Jedro

V fazi revizijskega preizkusa je nedovoljeno izpodbijati tako pravilnost kot popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja.

Presoja višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvi toženec dolžan plačati 4.813,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov drugega toženca, prvemu tožencu pa povračilo pravdnih stroškov tožnika (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 4.813,52 EUR nadomestilo z zneskom 2.813,52 EUR, spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo prvega toženca, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožniku je naložilo povračilo stroškov pritožbenega postopka prvega toženca.

**Navedbe v reviziji**

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi se glede ocene, da tožnik ni dokazal udeležbe drugega toženca, opiralo na protislovno izpoved priče A. A., pri čemer naj bi v celoti spregledalo izjave obeh tožencev, dokazne predloge tožnika in pričevanje B. B. in C. C.. Tožnik naj bi na glavni obravnavi 9. 6. 2015 jasno opozoril na nesklepčnost pričanja A. A.. Iz obrazložitev sodišč nižjih stopenj naj ne bi izhajalo, kako in po kakšni poti sta odločili. Sodišče naj v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne bi ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Dokazna ocena naj ne bi bila zadovoljiva. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo naj bi odločilo mimo določb ZPP, dejstev in določb materialnega prava. Tožnikova nepremoženjska škoda naj bi bila utemeljena z opisom v tožbi, glede višine pa strokovno podkrepljena z mnenji izvedencev. Postavljeni tožbeni zahtevek naj bi bil glede na obseg, trajanje in intenzivnost nematerialne škode v celoti utemeljen. Prisojena odškodnina naj ne bi ustrezala kriterijem za objektivno in individualizirano oceno nastale škode. Sodišče naj z bagateliziranjem posledic napada ne bi upoštevalo izsledkov postavljenih izvedencev. Glede materialne škode naj bi sodišče zmotno menilo, da gre pri potrebni sanaciji poškodovanega zobovja za bodočo škodo. Škoda naj bi nastala kot posledica napada dveh storilcev in naj bi bila dobro dokumentirana, s tem naj bi sodišče nepravilno uporabilo tudi materialno pravo. Tožnik naj bi leta 2006 D. D. plačal znesek 4.932,25 EUR za nadstandardno funkcionalno - estetsko rehabilitacijo zobovja, ki je tožniku zagotavljala optimalno kvaliteto življenja. Do trenutka napada naj tožnik ne bi imel nobenih potreb po zdravniški intervenciji. Dr. E. naj bi v svojem mnenju jasno povedal, da je zaradi udarcev prišlo do zloma snemne proteze, prav tako do poškodbe nosilnega zoba desnega zgornjega podočnika. Sodišče naj pri odločanju ne bi upoštevalo dejstev v spisu. Tožniku naj bi se morala priznati protetična rehabilitacija, ki ne more in ne sme biti slabša, kot jo je užival pred napadom. Z neupoštevanjem dokazov in v nasprotju z materialnim pravom naj bi sodišče tožniku priznalo za sanacijo zobovja 399,52 EUR, kolikor naj bi za klasično protetično oskrbo gornje totalne proteze priznala ZZZS. Upoštevne naj bi bile le tržne cene. Sodišče naj bi moralo prisoditi odškodnino, ki naj bi zadostovala za rehabilitacijo zobovja v stanje, kot ga je užival pred napadom. To naj bi se tudi po mnenju izvedenca dr. E. lahko doseglo le z rešitvijo z implantati, vsaka druga rešitev naj bi pomenila slabšo oskrbo, kot jo je imel tožnik pred napadom. Sodišču predstavljen rehabilitacijski načrt zobovja naj bi bil sodoben in po mnenju izvedencev primeren. Rehabilitacija naj bi morala vključevati zgornjo in spodnjo čeljust. Iz mnenja izvedencev stomatologa in travmatologa naj bi izhajalo, da je udarec enega od napadalcev povzročil poškodbo zoba številka 13. Poškodovana proteza in ranjena sluznica naj bi opravičevali, da obstaja povezava med udarcem, škodno posledico in vtoževano škodo. V nasprotju z materialnim pravom naj bi bila odločitev glede odškodnine za nujne stroške in izdatke v zvezi z zdravljenjem zobovja. Neutemeljena naj bi bila tudi prisojena odškodnina 185,00 EUR za designerska očala z nastavkom za sonce. Znesek 195,00 EUR, na katerega se sklicuje sodišče, naj bi se nanašal na očala, UV varovalo Polarodid, ki je bil nabavljen posebej, kar naj bi tožnik navedel v tožbi in priložil slikovni material, pa naj bi predstavljal razliko do vtoževanega zneska 300,00 EUR.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - pravdne stranke so že več let v medsebojnem konfliktu, 19. 5. 2009 pa je prvi toženec poškodoval tožnika; - prvi toženec je bil glede tega dogodka pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani, in sicer da je ogrozil varnost druge osebe z grdim ravnanjem, ko je tožnika brcnil v predel stegna in mu s tem povzročil podplutbe na stegnu; - prvi toženec je tožniku povzročil še poškodbe na obrazu, zlom zobne proteze (ni pa dokazal poškodbe nosilnega zoba desnega zgornjega podočnika - odcementiranja konusne prevleke z zatičkom, in poškodbe ostalega zobovja) in mu poškodoval očala; - tožnik ni dokazal, da naj bi ga poškodoval tudi drugi toženec.

7. Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani. Na dovoljene revizijske razloge Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je v fazi revizijskega preizkusa nedovoljeno izpodbijati tako pravilnost kot popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

_O zavrnitvi zahtevka zoper drugega toženca_

8. Tožnikova graja presoje, da tožnik ni dokazal, da ga je poškodoval tudi drugi toženec, je neutemeljena. Tožnik jo gradi na poudarjanju okoliščin, ki bi jih po njegovem mnenju sodišči nižjih stopenj morali šteti za odločilne pri presoji verodostojnosti priče A. A., oziroma ponuja stališča, komu bi morali in komu ne bi smeli verjeti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pri dokazni oceni upoštevali vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; njuna dokazna ocena je vestna, skrbna ter analitično sintetična. Kršitve te postopkovne določbe pa tožnik na revizijski stopnji ne more utemeljiti z očitanjem vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene, ker s tem meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Dodati je treba, da pa v tej zvezi sicer drži tožnikovo opozorilo, da je drugostopenjsko sodišče zmotno navedlo, da tožnik neverodostojnosti priče A. A. do zaključka glavne obravnave ni grajal, zaradi česar naj bi bile tovrstne pritožbene navedbe in dokazi tudi pravno neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Drži, da je tožnik resničnosti izpovedbe navedene priče oporekal že na sami glavni obravnavi,1 vendar ta okoliščina na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče druge stopnje se je namreč strinjalo z dokazno oceno izpovedi te priče in ostalih zaslišanih, kršitev pravil o prekluziji pa je navedlo (sicer nepravilno, saj prekluzija velja le za uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka, ne pa za pritožbeno grajo dokazne ocene) le kot rezervni razlog za zavrnitev tožnikovih navedb.

_O višini nepremoženjske škode_

9. Tožnik se v reviziji zavzema za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo na vtoževani znesek. Meni, da sta sodišči nižjih stopenj pri tej presoji kršili določbe ZPP, materialno pravo in da nista upoštevali izsledkov izvedencev psihologa in travmatologov. Kot pojasnjeno, Vrhovno sodišče preizkusi revizijo v mejah razlogov, ki so v njej ustrezno konkretizirani in argumentirani, te ravni pa navedene revizijske navedbe ne dosegajo. Zato zadostuje zgolj opozorilo, da je pri preizkusu Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode, ki so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na šesti in sedmi strani drugostopenjske sodbe.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za strah v konkretnem primeru pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

_O premoženjski škodi_

11. Revident prav tako neutemeljeno nasprotuje presoji sodišč nižjih stopenj v zvezi s premoženjsko škodo. Tudi glede te je pretežni del revizijske kritike nedovoljeno usmerjen v izpodbijaje ocene, da tožniku ni uspelo dokazati, da je zaradi udarcev prvega toženca prišlo do poškodbe nosilnega zoba desnega zgornjega podočnika in poškodbe ostalega zobovja, kar spada v sfero dejanskega stanja. Neupoštevne so zato s tem povezane, a na drugačnem dejanskem stanju temelječe revizijske navedbe v smeri, da naj bi bil tožnik upravičen do sanacije zobovja z implantati. Upoštevaje ugotovljeno dejstvo, da je prvi toženec tožniku zlomil le zobno protezo (drugih zatrjevanih poškodb pa tožnik ni dokazal), in mnenje izvedenca stomatologa, da je funkcionalno protetično rehabilitacijo mogoče zagotoviti z izdelavo nove zgornje totalne proteze, sta mu sodišči nižjih stopenj pravilno priznali odškodnino le v tem obsegu.2 Da tudi ne drži njegova navedba, da naj bi mu sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini, kot za klasično protetično oskrbo gornje totalne proteze priznava Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, je pravilno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče in je taka, v reviziji zgolj ponovljena navedba neutemeljena.

12. Nazadnje se tožnik še zavzema, da bi mu morala biti odškodnina za zlomljena očala prisojena v vtoževanem znesku 300,00 EUR, a prav tako neutemeljeno. Okoliščina, da naj bi bil poškodovan tudi nastavek za sonce, bi lahko vplivala na višino odškodnine za premoženjsko škodo, vendar dejanske ugotovitve o tem v sodbah sodišč nižjih stopenj ni; revizijska graja višine odškodnine iz tega razloga temelji na nedovoljenem dopolnjevanju dejanskih ugotovitev (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

**Odločitev o reviziji**

13. Po obrazloženem je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

1 Navedeno izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2015. 2 Dosedanja tožnikova proteza je bila sicer podprta na dveh zobeh, ki pa sta bila tožniku odstranjena več kot leto po škodnem dogodku, vendar po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ne kot posledica obravnavanega škodnega dogodka.