8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 201/2005 z dne 15. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 86/2005 z dne 25. 5. 2005 in s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 142/2004 z dne 27. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitev 14. in 22. člena Ustave. Navaja, da bi sodišče moralo oba kazenska postopka, nastala iz istega dogodka, združiti v enoten kazenski postopek. To naj bi pritožnik tudi predlagal na prvi glavni obravnavi, ker pa naj bi se zagovarjal sam, naj ne bi vedel, da sodišče njegovega predloga ni zapisalo v zapisnik. Zaradi nezdružitve postopkov, je bil pritožnik po njegovi oceni obsojen po krivici, saj ni bil napadalec, temveč žrtev, ki se je branil pred napadi D. K. Pritožnik še navaja, da je nemogoče, da bi sodišče, ki bo sodilo v zadevi zoper obdolženega D. K., ne izhajalo iz dejstva, da je bil sam že pravnomočno obsojen kot napadalec, zato naj ne bi imel nobenega upanja in nobenih možnosti, da bi bilo dejansko stanje resnično ugotovljeno. Po oceni pritožnika je sodišče kršilo pravico do enakosti pred zakonom v razmerju do obdolženega D. K., saj naj bi pritožnikov postopek tekel zelo hitro, v kazenskem postopku zoper D. K. pa ni bila razpisana še niti prva obravnava. Pritožnik izpodbija po njegovi oceni absurdno, stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, da v skladu z 32. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) zadev ni nujno obravnavati enotno. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje Okrajnemu sodišču, ki naj oba postopka združi v enoten kazenski postopek.

Pritožnik je svojo ustavno pritožbo 13. 11. 2006 dopolnil in predložil kopijo prvostopenjske sodbe, s katero je bil obdolženi D. K. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje na škodo pritožnika. V dopolnitvi ponovno zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem.

B.

V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta ustavna določba je poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz te določbe izhaja dvoje. Sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. V kazenskem postopku je tako enako varstvo pravic zagotovljeno v razmerju do nasprotne stranke, to je tožilca. Zato pritožnik neenake obravnave ne more utemeljiti v razmerju do oškodovanca D. K., sicer obdolženca v drugem kazenskem postopku. Če pa pritožnik uveljavlja različno obravnavo njegovega kazenskega postopka ter kazenskega postopka, ki teče proti obdolženemu D. K. (različna obravnava glede na ustaljeno sodno prakso), je moč ugotoviti, da so pritožnikove navedbe v tem delu presplošne. Zgolj navajanje enega samega, po pritožnikovi oceni drugačnega, primera in pavšalno sklicevanje na neenako obravnavo pred sodiščem za izkaz kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne zadošča.

Z navedbo, da izpodbijani sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča predstavljata absurdno razlago prava, pritožnik izpodbijanima odločbama po vsebini očita arbitrarnost. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišče je namreč razumno obrazložilo stališče o združitvi kazenskih postopkov v enoten kazenski postopek. Ustavno sodišče pri tem poudarja, da je v situaciji, ko je tudi zoper oškodovanca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v istih krajevnih in časovnih okoliščinah zoper obdolženca, združitev postopkov sicer pravilo, ni pa obvezna. Za kršitev pravice iz 22. člena Ustave tudi iz tega razloga ne gre.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer