo dokazovanje višine tožbenega zahtevka, za kar je tožnik podal ustrezen obračun in predlagal dokaze (plačilne liste, postavitev izvedenca ustrezne stroke). Zaradi opustitve izvedbe teh dokazov je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pravnomočne odločbe Zagovornika načela enakosti z dne 5. 10. 2020, ki se nanaša na toženko, ter je spregledalo sodbo Upravnega sodišča RS, ki je odločitev Zagovornika načela enakosti potrdila. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, saj je v tem delu sodba v celoti neobrazložena. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Plačilo za poslovno uspešnost je del plače, ki je protidajatev delodajalca za opravljeno delo delavca. Določanje kriterija efektivnega delovnega časa pri upoštevanju plačila za poslovno uspešnost ne predstavlja diskriminatornega ravnanja toženke.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb niti take kršitve v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma neobrazloženosti izpodbijane sodbe, ki jo tožnik neutemeljeno izpostavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do odločbe Zagovornika načela enakosti, ki se nanaša na toženko, niti do sodbe Upravnega sodišča RS s tem v zvezi, vendar pa s tem ni storilo očitane kršitve procesnih določb. V tem individualnem delovnem sporu je namreč sodišče odločalo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za izplačilo (razlike) poslovne uspešnosti za obdobje od leta 2016 do 2020, ki ga je tožnik naperil zoper toženko. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v konkretni zadevi sodišče prve stopnje ni bilo v ničemer vezano na izpostavljene odločitve v upravnih oziroma upravno sodnih postopkih, zato se mu do takih odločitev ni bilo treba opredeljevati oziroma zavzemati kakršnegakoli stališča. V obrazložitvi izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo razloge in argumente za sprejeto odločitev (zavrnitev tožbenega zahtevka). Res pa je, da so ti argumenti in posledično izpodbijana odločitev upoštevaje novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zvezi s plačilom za poslovno uspešnost1 materialnopravno napačni.

6.V obravnavani zadevi je tožnik od toženke zahteval plačilo razlike v poslovni uspešnosti za leta 2016 do 2020, ki mu je toženka ni izplačala, ker je kot merilo za izplačilo dela plače za poslovno uspešnost uporabila po mnenju tožnika posredno diskriminatorno merilo efektivnega delovnega časa po 20. členu PKP. Sodišče prve stopnje je glede spornega vprašanja, ali je kriterij efektivnega delovnega časa pri določanju višine plače iz naslova poslovne uspešnosti diskriminatoren in posledično nezakonit, odločilo, da toženka v obravnavani zadevi ni ravnala diskriminatorno, ker je pri izplačilu dodatka za poslovno uspešnost upoštevala z zavezujočimi kolektivnimi pogodbami določen kriterij efektivne prisotnosti na delu. Pojasnilo je, da je del plače iz naslova poslovne uspešnosti sestavni del plače, zato je opravljanje dela po naravi stvari ključen pogoj za izplačilo tega dela plače. V tem času delavec s svojim delovnim prispevkom dosega določene delovne rezultate (produktivnost dela), kar vpliva na poslovni rezultat oziroma poslovno uspešnost delodajalca. Delavec pa v času upravičene odsotnosti z dela ne ustvarja delovnih rezultatov in ni upravičen do plače in njenih sestavnih delov (osnovne plače, dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov), temveč do nadomestila plače. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) torej razlikuje med pravicama do plače in nadomestila plače, kar po zavzetem stališču sodišča prve stopnje temelji na stvarnem in razumnem razlogu - opravljanju dela. Glede na objektivno drugačen položaj delavcev, ki so fizično prisotni na delu in opravljajo delo, ter odsotnih delavcev, ki dela iz različnih razlogov ne opravljajo, je zakonodajalec drugače uredil tudi pravico do plačila. Položaja po določbah ZDR-1, ki urejajo ustrezno plačilo za delo, nista enaka oziroma primerljiva.

7.Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 2023. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna. Delovna uspešnost po drugem odstavku 127. člena ZDR‑1 je vezana na delavčev dejanski prispevek delodajalcu v obliki opravljenega dela. V nasprotju s tem in kot izhaja iz poimenovanja instituta, pa je plačilo za poslovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1) vezano na uspešnost poslovanja družbe kot celote. Ta se običajno presoja po doseganju v planskih aktih družbe načrtovanih ciljev in je odvisna od številnih drugih dejavnikov (med drugim tudi od tržnih razmer, poslovnih odločitev itd.), ne le od kvalitete ali celo zgolj od obsega opravljenega dela delavcev. Plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca. Za plačilo za poslovno uspešnost se v pogovornem jeziku poleg božičnice uporabljata še izraza trinajsta plača ali letna nagrada, ki boljše kot dikcija drugega odstavka 126. člena ZDR-1 odražata naravo tega plačila, saj pri plačilu za poslovno uspešnost ne gre za plačilo na mesečni, ampak na letni ravni. Po prvem odstavku 134. člena ZDR-1 se namreč plača plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca. Medtem ko je plačilo za (individualno) delovno uspešnost lahko del mesečnega prejemka, se delavcem plačilo za poslovno uspešnost običajno, kot v obravnavanem primeru, plača le enkrat letno - ob koncu leta (zato ime božičnica). Plačilo za poslovno uspešnost niti ni nagrada delavcu za njegovo uspešno delo, ampak je delavec do tega plačila upravičen pod pogojem uspešnega poslovanja delodajalca.

8.VSRS je še pojasnilo, da za odločitev v tem (primerljivem) sporu ni pomembno iskanje razlike med plačo in nadomestilom plače, ki jo je sodišče našlo v opravljanju dela. Posledično ne drži, da naj bi to, da je zakonodajalec različno uredil pravico do plačila za prisotne in odsotne delavce, kazalo na neprimerljivi položaj teh delavcev. Sodišče je torej zmotno - že zgolj zato, ker tožnica ni opravljala dela in je bila prejemnica nadomestila plače, izključilo možnost njene diskriminacije pri znižanem plačilu za poslovno uspešnost. Ključno dejstvo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni, je napačno štelo za nepomembno.

9.Povzeta odločitev VSRS in zavzeta stališča s tem v zvezi so povsem uporabni tudi v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premalo izplačane poslovne uspešnosti utemeljilo na okoliščini opravljanja dela in na tej podlagi na razlikovanju med pravico do plače (kamor spada tudi plačilo za poslovno uspešnost) in pravico do nadomestila plače. Ker je bil tožnik (v spornem obdobju) upravičen zgolj do slednjega, je tožbeni zahtevek za izplačilo dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za leta od 2016 do 2020 kot neutemeljen zavrnilo. Taka odločitev je po vsem zgoraj obrazloženem nepravilna in za tožnika diskriminatorna, z njenim sprejemom je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici le-te pa je ostalo tudi pravno relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč niti ni natančno ugotavljalo razlogov za odsotnost tožnika v spornem obdobju (in s tem dejanskih razlogov za nižji efektivni delovni čas, ki jih je sicer iz neprerekanih navedb strank v spisu mogoče dovolj natančno razbrati). Glede na zavzeto stališče (odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po temelju) pa je tudi v celoti opustilo ugotavljanje višine tožbenega zahtevka, za kar je tožnik v postopku na prvi stopnji sicer podal obračun in predlagal dokaze (plačilne liste, postavitev izvedenca ustrezne stroke).

10.Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju stališča, da sicer ni nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (efektivni delovni čas), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna, ugotoviti in razjasniti razloge za odsotnost tožnika (česar v izpodbijani sodbi do sedaj ni določno opredelilo), nato pa se v primeru ugotovitve, da je razlog odsotnosti bolezen tožnika, zaradi česar znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti ni utemeljeno, spustiti še v ugotavljanje utemeljenosti višine tožbenega zahtevka - zahtevanega zneska razlike poslovne uspešnosti za posamezno leto od 2016 do 2020.

11.Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP sme sodišče druge stopnje v primeru, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, odločbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji sodišča druge stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na prvi stopnji poleg ugotavljanja razlogov za odsotnost tožnika ukvarjati še z višino tožbenega zahtevka, v zvezi s čimer zaradi zavzetega materialnopravnega stališča doslej še ni izvajalo nobenih dokazov. Če bi to opravilo sodišče druge stopnje, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

12.Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom nanjo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024.

2"Glede na objektivno drugačen položaj delavcev, ki so fizično prisotni na delu in opravljajo delo, ter odsotnih delavcev, ki dela iz različnih razlogov ne opravljajo, je zakonodajalec drugače uredil tudi pravico do plačila. Ker položaja po določbah ZDR-1, ki urejata ustrezno plačilo za delo, nista enaka oziroma primerljiva, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je določitev kriterija prisotnosti na delu pri izplačilu dela plače za poslovno uspešnost v panožni kolektivni pogodbi diskriminatorna."

3Tako VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1