Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da bi zaradi izrečene toženčeve izjave po telefonu utrpel duševne bolečine in strah takšne intenzitete in trajanja, da bi bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje.

Tožnik ne more zahtevati odškodnine iz dveh različnih naslovov na podlagi istih pravotvornih dejstev, saj bi to imelo za posledico podvajanje odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 171,35 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvršitveno dejanje grožnje se kaže v resni grožnji oškodovancu, da bo storilec napadel njegovo življenje in telo, posledica pa se kaže v oškodovančevem občutku ogroženosti. Da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, pač pa mora iti za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje. Sodišče ni naredilo pravilnega zaključka, da strah tožnika ni bil dovolj intenziven, da bi bil upravičen do odškodnine. Intenziven strah je znak kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen. Dejstvo, da je šlo pri tožniku za strah, ki je tožniku porušil duševno ravnovesje, izkazuje izjava nepristranske priče, policista V. M., ki je neposredno po dejanju toženca zaznal, da sta bila tožnik in njegov sin razburjena in prestrašena, da se je tožnik tresel in da ju je nato miril. Policist je napotil tožnika, da prijavi dejanje. Če bi menil, da tožnik pretirava, tega ne bi storil. Da policist tožnika ni napotil k zdravniku, ne more iti v breme tožnika. Policist je svetoval, kar je tisti trenutek menil, da je najbolje. Tako ne drži, da se tožnik ni prestrašil. Tekom postopka je bilo izkazano, da se tožnik oziroma njegov sin ni vmešaval v toženčeve posle, toženec je to le domneval, pa je kljub temu grozil po telefonu, da jih bo vse postrelil kot zajce. Da se je tožnik močno ustrašil, izhaja tudi iz dejstva, da se je takoj po izrečeni grožnji odločil za prijavo na policijo. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo izjave toženca, ki je priznal, da se je ob samem dogodku odzval s povišanim glasom in da je nagle jeze. Tožnik je njegovo izjavo upravičeno vzel za zelo resno. Stališče sodišča, da so grožnje med delavci v avtoprevozništvu pogoste, ne vzdrži pravne presoje. Grožnja je bila v konkretnem primeru resna, toženec je bil zanjo obsojen. Tožnik se je ustrašil zase in za svoja sinova. Grožnje z napadom na življenje se ne bi smele dogajati v nobeni dejavnosti. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Nedotakljivost človekove duševne in telesne integritete je zagotovljena z Ustavo RS. Tožnik je bil ob grožnji prizadet tudi v psihičnem smislu. Povedal je, da je sprva občutil presenečenje, nato pa je bil razburjen. Izguba občutka varnosti sodi k duševni celovitosti posameznika. Njegovo čustvovanje in predstave se lahko prizadenejo s povzročanjem strahu. Zato ne vzdrži razlogovanje sodišča, da bi tožnik, ko je videl, kdo kliče, lahko pričakoval neprijeten pogovor.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Vezanost pravdnega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstajata kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Ker gre v konkretnem sporu med pravdnima strankama za identično dejansko stanje kot v pravnomočni kazenski sodbi II K 36000/2018 z dne 31. 8. 2018, je pravdno sodišče vezano na elemente dejanskega stanja glede obstoja kaznivega dejanja, torej na zakonske znake kaznivega dejanja.1 Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-12 je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Prepovedana posledica kaznivega dejanja grožnje je abstraktna ogrozitev osebne varnosti. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zato zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega,3 saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje, ne pa za ogrozitveno kaznivo dejanje, kar je kaznivo dejanje grožnje. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec z izrečenimi besedami po telefonu, „da jih bo vse postrelil kot zajce, če se mu še enkrat vmešajo v posel“, izrekel tožniku resno grožnjo, zaradi česar se je ustrašil oziroma počutil ogroženo. Toženec je s takšno grožnjo ravnal protipravno oziroma nedopustno. Zmotno pa je pri tem pritožbeno stališče, da je intenziven strah znak kaznivega dejanja, vsled česar je izkazan tudi nastanek škode. Med znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ni omenjen. Tudi subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki ni omenjen. Oškodovanec se zaradi izrečene grožnje ne počuti nujno ustrahovanega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je bil strah oziroma počutje prestrašenosti pri tožniku takšne intenzitete in trajanja, da bi bil upravičen do odškodnine za strah in do odškodnine zaradi posega v njegovo osebnostno pravico (pravico do osebne varnosti iz 34. člena Ustave RS). O obstoju civilnopravne odškodninske obveznosti se namreč odloča po pravilih civilnega prava. Ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi obstoj pravno priznane škode. Ta pa je podana, če zlasti stopnja duševnih bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da zatrjevani strah4 zaradi izrečene grožnje in duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo obširne, natančne, jasne in neprotislovne razloge. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da je bil tožnik zaradi grožnje zaskrbljen in prizadet, vendar pa ni uspel dokazati (s stopnjo prepričanja), da bi zaradi izrečene toženčeve izjave po telefonu utrpel duševne bolečine in strah takšne intenzitete in trajanja, da bi bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje.5

7. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožnik navajal enake dejanske okoliščine o nastalih škodnih posledicah, ko je zahteval odškodnino iz naslova prestanega strahu (v znesku 1.000 EUR) in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebno varnost (v znesku 1.800 EUR). Tožnik ne more zahtevati odškodnine iz dveh različnih naslovov na podlagi istih pravotvornih dejstev, saj bi to imelo za posledico podvajanje odškodnine. Tožnik je namreč navajal vsebinsko enake dejanske okoliščine o nastalih škodnih posledicah. Tožnik ni navajal okoliščin, zaradi katerih bi strah, ki naj bi ga utrpel v zvezi s posegom v osebnostno pravico, prerasel v posebno obliko škode. Tudi v okviru materialnoprocesnega vodstva ni navedel posebnih posledic glede posega v njegovo osebnostno pravico. Posledice, ki naj bi se pri tožniku izražale v obliki strahu, pa ni mogoče hkrati obravnavati oziroma upoštevati v okviru obeh zahtevkov.

8. Prvostopenjsko sodišče je v okviru trditvene podlage pravdnih strank napravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov posamezno in v medsebojni povezavi, v luči okoliščin, ki sta jih izpostavili stranki. Opravilo je oceno verodostojnosti in prepričljivosti (izpovedb) strank in prič. V okviru dokazne ocene je pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku, da je bil prestrašen in zaskrbljen dalj časa ter da je šlo za strah večje intenzivnosti. Pri tem ne gre prezreti, da je tožnik navajal zelo skopo in pomanjkljivo trditveno podlago glede doživetega strahu (kot duševne bolečine), saj ni podal nobenih trditev o tem, kako dolgo in kakšne intenzitete naj bi njegov strah sploh trajal. V tožbi ni trditev, ki bi utemeljevale, da je tožnik ob izrečenih besedah toženca doživel takšno reakcijo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot pravno priznan strah. Pomanjkljive trditvene podlage z izvedbo dokaza (tu z izvedencem medicinske stroke) ni mogoče nadomestiti. Zato je sodišče o utemeljenosti sicer skopih trditev o strahu lahko śamo presojalo. Zaključek o nedokazanosti dejstva, da je njegov strah presegel običajno zaskrbljenost in da je trajal dalj časa, je sprejet na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Dokazna ocena služi zahtevi po njeni racionalno sprejemljivi obrazložitvi. V sodbi so navedeni logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi argumenti za dokazno (ne)vrednost za vsak posamezen dokaz in izvedena primerjava posameznih dokazov med seboj. Sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna in druga pravno pomembna dejstva. Dovolj prepričljivo je utemeljilo, zakaj je večjo težo pripisalo tistim dejstvom in dokazom, na katere je oprlo izpodbijano sodbo, kot tistim, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi.

9. Sodišče je v dokazno oceno vpelo izpovedi pravdnih strank ter prič policista V. M. in tožnikovega sina A. N. Tožnik zgolj s povzemanjem dela policistove izpovedi ne more utemeljiti obstoja večje intenzivnosti in dalj časa trajajočega strahu (prestrašenosti in zaskrbljenosti). Sodišče je njegovo izpoved ocenilo v povezavi z izpovedbama tožnika in njegovega sina, ki je bil prisoten ob dogodku, ki pa ni podkrepil tožnikovih trditev in njegove izpovedi. Pritožbena trditev, da se je tožnik prestrašil zase in za sinova, tudi ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je na podlagi obširne dokazne ocene sprejelo sodišče prve stopnje. Strah za drugo osebo ni pravno priznana škoda. Izpoved tožnika, da ga je bilo bolj strah za sina kot za sebe, le potrjuje, da strah za lastno ogroženost očitno ni bil tak, da bi pustil kakšne posledice. Pritrditi je tudi razlogom sodišča prve stopnje, da vsebina izrečene grožnje zmanjšuje takojšnjo dejansko nevarnost, ki naj bi grozila. Pri tem je neodločilna v pritožbi zatrjevana okoliščina, da se tožnik ali njegov sin nista vmešavala v toženčev posel. Ni opravičila za toženčevo nedopustno ravnanje, četudi bi bil med pravdnima strankama kakršenkoli spor oziroma nesoglasje v zvezi z opravljanjem avtoprevozništva. Tožniku resda ni mogoče odrekati obrambe pred izrečeno grožnjo s prijavo policiji, vendar pa sama podaja prijave še ne predstavlja okoliščine, ki bi potrjevala večjo intenzivnost in trajanje strahu pred uresničitvijo grožnje. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo izpovedi toženca. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno nasprotno. Četudi je izpovedal, da se je ob škodnem dohodku odzval s povišanim glasom, pa je po drugi strani v sodbi ugotovljeno, da je tožnik trdna, samozavestna in odločna oseba, ki se ne ustraši kar tako. Zato sodišče upravičeno ni verjelo tožniku, da se je res močno ustrašil, ob tem, ko je tudi njegov sin izpovedal, da je bil oče po pogovoru s tožencem začuden, v smeri njegove močne prestrašenosti pa ni znal nič konkretnega opisati.

10. Glede razlogovanja v izpodbijani sodbi, da konkretna izjava toženca med delavci v avtoprevozništvu ne zveni enako močno ter je ti običajno ne vzamejo tako resno kot v drugih dejavnostih, velja pojasniti, da za takšno sklepanje ni podlage v izvedenih dokazih. To tudi ni življenjsko in logično izkustveno. Vendar tej okoliščini ni bila dana odločilna teža. Bistveno je, da tožnik ni dokazal, da je sporna izjava povzročila pomembnejše posledice v njegovem zasebnem življenju. Pritrditi pa je razlogom izpodbijane sodbe, da je tožnik lahko pričakoval bolj neprijeten telefonski pogovor s tožencem, kar nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja sicer ne zmanjšuje, nakazuje pa, da je bil tožnik ob okoliščinah sinove predaje telefona očetu (ko je videl kdo kliče) lahko pripravljen na neprijeten pogovor s tožencem, za katerega je vedel, da velja za hitro razjezljivo osebo. Ob ugotovljenem tožnikovem odgovoru oziroma reakciji na klic pa je tudi moč pritrditi, da tožnik le ni bil močno presenečen in prestrašen zaradi vsebine toženčevega klica.

11. Po navedenem je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da porušenje duševnega ravnotežja pri tožniku, ki ga je pripisati sporni izjavi, ni bilo niti tako dolgotrajno niti tako intenzivno, da bi bila utemeljena prisoja denarne odškodnine.

12. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

1 Glej Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba , UL RS, 2005, str. 142. 2 Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. 3 Glej Miha Šošić: Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, UL RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2008, str. 606, 607. 4 Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki jo spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. 5 Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Iz tega sledi, da se ne prizna odškodnina za strah, ki glede na okoliščine ni bil intenziven oziroma tudi ne za kratkotrajen intenziven strah, ki ni imel nobenih posledic.