Jedro

Ker tožnik ne zatrjuje, da je bilo njegovo premoženje zaradi tuje nege in pomoči dejansko zmanjšano, temveč le, da mu je bila tuja nega in pomoč nudena, tožnik v konkretnem primeru ni aktivno legitimiran za uveljavljanje premoženjske škode za tujo nego in pomoč na podlagi določbe 195. člena ZOR. Zgolj dejstvo, da je bila tožniku nudena tuja pomoč in nega, tako še ne utemeljuje zaključka, da je tožniku nastala kakršnakoli materialna škoda.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 6. točki izreka glede nepremoženjske škode v višini

2.000.000,00 SIT s pripadki in v 5. točki izreka glede stroškov postopka razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v 6. točki izreka glede materialne škode) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

2. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od zneska 1.000.000,00 SIT od 11.12.2002 do 1.10.2004, razveljavi; v

3. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo materialne škode v znesku 137.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (1. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 381.250,10 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi: -od zneska 1.500.000,00 SIT od

1.1.2002 dalje do 1.10.2004 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM; -od zneska 381.250,10 SIT od 1.10.2004 dalje, v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh (2. točka izreka).

Toženi stranki je nadalje naložilo plačati tožeči stranki tudi odškodnino za materialno škodo v znesku 137.200,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2001 dalje do plačila, v 15 dneh (3. točka izreka). Postopek za plačilo zneska 1.000.000,00 SIT iz naslova nematerialne škode je zaradi delnega umika tožbe končalo (4. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 338.620,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila, v 15 dneh (5. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (6. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe (glede materialne škode in nematerialne škode v višini 2.000.000,00 SIT), tožena stranka pa zoper 2. točko izreka v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, zmanjšane za TOM, od zneska 1.500.000 SIT od 11.12.2002 dalje do 1.10.2004 ter zoper 3. točko izreka glede zneska 137.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2001 dalje do plačila ter zoper 5. točko izreka za znesek 148.437,00 SIT stroškov postopka s pripadki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vendar pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da tožnik v nesreči ni utrpel zloma sednice, v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenke travmatološke stroke dr. D. S., ki je najprej v pisnem izvedenskem mnenju zatrjevala, da je tožnik utrpel zlom sednice, vendar pa, da je bila sednica zlomljena že ob škodnem dogodku z dne 19.3.2001. Po vloženih pripombah na izvedensko mnenje s strani tožeče stranke pa je izvedenka ob neposrednem zaslišanju svoje mnenje povsem spremenila ter zatrjevala, da tožeča stranka zloma sednice sploh ni utrpela v nobenem škodnem dogodku, ampak mogoče poškodbo narastišča mišic, ki pa je verjetno posledica poškodbe z dne

19.3.2001, pri čemer pa po lastnih navedbah zdravljenja po prvi nezgodi sploh ni analizirala, ker to ni bil predmet obravnavane pravdne zadeve. Zaradi tako nejasnega in nedorečenega izvedenskega mnenja, ki je tudi v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zlom sednice, je tožeča stranka zahtevala, da sodišče v nadaljnem dokaznem postopku postavi novega izvedenca travmatološke stroke, vendar sodišče takšnemu predlogu tožeče stranke ni ugodilo. Pri tem se je sodišče nepravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP, da so bile pomanjkljivosti izvedenskega mnenja v celoti odpravljene z njenim zaslišanjem. V konkretnem primeru namreč izvedenka ni bila ponovno zaslišana, temveč je le podala svoje izvedensko mnenje po določbi 253. člena ZPP.

Izvedenka je namreč svoje mnenje podala le enkrat, in sicer na glavni obravnavi 1.10.2004. Dokaz z izvedencem pa je le eden od dokazov, ki mu ima tožeča stranka nedvomno pravico oporekati in predlagati druge ustrezne dokaze. Sodišče mnenje Kliničnega centra ni upoštevalo kot dokaz, izveden v predmetnem pravdnem postopku, temveč kot dodatne navedbe tožeče stranke. Zato je tožeči stranki ostala edina pot dodatnega dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca travmatološke stroke. Z zavrnitvijo postavitve novega izvedenca je sodišče kršilo procesne pravice tožeče stranke do te mere, da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane sodbe in s tem tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Posledica zgoraj navedene kršitve pa je bilo tudi zmotno ali vsaj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega utrpljenih poškodb tožnika v obravnavani prometni nesreči. Glede na to pa ima sodba tudi takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da so navedbe tožnika v celoti utemeljene glede vtoževane nematerialne škode zaradi pretrpljene poškodbe sednice. Tožnik ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja vsaj 1.500.000,00 SIT (torej 750.000,00 SIT več), glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa vsaj 2.000.000,00 SIT (torej 1.250.000,00 SIT več).

Tako bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tudi tožbenemu zahtevku iz naslova potrebne tuje pomoči. Sodišče je namreč v celoti zavrnilo potrebno tujo pomoč, ki je tožniku nudena zaradi zlomljene sednice in s tem povezano nezmožnostjo gibanja, oblačenja. Sodišče je nadalje tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova pretrpljene materialne škode zaradi izgube zaslužka. Preračunavanje bruto zneskov osebnih dohodkov v neto zneske je predpisano z ustreznimi pozitivnimi predpisi, ki so sodišču nedvomno znani in jih tožeči stranki ni treba posebej navajati. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je tožnik dejansko upravičen do povračila izgube na zaslužku in o višini izgube razsoditi glede na pozitivno zakonodajo, ki določa obračun OD. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odklonilo zahtevek na plačilo stroškov prehrane med aktivnim zdravljenjem. Stroški prehrane namreč niso bili nič manjši, kot bi bili, če bi tožnik delal, le da jih mora plačati iz svojega že tako zmanjšanega osebnega dohodka.

Tožena stranka se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz

338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v

2. točki izreka spremeni tako, da prisodi le zakonske zamudne obresti, zmanjšane za TOM, od zneska 1.500.000,00 SIT od 1.1.2002 dalje do 11.12.2002, da 3. točko izreka razveljavi in da v 5. točki izreka znesek 338.620,00 SIT nadomesti z zneskom 190.183,00 SIT.

Navaja, da je sodišče določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo na dan izdaje sodbe, pri čemer je odštelo že plačan revaloriziran nesporni del odškodnine. S tem se tožena stranka strinja. Ne stinja pa se, da mora plačati sedaj še obresti od zneska 1.500.000,00 SIT od

1.1.2002 pa do dneva izdaje sodbe prve stopnje. Glede na to, da je toženka že dne 11.12.2002 tožniku plačala znesek 1.000.000,00 SIT, je tožnik kvečjemu upravičen do zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od zneska 1.500.000,00 SIT od 1.1.2002 dalje do 11.12.2002. V zvezi s 3. točko izreka pa tožeča stranka navaja, da nastanek in obsega škode iz naslova tuje nege in pomoči tožnik ni izkazal. Za tujo nego in pomoč ni ničesar plačal, zato tudi ni upravičen do odškodnine. Tožeča stranka nadalje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo uspeha tožeče stranke v pravdi. Tožeča stranka je glede na dejstvo, da tožbeni zahtevek ni bil sporen, uspela s 25,36 % zahtevka. Za toženo stranko bi bilo torej sprejemljivo, če poleg stroškov izvedenca sodišče naloži toženi stranki v plačilo še 50.433,00 SIT pravdnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, pritožba tožene stranke pa tožeči stranki v skladu z določbo prvega odstavka

344. člena ZPP, vendar nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je pritožbi pravdnih strank, ki se nanašajo na ločena vprašanja, obravnavalo ločeno, sicer pa je pritožbi pravdnih strank obravnavalo skupaj po problemskih sklopih.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je prisodilo od zneska 1.500.000,00 SIT zakonske zamudne obresti, zmanjšane za TOM, od 1.1.2002 dalje do dne izdaje sodbe. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje pri teku zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode tako ni upoštevalo, da je tožena stranka plačala 1.000.000,00 SIT dne

11.12.2002. Ker je tožena stranka plačala 1.000.000,00 SIT dne

11.12.2002, od tega dne dalje od plačanega zneska ni dolžna plačati nobenih zamudnih obresti več. Zamudne obresti, zmanjšane za TOM, od razlike med prisojenim zneskom in plačanim zneskom, pa je tožena stranka še vedno dolžna plačati, zato je napačno stališče pritožbe v delu, ko meni, da je tožeča stranka upravičena le do plačila zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od zneska 1.500.000,00 SIT od 1.1.2002 do 11.12.2002 (ko je plačala le 1.000.000,00 SIT, in ne celotnega prisojenega zneska). Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti, zmanjšane za TOM, od plačanega zneska prisodilo preko tožbenega zahtevka (glej tožbeni zahtevek na l. št. 21).

Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato v tem delu ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od zneska 1.000.000,00 SIT od dneva plačila do dneva izdaje sodbe razveljaviti (357. člen ZPP). V ostalem pa je bilo treba pritožbo tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Zaključek sodišča prve stopnje, da posledic, ki jih tožnik pripisuje poškodbi sednične kosti, sodišče glede na čas nastanka te poškodbe ni upoštevalo, je v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje, da je druga poškodba (poškodba sednice?) demaskirala prvo in so se pri tem pojavile večje težave. Iz slednjih razlogov sodišča prve stopnje bi bilo mogoče namreč tudi zaključiti, da je do določene poškodbe sednice prišlo tudi v drugem primeru, zaradi česar pa so se pri tožniku pojavile večje težave (drugi odstavek na strani 8 sodbe). Če drugi škodni dogodek ni imel nobenega vpliva na po mnenju izvedenke že nastalo škodo iz prvega škodnega dogodka, je namreč nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel zaradi drugega škodnega dogodka v zvezi s sednico večje težave. V zvezi s tem bi bilo treba tako ugotoviti in razčistiti, ali bi tožnik ob predpostavki, da je utrpel poškodbo sednice v prvem škodnem dogodku, trpel enake bolečine in nevšečnosti, kot v primeru, če do drugega škodnega dogodka ne bi prišlo (in je torej drugi škodni dogodek le pospešil sam nastanek zdravstvenih težav tožnika, do katerih bi prišlo v vsakem primeru) ali pa je druga nezgoda tudi prispevala k nastanku zdravstvenih težav tožnika v zvezi s poškodbo sednice (torej ali tožnik ne bi trpel takšnih posledic, če do drugega škodnega dogodka ne bi prišlo). Glede na dejstvo, da izvedenka dopušča možnost, da so tožnikove težave zaradi druge nezgode večje, bi morala v konkretnem primeru izvedenka podati mnenje, kakšen je prispevek druge nezgode k nastanku sedanjih tožnikovih težav v zvezi z zatrjevano škodo. V tem primeru pa bi morala izvedenka po mnenju pritožbenega sodišča tudi upoštevati potek tožnikovega zdravljenja po prvi nezgodi, zato je izvedensko mnenje pomanjkljivo. V primeru, če sodišče prve stopnje pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ne bo moglo odpraviti z novim zaslišanjem oz. se bo vzpostavil dvom v pravilnost izvedenskega mnenja po upoštevanju obeh škodnih dogodkov in poteka zdravljenja tožnika po prvi nezgodi, bo moralo sodišče prve stopnje ugoditi predlogu tožeče stranke za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče prve stopnje z zaslišanjem izvedenke ni v celoti odpravilo pomanjkljivosti izvedenskega mnenja (tretji odstavek 254. člena ZPP), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, posledično pa je dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka glede plačila nematerialne škode v višini 2.000.000,00 SIT (kar tožeča stranka v pritožbi izpodbija) ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Nadaljnji napotki v zvezi z nematerialno škodo so razvidni iz obrazložitve sklepa.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode v višini 173.454,20 SIT iz naslova izgube na zaslužku. Tožeči stranki namreč ne gre razlika v dohodku v bruto znesku, temveč v neto znesku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker pa je tožeča stranka navedla zgolj razliko v bruto znesku (in ne koliko bi tožeča stranka bruto znesek prejela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in koliko dohodka je dejansko prejela), je neto razliko v izgubljenem zaslužku kljub poznavanju predpisov o prispevkih in davkih nemogoče izračunati oz. sodišče s takšnim strokovnim znanjem zagotovo ne razpolaga. Pravilno je nadalje tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ne gre povračilo stroškov za malico (ki jo izplačuje delodajalec) in stroškov prevoza na delo. V skladu z določbo 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v konkretnem primeru glede na čas škodnega dogodka uporabiti v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, ima oškodovanec med drugim pravico do povrnitve potrebnih stroškov ter zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Malica in prevoz na delo ne spadata med izgubljeni zaslužek, poleg tega pa tožnik stroškov malice na delu in prevoza na delo ni imel in tudi ni mogel imeti, ker na delu ni bil prisoten. Stroškov malice na delu pa ni mogoče enačiti s stroški prehranjevanja, ki jih je tožnik sicer imel v času zdravljenja.

Odločitev sodišča prve stopnje glede materialne škode je torej pravilna in zakonita. Pritožbo tožeče stranke je bilo treba zato v tem delu zavrniti in odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede materialne škode potrditi (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč tudi ni zagrešilo kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O materialni škodi za tujo pomoč in nego: Prvi odstavek 195. člena ZOR govori o povrnitvi gmotne škode, ki nastane v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Kot materialni stroški v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja se povrnejo stroški v zvezi z zdravljenjem in drugi potrebni stroški, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške sodna praksa široko tolmači. Odškodnina se tako odmerja tudi za tujo pomoč in nego. V sodni praksi je najti tako stališče, da je oškodovancu priznana pravica do povračila škode za tujo pomoč tudi v primeru, če je nego dajal družinski član in oškodovanec zato ni imel nobenih izdatkov (dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ UL SRS, Ljubljana 1978, str. 212), kot tudi stališče, da je aktivno legitimiran za uveljavljanje te škode tisti, čigar premoženje je dejansko zmanjšano (primerjaj sodbo in sklep II Ips 167/2004). Ker tožnik ne zatrjuje, da je bilo njegovo premoženje zaradi tuje nege in pomoči dejansko zmanjšano, temveč le, da mu je bila tuja nega in pomoč nudena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik v konkretnem primeru ni aktivno legitimiran za uveljavljanje premoženjske škode za tujo nego in pomoč na podlagi določbe 195. člena ZOR. Zgolj dejstvo, da je bila tožniku nudena tuja pomoč in nega, tako še ne utemeljuje zaključka, da je tožniku nastala kakršnakoli materialna škoda. Tožnik namreč ne zatrjuje, da je tujo nego in pomoč dejansko plačal, v tem primeru pa gre za zmanjšanje premoženja tistih, ki so pomoč dajali (v pomenu delovne sile), in ne za zmanjšanje premoženja tožnika samega.

Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo materialne škode za tujo pomoč in nego v višini 137.200,00 SIT s pripadki (4. točka 358. člena ZPP). Iz istega razloga pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je višji tožbeni zahtevek na plačilo materialne škode v zvezi s tujo pomočjo in postrežbo zavrnilo. V tem delu je bilo treba zato pritožbo tožeče stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede plačila 95.800,00 SIT za tujo pomoč in postrežbo potrditi (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč tudi ni zagrešilo kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O stroških postopka: Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka je namreč odvisna od končnega uspeha v postopku, ki ga bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju natančno in določno ugotoviti (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega (v zvezi s tretjim) odstavka 165. člena ZPP.