Jedro

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so pri tožniku potrebne stvarne razbremenitve, kot so mu bile priznane že v predsodnem postopku, pa tudi časovna razbremenitev, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ni pa potrebe za dodatne stvarne razbremenitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 3. 2019. II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 3. 2019 odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2017 in odločbo št. ... z dne 14. 2. 2017 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do drugega dela s fizično razbremenitvijo dela, fizično lažja in psihično manj odgovorna ter dobro strukturirana dela, z dvigi in prenosi bremen do 10 kg, delo v dnevnih izmenah, le izjemoma v prisilnih položajih hrbtenice in globokih predklonih, izjemoma stoje in sede, v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 7. 2. 2017 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje razbremenitve "samo v dopoldanski izmeni" (IV. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.151,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče tožniku priznalo pravico do razbremenitve dela v dnevnih izmenah ter v zavrnilnem delu izreka izpodbijane sodbe, s katerim je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje razbremenitve dela izključno v dopoldanskem času. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na utemeljitev sodne izvedenke dr. A.A., dr. med., spec. MDPŠ. Tožnik se s podanim izvedenskim mnenjem strinja, razen v delu, kot ga je izvedenka podala v dopolnilnem izvedenskem mnenju dne 21. 11. 2018. Iz tega dela mnenja namreč izhaja, da skrajšani delovni čas v obsegu 4 ure dnevno zadošča kot omejitev in da ni potrebna še omejitev delovnega časa le na dopoldansko izmeno, ker da je protibolečinsko zdravljenje mogoče in potrebno prilagoditi delovnemu razporedu delavca. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da tožnik protibolečinskih zdravil zaenkrat še ne jemlje v maksimalni predpisani dozi in da bi zato bilo mogoče ta zdravila jemati tudi v višjih odmerkih ter na tak način obvladovati delo tudi v drugih delih dneva. Tožnik je že do sedaj navajal, da bolečin zdravila v celoti ne odpravijo, temveč jih le do določene mere in za določen čas omilijo. Odmerki protibolečinskih zdravil pa pri tožniku povzročajo vrsto neugodnih stranskih učinkov, ki so za opravljanje delovnih dolžnosti dodatna težava. Do stranskih učinkov teh zdravil pa se izvedenka niti izvedenska komisija nista opredelili. Bistveno pri tem je, da tožnik ni trdil, da so stranski učinki v različnih delih dneva različni, temveč to, da so bolečine v popoldanskem času veliko hujše napram dopoldnevu, saj se bolečine dopoldan zaradi nočnega počitka in razbremenitve hrbtenice nekoliko umirijo. Temu ustrezen je tudi odmerek protibolečinskih zdravil, ki mu delo v dopoldanskem času še omogoča, ne da bi stranski učinki dosegli takšno stopnjo, ki bi v bistvenem vplivala na njegovo koncentracijo in utrujenost. Njegove delovne zmožnosti v kombinaciji bolečin in stranskih učinkov so močno okrnjene. Če mora tožnik delati popoldan, mora jemati večji odmerek protibolečinskih zdravil kot v dopoldanskem času. Večji odmerek zdravil pa pri njem povzroči izrazitejše stranske učinke, ki imajo vpliv na njegovo učinkovitost. Da je tožnik zmožen za delo izključno v dopoldanskem času je izkazoval tudi z izvidom zadnjega zdravniškega pregleda v ambulanti za MDPŠ z dne 7. 12. 2018. Iz navedenega izvida izhaja, da tožnik zaradi zdravstvenih težav in delovne učinkovitosti, lahko delo izvaja le v dopoldanski izmeni. Glede na kontradiktorni mnenji strokovnjakov z istega področja, torej MDPŠ, je tožnik sodišču predlagal, da postavi novega izvedenca iz istega področja, ki bo to neskladje lahko odpravil. Sodišče pa je tak dokazni predlog zavrnilo. Po mnenju tožnika gre za ključno vprašanje v zadevi, na katero sta dva strokovnjaka podala diametralno nasprotni mnenji, sodišče prve stopnje pa je takšno razhajanje ocenilo za nepomembno. S tem ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca je prekršilo tožnikovo pravico do izjave in do obravnavanja iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanj: ZPP)1, s tem pa tudi njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 2. 2017. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažja in psihično manj odgovorna ter dobro strukturirana dela, z dvigi in prenosi bremen do 10 kg, v dnevnih izmenah, le izjemoma v prisilnih položajih hrbtenice in globokih predklonih ter izmenoma stoje in sede, s polnim delovnim časom od 7. 2. 2017 dalje.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal priznanje časovne razbremenitve tako da dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno ter nadalje, da delo opravlja le v dopoldanskem času. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je priznalo časovno razbremenitev. Zavrnilo pa je zahtevek za priznanje razbremenitve "samo v dopoldanski izmeni".

7. Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo najprej s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v kateri sta sodelovala specialistka psihiatrinja in specialist ortoped, nato pa je postavilo še sodno izvedenko specialistko MDPŠ, ki je podala pisno izvedensko mnenje, sodišče pa je izvedenko tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik dela na delovnem mestu "... Usmerjevalec pošiljk". Gre za tožnikov svoj poklic, s tem da iz delovne dokumentacije (obrazec DD1 z dne 20. 10. 2016, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa) izhaja tudi opis in potek tega dela. Že tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da tožnik zaradi zdravstvenih težav za navedeno delo ni več zmožen.

9. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ izhaja, da so tožnikove glavne zdravstvene težave posledica bolečin v hrbtenici, ki jih tožnik konstantno opisuje od leta 2011 dalje in ki so terapevtsko slabo dosegljive. Sodna izvedenka specialistka psihiatrije pa je 21. 6. 2018 pojasnila, da je pri tožniku prisotna somatoformna motnja oziroma znotraj te skupine somatizacijska motnja, katere značilnosti so multipli ponavljajoči in često spreminjajoči se telesni simptomi, ki trajajo vsaj dve leti.

10. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 3. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

11. Že v predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da so pri tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne stvarne razbremenitve pri delu. Sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je potrebna tudi časovna razbremenitev. Vse omenjeno med strankama ni sporno. Sporno je zgolj vprašanje, ali je potrebna tudi razbremenitev, in sicer, da tožnik dela samo v dopoldanski izmeni.

12. Omenjeno vprašanje pa je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Še posebej v dopolnilnem izvedenskem mnenje z dne 21. 11. 2018 je izvedenka podrobno pojasnila tudi katera protibolečinska zdravila jemlje tožnik. Predpisana so mu bila različna protibolečinska zdravila v različnih kombinacijah. Predpisanih zdravil tožnik ni porabil v maksimalni predpisani dozi, kar po mnenju sodne izvedenke kaže na to, da je jakost bolečine v različnih časovnih obdobjih nihala. V primeru potrebe pa je mogoče zdravila predpisati tudi v višji dozi od že predpisane. Zaslišana na naroku za glavno obravnavo je izvedenka tudi prepričljivo pojasnila, da je za protibolečinska zdravila, ki jih tožnik jemlje, dosežena največja plazemska koncentracija 4 ure po vnosu zdravila. To po mnenju izvedenke pomeni, da so največji terapevtski učinki pa tudi največji stranski učinki premo sorazmerni s koncentracijo zdravila v plazmi. Pri tem ne vidi razlike, zakaj bi bili stranski učinki zdravil različni v različnih delih dneva. Glede vprašanja potrebe po dodatni razbremenitvi, in sicer da dela le v dopoldanski izmeni, pa je izvedenka že v pisnem izvedenskem mnenju pojasnila, da bi bila izključitev nočnega dela utemeljena le v primeru produktivne psihopatologije v smislu psihoze ali shizofrenije. Te bolezni oziroma tega sklopa duševnih in vedenjskih motenj pa tožnik nima. Prav tako tudi nima globlje depresije, ki bi bila lahko tudi indikacija za nedelo v nočnem času.

13. Sodna izvedenka je odgovorila na konkretna vprašanja v zvezi z delazmožnostjo tožnika. Opredelila se je tudi do novejšega izvida specialista MDPŠ z dne 7. 12. 2018, pa čeprav gre za nov izvid, torej za novoto, ki za rešitev sporne zadeve niti ni odločilna. Iz mnenja izvedenke pa povsem jasno izhaja, da dodatna stvarna razbremenitev ni potrebna, pri čemer se s tem v zvezi sklicuje tudi na mnenje inštituta B., ki je še bolj strogo od mnenja sodne izvedenke, saj iz navedenega mnenja celo izhaja, da bi bil tožnik zmožen za delo celo v polnem delovnem času, nikakor pa ni predvidena dodatna stvarna razbremenitev.

14. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so pri tožniku potrebne stvarne razbremenitve, kot so mu bile priznane že v predsodnem postopku, pa tudi časovna razbremenitev, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ni pa potrebe za dodatne stvarne razbremenitve.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka in celo Ustave s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja je pridobilo še mnenje sodne izvedenke specialistke MDPŠ, ki jo je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Ves čas je imel tožnik možnost dajati pripombe in sodelovati v postopku, kar je tudi izkoristil. Izvedenka pa je na vsa vprašanja prepričljivo odgovorila, kot je bilo to že pojasnjeno. V tem primeru torej ni prišlo niti do kršitve 5. člena ZPP niti do kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma do kršitve 22. člena Ustave RS. Glede sklicevanja tožnika na izvide specialistov pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje ravno zaradi razčiščevanja medicinskih vprašanj pridobilo izvedenska mnenja sodnih izvedencev. Lečeči specialist namreč ni tisti, ki bi upoštevaje materialne določbe ugotavljal invalidnost. Lahko le poda svoje mnenje. Ali je tako mnenje ustrezno pa je predmet dokaznega postopka pri toženi stranki kot tudi pred sodiščem. S tem v zvezi tudi ne gre za pridobitev kontrolnega mnenja, saj si mnenja sodnih izvedencev, ki so bili postavljeni pred sodiščem prve stopnje, ne nasprotujejo. Sodišče je za zavrnitev dokaznega predloga imelo ustrezno podlago v določbi 213. člena, kjer je določeno, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z 287. členom ZPP je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je bilo potrebno zavrniti dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje novega izvedenca s področja MDPŠ. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša. 16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.