Jedro

Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, vendar se tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4937-1644/2018-10 09-710-13 z dne 29. 7. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) zoper tožnika kot dolžnika na podlagi zaprosila pristojnega finančnega organa Avstrije – Finanzamt Deutschlandsberg Leibnitiz Voitsberg, Lastenstrasse 10, 8430 Leibnitiz, številka 72 249/7054 z dne 3. 9. 2018 opravila davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 29. 7. 2019: glavnica 164.253,68 EUR, stroški države prosilke do dne 3. 9. 2018 10.381,81 EUR, stroški davčne izvršbe 40,00 EUR, skupaj 174.675,49 EUR (1. točka izreka). Neporavnane obveznosti se vplačajo na vplačilni račun MF FURS-DAVČNA IZVRŠBA V DRŽAVAH ČLANICAH, številka SI56 0110 0846 0501 635. Navedeni so še izvršilni naslovi, na katerih temeljijo obveznosti dolžnika z datumom nastopa izvršljivosti. (2. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem na naslovu dolžnika. Rubež po tem sklepu zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. O morebitnih drugih stroških davčne izvršbe bo izdan poseben sklep (4. točka izreka). Pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da prvostopenjski organ kot pristojni organ zaprošene države v skladu z določbami 214. in 216. člena ZDavP-2 daje upravno pomoč pristojnemu organu druge države članice EU. Upravna pomoč se izvaja na podlagi zaprosila za izterjavo, ki ga je podal avstrijski pristojni finančni organ zoper tožnika kot dolžnika. V skladu s prvim odstavkom 234. člena ZDavP-2 je organ države prosilke priložil k zaprosilu za izterjavo enotni izvršilni naslov, ki predstavlja veljavni izvršilni naslov v skladu s tretjo točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. FURS je zavezancu dne 27. 9. 2018 vročila opomin št. DT 4937-1644/2018-2 09 710-15 z dne 25. 9. 2018. Obveznosti ni poravnal, država prosilka pa zahtevka za izvršbo ni umaknila. Davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na izvršbo (231. člen ZDavP-2). Na podlagi 239. člen ZDavP-2 se davščine, katerih obveznost za plačilo je nastala v drugi državi članici EU, z vrstnim redom poplačila obravnavajo kot davek po ZDavP-2. Davčni organ se nadalje sklicuje na 94. in 93. člen ZDavP-2. Slednji v tretjem odstavku določa vrstni red poplačila davkov. FURS navaja še, da v skladu s četrtim odstavkom 93. člena ZDavP-2 zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe ne more vplivati na vrstni red poplačila.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je z odločbo z dne 17. 6. 2020 pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi se glede obstoja in veljavnosti izvršilnega naslova in vročitve le-tega sklicuje na četrti del ZDavP-2, ki ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in ki v slovenski pravni red prevzema vsebino Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. 3. 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi1 (v nadaljevanju: Direktiva). ZDavP-2 v 231. členu določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščine iz 215. člena tega zakona. Na podlagi prvega odstavka odstavka 234. člena ZDavP-2 se k zaprosilu za izterjavo priloži enotni izvršilni naslov, lahko pa se tudi priložijo dokumenti v zvezi z terjatvijo, izdani v državi prosilki.

4. Pritožbeni organ nadalje pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 240. člena ZDavP-2 pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno. Če upravičena oseba pravno sredstvo vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu države prosilke. Enotni izvršilni naslov se neposredno prizna in avtomatično upošteva kot izvršilni naslov skladno z določbami ZDavP-2. Glede na navedeno izpostavlja, da enotni izvršilni naslov odraža temeljno vsebino prvotnega izvršilnega naslova in predstavlja edino podlago za izterjavo v zaprošeni državi, ZDavP-2 pa ne določa, da bi moral enotni izvršilni naslov biti priloga k izpodbijanemu sklepu. Dodaja še, da upoštevajoč navedene zakonske določbe vsako zaprosilo za izterjavo spremlja enotni izvršilni naslov in tudi v obravnavanem primeru iz podatkov spisa zadeve izhaja, da je k zaprosilu priložen enotni izvršilni naslov št. 72 249/7054 z dne 3. 9. 2018. 5. Pritožbeni organ ugotavlja, da so podatki iz enotnega izvršilnega naslova pravilno povzeti v tabeli v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj je za posamično terjatev navedena vrsta obveznosti, znesek davka, stroški države prosilke do dne 23. 3. 2018 in datum nastopa izvršljivosti. Pritožnika se terja za davke, kot jih navedel organ države prosilke ter so v izpodbijanem sklepu navedeni v 2. točki izreka z datumom nastopa izvršljivosti 24. 7. 2018, kar pomeni da so navedbe pritožnika glede izvršljivosti neutemeljene. Tako iz določb ZDavP-2, Direktive in Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. 11. 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. 3. 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi2 ne izhaja, da bi moral biti naveden tudi podatek o vročitvi. Sicer pa iz podatkov enotnega izvršilnega naslova izhaja, da je terjatev nastala dne 22. 6. 2018 in da je bil izvršilni naslov v državi prosilki, ki ga predstavlja obvestilo o odgovornosti (Haffungsbescheid) vročen dne 24. 7. 2018. Glede na to, da pritožnik v obravnavanem primeru ne more ugovarjati vročitvi izvršilnega naslova, so njegove zahteve, da naj prvostopenjski organ sam opravi ustrezne poizvedbe glede ustreznosti vročitve davčne odločbe pri avstrijskem finančnem organu, nepotrebne.

6. Pritožbeni organ pojasni tudi, da je pritožnik odgovoren kot nekdanji direktor za terjatve nekdanje družbe A. in sedanje družbe B. V enotnem izvršilnem naslovu je opredeljen kot tretja oseba, ki je dolžna poravnati davke, carine in druge ukrepe ali druge terjatve v zvezi s temi davki, carinami in drugimi ukrepi na podlagi veljavne zakonodaje države prosilke, družba pa je opredeljena kot glavni dolžnik. Ob tem še pojasnjuje, da je prvostopenjski organ v postopku moral upoštevati zahteve organa države prosilke, saj nudi le upravno pomoč pri izterjavi davčnih obveznosti. Poudarja, da ker gre pri izvršilnem naslovu za akt države prosilke, se le-ta vroča s strani organov te države, po predpisih države prosilke pa se vodijo tudi vsi postopki s pravnimi sredstvi. Navedbe pritožnika, da ni davčni zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost (DDV) v Avstriji in prispevkov delodajalca ter da je svoj poslovni delež družbe odsvojil, so neutemeljene. Iz zaprosila je namreč razvidno, da organ države prosilke ni nikoli prejel zahteve pritožnika za ustavitev postopkov izvršbe, hkrati pa organ države prosilke pripominja, da uveljavljanje obveznosti ne poteče z odstopom zastopnika (v tem primeru pritožnika kot direktorja) od svoje dejavnosti. Glede ugovora zastaranja pa pritožniku še pojasni, da določba 242. člena ZDavP-2 določa, da se upoštevajo zastaralni roki, določeni s predpisi države prosilke, ki jih je organ države prosilke navedel v zaprosilu za izterjavo, iz katerega pa ne izhaja, da bi zastaranje v času izpodbijanega sklepa nastopilo.

7. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Tožnik navaja, da so v izpodbijanem sklepu navedeni izvršilni naslovi, ki ji ne pozna. V zvezi s tem pojasni, da od avstrijskega finančnega organa ni prejel nobene odločbe, iz katere bi izhajal njegov davčni dolg. Za svoj domnevni dolg je izvedel šele, ko je prejel opomin prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ mu je z dopisom z dne 12. 12. 2018 pojasnil, da mora zoper izvršilni naslov vložiti pravno sredstvo v Avstriji. Avstrijskemu finančnemu organu je tako dne 21. 12. 2018 poslal dopis s katerim je zahteval pojasnilo in vročitev odločbe, ki jo je le-ta poslal prvostopenjskemu organu, vendar od slednjega ni dobil nobenega odgovora. Z navedenim dopisom je seznanil tudi prvostopenjski organ, ki mu je v dopisu z dne 4. 1. 2019 pojasnil, da razpolaga samo z dokumentacijo, ki jo je posredoval avstrijski finančni organ na predpisanem mednarodnem obrazcu, ki vsebuje seznam izvršilnih naslovov, ne pa tudi samih listin, ki so izvršilni naslovi, saj tega država prosilka ni dolžna posredovati. Nato je tožnik od prvostopenjskega organa z dopisom z dne 18. 1. 2019 zahteval, da o tem, da mu odločba ni bila vročena, opravi poizvedbe pri avstrijskem finančnem organu. Z dopisom z dne 30. 7. 2019 pa je prvostopenjski organ tožniku pojasnil, da je opravil uradne poizvedbe pri avstrijskem finančnem organu, od katerega je dobil odgovor, da naj nadaljuje postopek davčne izvršbe, saj v Avstriji ni bilo vloženo pravno sredstvo zoper izvršilni naslov. Glede na odgovor prvostopenjskega organa in ker ni prejel odgovora avstrijskega finančnega organa, je tožnik dne 20. 8. 2019 ponovno poslal dopis avstrijskemu finančnemu organu, s katerim je zahteval, da se z zadevo seznani predstojnik organa in da se navedeni dopis obravnava kot nadzorstvena pritožba. Navedeni dopis je tožnik posredoval tudi prvostopenjskemu organu. Dne 28. 8. 2019 je prejel sklep o davčni izvršbi na premičnine zoper katerega se je pritožil, vendar je drugostopenjski organ zavrnil njegovo pritožbo z obrazložitvijo, da prvostopenjski organ samo nudi upravno pomoč avstrijskemu finančnemu organu pri izterjavi davčnih obveznosti ter da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda in opravi organ države prosilke ni dovoljeno.

8. Tožnik izpostavlja, da mu odločba avstrijskega finančnega organa, ki je podlaga za zaprosilo in na podlagi katerega je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep o izvršbi, ni bila nikoli vročena, zato meni, da navedena odločba ni nikoli postala izvršljiva, niti dokončna in pravnomočna. Avstrijski finančni organ potrdila ali zaprosila za vročitev prvostopenjskemu organu ni poslal, kar očitno kaže na to, da nikoli ni zahteval pomoči pri vročitvi dokumentov. Ravnanje avstrijskega finančnega organa predstavlja kršitev njegovih temeljnih pravic, saj v postopku pred finančnim organom v Avstriji ni mogel sodelovati, ker mu niso bile vročene nobene listine finančnega organa v Avstriji. Na tak način je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, s tem pa so mu bile kršene temeljne ustavne pravice po pravu Slovenije, zato odločbe avstrijskega finančnega organa v Sloveniji ni mogoče priznati in izvršiti.

9. Nadalje tožnik navaja, da je iz izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu razvidno, da ima tožnik obveznosti iz naslova neplačanega DDV in prispevkov delodajalca. Izpostavlja, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, saj so terjatve iz naslova DDV zastarale, za izterjavo socialnih prispevkov pa tožena stranka nima pravne podlage v ZDavP-2 in Direktivi. Pri tem pojasnjuje, da je bil v Avstriji družbenik in direktor družbe A. s poslovnim deležem v višini 5/12 osnovnega kapitala družbe, ki ga je odsvojil v februarju 2017, zato mu ni znano, ali v zvezi s to družbo tečejo kakšni davčni postopki.

10. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, priglaša tudi stroške postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov. Ponovno poudarja, da je prvostopenjski davčni organ tožniku še pred izdajo izpodbijanega sklepa posredoval opomin, ki je vseboval podatke o vrsti obveznosti, datumu nastopa izvršljivosti, znesku dolga, skratka podatke, ki jih vsebuje tudi zaprosilo za izterjavo, katerega posreduje država prosilka. Meni, da se je tako tožnik imel možnost seznaniti s podlago in predmetom izvršbe še pred vročitvijo izpodbijanega sklepa. Sicer pa je v obravnavanem primeru iz podatkov spisa zadeve razvidno, da je prvostopenjski organ kot zaprošeni organ tožnika obvestil, da mora pravno sredstvo, s katerim uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnega naslova, vložiti pri pristojnemu organu države prosilke v skladu z veljavnim zakonom v zadevni državi. Pripominja še, da je iz podatkov zaprosila za izterjavo nedvomno razvidno, da je zaprošeni organ do prejema odgovora pristojnega organa države prosilke postopek izvršbe zadržal in o tem ukrepu obvestil organ države prosilke ter ga obenem zaprosil, naj ga obvesti, ali naj izterja terjatev. Ker je bil zaprošeni organ s strani pristojnega organa države prosilke zaprošen, da znova začne s postopki izterjave, prvostopenjski organ kot zaprošeni organ ni mogel ravnati drugače kot je ravnal. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavani zadevi gre za izterjavo davščin na podlagi zaprosila države članice EU (Avstrije), pri čemer tožnik navedeni izterjavi nasprotuje. Tožnik ugovarja izvršljivosti v izpodbijanem sklepu navedenih izvršilnih naslovov in se pri tem sklicuje, da mu izvršilni naslov (obvestilo o odgovornosti z dne 22. 6. 2018) nikoli ni bil vročen, zaradi česar sploh ni mogel postati izvršljiv.

14. Sodišče strankama upravnega spora uvodoma pojasnjuje, da pravno podlago za odločanje v zadevi predstavljajo (med drugim) določbe četrtega dela ZDavP-2, z naslovom „Mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah“ in v tem okviru določbe 1. poglavja istega predpisa „Upravna pomoč pri izterjavi davščin državam članicam EU“. Gre za določbe, ki so (1. člen ZDavP-2) v pravni red Republike Slovenije prevzele med drugim tudi vsebino Direktive.

15. ZDavP-2 v 231. členu (zaprosilo za izterjavo) določa, da davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščine iz 215. člena (tudi davke in carine iz 1. točke prvega odstavka tega člena), v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Prvi odstavek 234. člena ZDavP-2 (pogoji in vsebina zaprosila za izterjavo), pa določa, da je treba zaprosilu priložiti enotni izvršilni naslov in druge dokumente v zvezi s terjatvijo, izdane v državi prosilki in da posebna listina, na podlagi katere bi se priznal, dopolnil ali nadomestil izvršilni naslov, ni potrebna. V določbi drugega odstavka istega člena pa je določeno, da organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za izterjavo, če se davščina ali izvršilni naslov ne izpodbija v državi prosilki, razen v primerih iz petega odstavka 240. člena tega zakona, in je v državi prosilki začel ustrezne postopke za izterjavo, ki so mu na voljo, pa do poplačila davščin ni prišlo v celoti, razen če je očitno, da v državi prosilki ni sredstev, ki bi jih lahko izterjali, ali da takšni postopki ne bi zagotovili plačila davščine v celoti in ima organ države prosilke na voljo podatke, v skladu s katerimi ima dolžnik sredstva v Republiki Sloveniji ali če bi uporaba takšnih postopkov v državi prosilki povzročila nesorazmerne težave.

16. Enotni izvršilni naslov ZDavP-2 definira v 6. točki 213.a člena, kjer določa, da je enotni izvršilni naslov akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi. Direktiva v 12. členu določa, da vsako zaprosilo za izterjavo spremlja enotni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici ter še podrobneje opredeljuje vsebino enotnega izvršilnega naslova, in sicer določa, da enotni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici odraža precejšnjo vsebino prvotnega izvršilnega naslova in je edina osnova za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi članici, vsebuje pa naj vsaj podatke za identifikacijo prvotnega izvršilnega naslova, opis terjatve, vključno z njeno naravo, obdobje, ki ga terjatev zajema, vse datume, ki so pomembni za postopek izvršitve ter znesek terjatve in njene sestavne dele, kot so glavnica, nastale obresti itd., ime in priimek dolžnika, naziv, naslov ter druge ustrezne podatke za identifikacijo dolžnika ter naziv, naslov in druge kontaktne podatke službe, pristojne za oceno terjatve, in, če ta ni ista, službe, kjer se lahko pridobijo nadaljnji podatki o terjatvi ali možnosti izpodbijanja obveznosti plačila.

17. V 240. členu ZDavP-2 vsebuje določbe, ki se nanašajo na izpodbijanje davščin ali izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom tega člena ni dovoljeno pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke. Če upravičena oseba navedeno pravno sredstvo vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu države prosilke (drugi odstavek 240. člena ZDavP-2)3. 18. Sodišče po vpogledu v listine priloženega upravnega spisa ugotavlja, da jim je priloženo zaprosilo za izterjavo (elektronski izpis), v katerem so navedeni podatki tožnika kot fizične osebe, ki jo zadeva zaprosilo ter podatki družbe B. (nekdaj A.) s pojasnilom, da je dolžnik odgovoren kot nekdanji direktor za terjatve nekdanje družbe A. in sedanje družbe B. v skladu z obvestilom o odgovornosti z dne 22. 6. 2018. Navedeni so datumi nastanka terjatev ter datumi izvršljivosti, datumi zastaranja ter zneski dolgovanih obveznosti. V zaprosilu je naveden tudi datum vročitve prvotnega izvršilnega naslova za terjatve navedene v zaprosilu v državi članici prosilki Avstriji in sicer 24. 7. 2018. 19. Nadalje sodišče po vpogledu v listine upravnega spisa ugotavlja, da zaprosilu ni priložen enotni izvršilni naslov iz prvega odstavka 234. člena ZDavP-2 oziroma izvršilni naslov iz 12. člena Direktive, čeprav prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je organ države prosilke k zaprosilu za izterjavo priložil enotni izvršilni naslov, ki predstavlja veljavni izvršilni naslov v skladu s 3. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Tudi pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da iz podatkov spisa zadeve izhaja, da je v obravnavanem primeru zaprosilu za izterjavo priložen enotni izvršilni naslov št. 72 249/7054 z dne 3. 9. 2018. 20. Tožnik v tožbi oporeka ugotovitvi tožene stranke, ki temelji na podatkih zaprosila, da mu je bil (oziroma družbi B., nekdaj A.) izvršilni naslov vročen 24. 7. 2018 in meni, da izvršilni naslov ni postal izvršljiv, s tem pa ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vodenje izvršilnega postopka. Ugovarja pa tudi vsebini izvršilnega naslova, ker kot nekdanji direktor in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo po slovenskem pravu ne odgovarja za obveznosti družbe, hkrati pa izpostavlja, da fizične osebe ne morejo biti davčni zavezanci za DDV, kakor tudi da so terjatve iz naslova DDV zastarale. Glede terjatev iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost pa izpostavlja, da tožena stranka v skladu s 1. točko drugega odstavka 215. člena ZDavP-2 ne bi smela dati pomoči avstrijskemu finančnemu organu, saj se Direktiva ne uporablja za terjatve iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost. 21. Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, vendar se tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Tožniku je bil pred izdajo izpodbijanega sklepa sicer res vročen opomin z dne 25. 9. 2018, ki pa ni vseboval navedbe izvršilnega naslova, niti mu ni bil priložen enotni izvršilni naslov. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice4. 22. Kot je sodišče že pojasnilo že v 18. točki obrazložitve, iz zaprosila za izterjavo izhaja podatek, da je bil izvršilni naslov tožniku vročen dne 24. 7. 2018, v upravnem spisu pa ni dokazila o vročitvi izvršilnega naslova, niti ni zaprosilu priložen enotni izvršilni naslov (kot je bilo pojasnjeno v 19. točki obrazložitve), zato je sodišče presodilo, da podatki spisa ne zadoščajo za pravilno in skladno z določbami ZDavP-2 izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Do ostalih tožbenih navedb glede vsebine izvršilnega naslova se sodišče ni posebej opredeljevalo, saj glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati.

23. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in izpodbijani akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu organu, pri čemer bo moral upoštevati stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

24. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijan sklep odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka tretjega člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV, to je 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

26. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ- enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 UL L 84, 31. 3. 2010. 2 UL L 302/2011, 19. 11. 2011. 3 Citirana zakonska ureditev sledi Direktivi, ki v 14. členu določa, da spadajo spori v zvezi s terjatvijo, prvotnim izvršilnim naslovom v zaprošeni državi članici in spori v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo izvede pristojni organ države prosilke, v okvir pristojnosti pristojnih organov države članice prosilke. Če med postopkom izterjave zainteresirana stranka izpodbija terjatev, prvotni izvršilni naslov v državi članici prosilki ali enotni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici, zaprošeni organ to stranko obvesti, da mora tako pravno sredstvo predložiti pristojnemu organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakoni v zadevni državi. 4 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2012.