Jedro

Pri odločitvi, ali je v interesu pravičnosti, da ima obdolženec zunaj primerov iz 70. člena ZKP postavljenega zagovornika, bo sodišče v vsaki posamezni zadevi upoštevalo obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.7.2006 obsojenega M.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 234. a člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovano proizvodno trgovsko zadrugo B.z.o.o. (v nadaljevanju Zadruga) s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1,826.784,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti faktur do plačila, napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega M.T. je oprostilo plačila povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M.T. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 7. in 11. točke 371. člena "v povezavi s 372. členom ZKP" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni (kako vložnik ne pove), podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, kolikor pa vložnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, to ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zagovornik obsojenega M.T. se odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče v rednem postopku kršilo določbe 8. člena ZKP in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka 3. točke 317. člena (očitno mišljeno 3. točke prvega odstavka 371. člena) ZKP. Navaja, da obsojenec, ki je po narodnosti Hrvat in državljan Republike Hrvaške, kjer tudi živi, v Sloveniji ima samo gospodarsko družbo, ni bil poučen, da ima pravico pri preiskovalnih dejanjih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi uporabljati svoj jezik in da mu mora biti pod pogoji, predpisanimi v 8. členu ZKP, zagotovljeno ustno prevajanje kot tudi prevajanje pisnega dokaznega gradiva s pomočjo sodnega tolmača. Poudarja, da je bila obsojencu vročena obtožnica v slovenskem jeziku, ne da bi bila prevedena v hrvaški jezik, prav tako pa ni bil prevedena niti zahteva za preiskavo. Izpostavlja, da tudi predsednica senata na glavni obravnavi 3.7.2006 obsojenca ni poučila v skladu z navedeno določbo. Obsojenec je gradbinec, ki ne obvlada slovenskega jezika, zlasti ne pravne terminologije, zato tudi ni razumel "vsega navedenega" na glavni obravnavi dne 3.7.2006. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 6.12.2007, opr. št. I Ips 386/2007, poudarilo, da je pravica do uporabe svojega jezika in pisave v postopku pred državnimi organi temeljna človekova pravica (62. Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustave), ki izhaja iz ustavnih standardov poštenega sojenja. V Zakonu o kazenskem postopku (8. člen) je ta pravica umeščena med temeljna načela kazenskega postopka in udeležencem v postopku (med njimi in predvsem tudi obdolžencu) zagotavlja, da s sodiščem komunicira v svojem jeziku. Jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku (svoj jezik) je praviloma materin jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva (sodba Vrhovnega sodišča z dne 30.12.1997, opr. št. I Ips 304/97, odločba Ustavnega sodišča z dne 24.3.2005, št. Up 599/2004). Skladno z drugim odstavkom 8. člena ZKP je sodišče stranke, priče in druge udeležence v postopku dolžno poučiti o pravici do prevajanja (pri procesnih dejanjih). V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile. Opustitev pouka ter njegovega zapisa in izjave je lahko relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je v konkretnem primeru vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pravica do uporabe svojega jezika za sodišče pomeni dolžnost: a) da obdolženca pouči o tej pravici, da pouk ter obdolženčevo izjavo zapiše v zapisnik (kot dokaz o opravljenem dejanju, za katerega velja izpodbojna domneva o resničnosti zapisane vsebine) in b) da obdolžencu, če to zahteva, zagotovi ustno prevajanje s tolmačem v slovenski jezik in obratno.

Točno je, kar navaja vložnik, da niti preiskovalni sodnik niti predsednica senata, obsojenega M.T., ki je hrvaški državljan, nista poučila o pravici do prevajanja in da se lahko tej pravici odpove, če zna jezik, v katerem teče postopek. Enake očitke vložnik kot v zahtevi je vložnik uveljavljal že v pritožbi, višje sodišče pa jih je argumentiralo zavrnilo (drugi odstavek na drugi strani sodbe). Navedlo je, da ima obsojenec v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, nepremičnine in da v naši državi posluje tudi njegova družba. Med postopkom ni niti z besedo omenil, da slovenskega jezika ne razume, celo nasprotno, povedal je, da razume česa je obdolžen in na zapisnike tudi ni imel pripomb. V fazi preiskave je zaprosil za preložitev zaslišanja, da bi se posvetoval s svojim zagovornikom, nato pa na naslednje zaslišanje pristopil sam in podal svoj zagovor, pri tem ni z ničemer nakazal, da slovenskega jezika ne obvlada. Vrhovno sodišče takšno argumentacijo drugostopenjskega sodišča sprejema pri čemer izpostavlja tudi to, da je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je obsojenec dajal pripombe na izpovedbo priče O.V. in se v končnem govoru odzval tudi na navedbe v zaključnem govoru državne tožilke. Sodišče druge stopnje sicer nima prav, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe drugega odstavka 8. člena ZKP, vendar glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tako kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe. Glede na to, da je obsojenčev zagovornik kršitev uveljavljal že v pritožbi je treba po presoji zatrjevane kršitve izhajati iz standardov, ki veljajo v pritožbenem postopku.

Vložnik navaja, da je dolžnost sodišča, ki vodi postopek, da obdolženca, ki je tujec, pouči o pravici do uporabe svojega jezika v postopku, česar pa sodišče ni storilo. Zato je bil po vložnikovem mnenju obsojenec prikrajšan na glavni obravnavi uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre takrat, ko sodišče na glavni obravnavi obdolženca, kljub njegovi zahtevi, prikrajša za pravico uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati potek glavne obravnave, obdolžencu ne zagotovi tolmača. Obsojenec na glavni obravnavi take zahteve ni podal, zato ne gre za procesni položaj, ki ga ureja navedena določba. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

S tem, da je obsojencu sodišče vročilo zahtevo za preiskavo in obtožnico, napisani v slovenskem jeziku, obsojenčeva pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni bila kršena. Dolžnost sodišča do prevajanja pisanj velja le za osebe, ki jim je vzeta prostost, če se po drugem odstavku 8. člena ZKP pravici do prevajanja niso odpovedale (tretji odstavek 9. člena ZKP). Obdolženec, ki je na prostosti, je dolžan sam poskrbeti za prevod takih pisanj, ki mu jih vroči sodišče. Vložnikove navedbe, da sta preiskovalni sodnik in predsednica senata obsojenčeve odgovore v hrvaškem jeziku kar sama prevajala v slovenski jezik, česar ne bi smela storiti, niso z ničemer potrjene. Iz zapisnikov o zaslišanju obdolženca pred preiskovalnim sodnikom in o poteku glavne obravnave, kaj takega ne izhaja.

Vložnik tudi navaja, da je obsojenec zahteval, da mu sodišče na podlagi 71. člena ZKP postavi zagovornika po uradni dolžnosti predvsem zaradi tega, ker je postopek tekel v slovenskem jeziku, ki ga sam ne razume, zahtevo pa utemeljil tudi z navedbami, da nima denarja in da je brezposeln ter prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Poudarja, da bi zagovornik, če bi mu ga sodišče obsojencu postavilo, opozoril na kršitve obsojenčeve pravice do prevajanja in ugovarjal temu, da sta kar sodnika prevajala obsojenčev zagovor iz hrvaškega v slovenski jezik. Na utemeljenost teh trditev po vložnikovem mnenju, kaže tudi vsebina zapisnika o glavni obravnavi iz katerega je razvidno, da je obsojeni M.T. izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez strokovne pomoči odvetnika in podal zagovor, nato pa takoj izpostavil, da je v vsakem primeru hotel angažirati odvetnika. Take navedbe po presoji vložnika kažejo, da obsojenec pouka o svojih pravicah v postopku očitno ni razumel in da ni nikoli izjavil, da se bo zagovarjal sam.

Iz spisa je razvidno, da je bil obsojeni M.T. bil prvič zaslišan 13.12.2004, ko je pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da razume česa je obdolžen, da razume podane pravne pouke in da se bo zagovarjal s strokovno pomočjo zagovornika. Obsojenčevo zaslišanje je bilo preloženo za sedem dni, na tem zaslišanju pa je obsojenec dejal, da se bo zagovarjal sam, brez pomoči zagovornika. Na glavni obravnavi 3.7.2006 je sodišče obsojenca poučilo o pravici do zagovornika, obsojenec pa je nato podal zahtevo za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razlogov pravičnosti na podlagi 71. člena ZKP, sodišče pa je tak njegov predlog zavrnilo (list. št. 62). V zapisniku o glavni obravnavi sledi zapis, da je obsojenec izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez strokovne pomoči odvetnika, nato pa v zagovoru povedal, da je v vsakem primeru hotel angažirati odvetnika, da se mu ne zdi v redu, da je sodišče njegov predlog za postavitev zagovornika zavrnilo in še enkrat dejal, da "bi rad odvetnika".

Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je bila obsojencu obtožnica vročena 21.2.2005, da je bil takrat tudi pisno poučen o pravici do zagovornika tudi po prvem odstavku 71. člena ZKP, da je ni uveljavljal vse do glavne obravnave dne 3.7.2006. Ocenilo je, da se je obsojenec do glavne obravnave tej izmikal, njegova navzočnost je bila zagotovljena šele s privedbo zaradi vročitve vabila na glavno obravnavo. Pojasnilo je tudi, da teža kaznivega dejanja očitanega obsojencu ni tolikšna, da bi utemeljevala postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razlogov o pravičnosti (zadnji odstavek na tretji in prvi odstavek na četrti strani sodbe). Takemu stališču je pritrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru, ki je poudarilo, da obsojenec zagovornika po uradni dolžnosti ni predlagal zato, ker ne razume slovenskega jezika, ampak zato, ker nima zadostnih finančnih sredstev, da bi si najel zagovornik po pooblastilu.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 9.11.2006, opr. št. I Ips 241/2006, in naslednjih, zapisalo, da je med procesnimi jamstvi, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, tudi pravica, da se mu brezplačno postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti in če nima sredstev, da si ga sam plača (prvi odstavek 71. člena ZKP). Interesa pravičnosti zakon pojmovno ne definira, ampak prepušča sodni praksi, da v vsaki posamezni zadevi presodi, ali je v interesu pravičnosti, da ima obsojenec zunaj primerov iz 70. člena ZKP postavljenega zagovornika. Pri odločanju o zahtevi obdolženca za postavitev zagovornika mora sodišče upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom(1).

Obsojenec je oseba z višješolsko izobrazbo, vodil je poslovanje gospodarske družbe, kaznivo dejanje je povezano s tem poslovanjem, zadeva je dejanskem in pravnem pogledu pregledna in enostavna. Da bi bile podane kakšne obsojenčeve lastnosti, stanja ali drugi dejavniki, povezani z njegovo osebnostjo, ki bi narekovali postavitev zagovornika na uveljavljeni podlagi, razen z ničemer podkrepljene trditve o obsojenčevem neznanju slovenskega jezika, zahteva ne zatrjuje. Obsojenec se je dejavno branil, saj je argumentirano izpodbijal navedbe državnega tožilca, podal pripombe na izpovedbo priče in se v zaključnem govoru izjavil o navedbah v končnem govoru državne tožilke, pisno pa je vložil tudi napoved pritožbe. Zato se tudi Vrhovno sodišče strinja s presojo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da konkretne okoliščine primera niso narekovale, da bi sodišče moralo v interesu pravičnosti obsojencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Sprejeti tako široko razlago, kot jo v zahtevi zastopa obsojenčev zagovornik, bi pomenilo obvezno obrambo v vseh zadevah.

Vložnik tudi trdi, da obrazložitev drugostopenjskega sodišča pritožbenih navedb ni ovrgla in da tudi prvostopenjsko sodišče s sodbo ni rešilo predmeta obtožb, saj je obsojeni povedal, da je svoje obveznosti do oškodovane družbe sprva poravnaval v gotovini, po blokadi računa pa na podlagi kompenzacij, cesij in asignacij. Zakaj bi bila na tej podlagi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, iz tako formuliranih očitkov ni mogoče razbrati in jih zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Iz zahteve je razvidno, da obsojenčev zagovornik navaja, da je v pritožbenem postopku dne 23.11.2006 prejel predlog vrhovnega državnega tožilca in 31.11.2006 nanj odgovoril, v tej vlogi pa opozoril, da je obsojenec 12.12.2006 zadrugi poravnal znesek 3.000.000 SIT na podlagi asignacije. Višjemu sodišču očita, da je že 26.4.2007, ne da bi počakalo na obsojenčev odgovor na predlog vrhovnega državnega tožilca, v zadevi razsodilo. S tem je bila je bila po vložnikovi presoji kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj višje sodišče njegovega odgovora na predlog vrhovnega državnega tožilca sploh ni obravnavalo.

Iz spisa je razvidno, da je vložnik dne 1.12.2007 neposredno na Okrožno sodišče v Mariboru vložil odgovor na pisno mnenje in predlog vrhovnega državnega tožilca. Že na prvi pogled pa je neutemeljena vložnikova navedba, da je sodišče odločilo še preden je prejelo to vlogo, saj je v zadevi presodilo 28.4.2007, torej skoraj tri mesece po sprejemu vloge.

Prav ima zagovornik, ko navaja, da sodišče druge stopnje njegovega odgovora na tožilčev predlog v obrazložitvi sodbe ni navedlo, vendar to ne pomeni, da se z njim ni seznanilo. Na drugi strani ni povzelo niti vsebine predloga vrhovnega državnega tožilca in se nanj v sodbi tudi ni sklicevalo. Zato ne drži navedba v zahtevi, da je višje sodišče "v celoti povzelo mnenje vrhovnega državnega tožilstva". Na podlagi ravnanja drugostopenjskega sodišča ni mogoče sklepati, da je bil obsojenec v pritožbenem postopku neenakopravno obravnavan.

Pritožnik v odgovoru na pritožbo lahko podrobneje obrazloži razloge, ki jih je uveljavljal že v pritožbi. Sodišče druge stopnje mora v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP, če gre za relevantna dejstva, te navedbe tudi presoditi. Vložnik sicer navaja, da je v odgovoru navedel, da je obsojenčevo podjetje 12.12.2006, ko je bila zadeva že v pritožbenem postopku, poravnalo zadrugi 3.000.000 SIT, vendar pa ne utemelji, zakaj bi bilo odločilnega pomena pri presoji pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je s pritožbo izpodbijal. Tega ni storil niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da prav zaradi tega sodišče druge stopnje v sodbi ni povzelo vsebine odgovora obsojenčevega zagovornika na predlog vrhovnega državnega tožilca in izpodbijana pravnomočna sodba ni nezakonita. Sicer na podoben očitek v pritožbi, da obsojenčev goljufiv namen ni podan, ker je oškodovani gospodarski družbi ponujal zastavo nepremičnin, pa je višje sodišče odgovorilo, da je obsojenec to storil šele po uvedbi postopka in da zato s pritožbo niti v tej smeri ne more uspeti.

Z navedbami, s katerimi izpodbija verodostojnost izpovedbe priče O.V. in trditvami, da je gospodarska družba P.d.o.o. naročala blago pri Zadrugi v daljšem časovnem obdobju in ga tudi redno plačevala, da je ob reševanju nastalih finančnih težav v garancijo ponudila možnost zastavne pravice na svojih nepremičninah v katastrski občini Kopivnik, da je dolgove do Zadruge zapirala tudi z asignacijami in kompenzacijami, vložnik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak ponuja drugačno presojo dejanskega stanja, kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Uvodoma uveljavljane kršitve kazenskega zakona pa vložnik v obrazložitvi zahteve sploh ni utemeljil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.T. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.T. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere (lastnik stanovanjske hiše, družbenik v podjetju, ki ima v lasti nepremičnine) in zapletenost zadeve, gledano z vidika odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Op.št.(1):Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 166.