Jedro

S paulijansko tožbo je mogoče izpodbijati tudi navidezne (simulirane) pravne posle. Četudi je šlo v primeru darilnih pogodb za navidezne pogodbe, te navideznosti proti tretji pošteni osebi, kar tožnik kot upnik je, skladno z določbo tretjega odstavka 50. člena OZ ni mogoče uveljavljati. Pri tem ni pomembno, kakšno pogodbo navidezna darilna pogodba prikriva. Darilne pogodbe se zato v odnosu do tožnika štejejo za veljavne.

Glede neodplačnih razpolaganj zakon določa, da se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Ne gre za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave, česa takšnega pa toženca ne zatrjujeta.

Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v III. in IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek glede drugotožene stranke M. M., ki se glasi: "III. Darilna pogodba, sklenjena dne 17. 8. 2012, s katero je R. R., EMŠO: 000 stan. ..., podarila drugi toženi stranki M. M., EMŠO: 000, stan. ..., do 1/2 svojega deleža na nepremičninah parc. št. 2, 9, obe k. o. X, je brez pravnega učinka do terjatve tožeče stranke do dolžnika J. J. v znesku 195.000,00 EUR s pp, po pravnomočni in izvršljivi zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 942/2006 s pp.

IV. M. M., EMŠO: 0001, stan. ..., je dolžan za poplačilo terjatve tožeče stranke, ki jo ima do dolžnika J. J. v znesku 195.000,00 EUR s pp, po pravnomočni in izvršljivi zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 942/2006, dovoliti izvršbo na nepremičninah parc. št. 2, 9, obe k. o. X" ter

- v IV. točki izreka (v stroškovni odločitvi) tako, da se ta pravilno glasi: "Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti drugotoženi stranki 2.719,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti naprej. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.299,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti 2.023,25 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti naprej, prvotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti 1.559,16 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Prvotožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 29. 5. 2012, s katero je J. J. podaril prvotoženi stranki (prvemu tožencu) do celote svoj delež na nepremičninah parc. št. 4, 5, 6, 7, 8, 11,12, 13, 14, vse k. o. X, in do 1/2 deleža na nepremičninah parc. št. 1, 3 in 10, vse k. o. ..., brez pravnega učinka proti tožeči stranki (tožniku) glede terjatve do J. J. v znesku 195.000,00 EUR s pp., po pravnomočni in izvršljivi zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 942/2006. Enako je ugotovilo glede učinkov darilne pogodbe z dne 17. 8. 2012, s katero je R. R. podarila drugotoženi stranki (drugemu tožencu) do 1/2 svojega deleža na nepremičninah parc. št. 2, 9, obe k. o. X. Tožencema je naložilo, da sta dolžna dovoliti za poplačilo te terjatve tožnika zoper dolžnika J. J. izvršbo na navedenih nepremičninah. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženca je zavezalo, da morata tožniku nerazdelno povrniti 6.598,98 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe se pritožujeta toženca, iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženca v pritožbi vztrajata pri svojih trditvah, da J. J.1 tožniku ne dolguje ničesar več, saj je bil med njima dne 20. 2. 2012 sklenjen dogovor, s katerim sta se dogovorila, da bo s plačilom zneska 150.000,00 EUR v celoti izpolnjena obveznost dolžnika po zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju. Iz navedenega dogovora jasno izhaja, da se s tem dogovorom na novo urejajo medsebojna razmerja med dolžnikom in tožnikom. Po prepričanju tožencev je dolg dolžnika z izpolnitvijo predmetnega dogovora prenehal in tožnik od dolžnika ne more terjati ničesar več. Posledično ni izpolnjen osnovni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, saj s sklenitvijo spornih pravnih poslov tožnik ni bil v ničemer oškodovan. Sodišče je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo ter kršilo pravila postopka, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki so bile seznanjene z okoliščinami sklepanja in namenom dogovorov med dolžnikom in tožnikom, zlasti v zvezi z dogovorom z dne 20. 2. 2012. Toženca sta prepričana, da so nedokazane ostale tudi sicer pavšalne trditve tožnika glede neplačevitosti dolžnika. Tožnik ni z ničemer dokazal, da naj dolžnik ne bi razpolagal s premoženjem, ki bi zadoščalo za poplačilo njegove (domnevne) terjatve. Zgolj pričetek izvršilnega postopka zoper dolžnika - ki izvršbi nasprotuje zato, ker meni, da tožnik do njega nima več nobenega zahtevka, navedene okoliščine ne dokazuje. Pritožnika nasprotujeta tudi tožnikovi oceni vrednosti dolžnikovih nepremičnin, ki po njunem mnenju znaša bistveno več od ocene po podatkih GURS-a. Tudi glede tega dejstva tožnik ni ponudil nobenega dokaza, dokazno breme pa je na njegovi strani. Sicer pa med dolžnikom in prvim tožencem ter R. R. niso bili sklenjeni neodplačni, pač pa odplačni pravni posli. Do navideznosti spornih darilnih pogodb se prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru ni opredelilo. Toženca se sklicujeta na odklonilno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki se je v sklepu, opr. št. II Ips 420/2005 z dne 16. 5. 2007, opredelilo do možnosti uporabe določbe tretjega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih2 (ki je enak sedaj veljavnemu tretjemu odstavku 50. člena Obligacijskega zakonika3) v primerih, ko gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem okoliščin, ki bi bile sicer ključne oziroma pravno relevantne. Sodišče je s tem, ko je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 50. člena OZ, in štelo okoliščine v zvezi z odplačnostjo spornih poslov ter ekvivalence izpolnitev za pravno nepomembne, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je zavrnilo izvajanje dokazov v korist tožencev, ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je pri ugotavljanju pogojev izpodbijanja pravnih dejanj zmotno izhajalo tudi iz določbe tretjega odstavka 256. člena OZ. Ker v konkretnem primeru v resnici ni šlo za neodplačna razpolaganja, uporaba navedene določbe ne pride v poštev. Ob tem toženca izpodbijata zaključek sodišča, da naj bi iz dolžnikove izpovedi izhajalo, da mu je bilo popolnoma jasno, da s plačilom zneska 150.000,00 EUR ni prost svoje obveznosti do tožnika. Takšna ugotovitev je po njunem mnenju protispisna. Glede na to, da gre v resnici za dolžnikova odplačna razpolaganja, je sodišče tudi zmotno zaključilo, da je bila tožba na izpodbijanje vložena pravočasno. Sodišče je zmotno zavrnilo ugovor drugega toženca o pomanjkanju pasivne legitimacije. Tožnik namreč ni ponudil nobenega dokaza, da je R. R. z darilno pogodbo z dne 17. 8. 2012 razpolagala ravno s tistim solastninskim deležem, ki je bil pred sklenitvijo darilne pogodbe z dne 29. 5. 2012 vknjižen pri dolžniku, in ne s solastninskim deležem, pri katerem je bila vknjižena C. C. Tudi, v kolikor bi sprejeli razlago prvostopenjskega sodišča, da naj bi R. R. v vsakem primeru na drugega toženca prenesla del idealnega deleža, ki je nekoč pripadal dolžniku, ni jasno, za kolikšen del gre. Poleg tega navedeno hkrati nujno pomeni, da je istočasno na drugega toženca prenesla tudi del idealnega deleža, ki je nekoč pripadal C. C. Takšen zaključek pa ima za posledico vsaj delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločitev sodišča je v tem delu v nasprotju z razlogi sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje sprejema navedbe prvega toženca glede vlaganj v parc. št. 10 k. o. X., vendar pa kljub temu tudi v tem delu zahtevku ugodi. V tej zvezi sicer skopo zapiše, da bi bilo tudi dogovor v smislu določila 48. člena Stvarnopravnega zakonika4 mogoče izpodbijati z vidika določbe 258. člena OZ, pri tem pa spregleda, da takšnega dogovora tožnik s predmetno tožbo ni izpodbijal. Iz obrazložitve sodbe po prepričanju pritožnikov tudi ni razvidno, katero darilno pogodbo ima prvostopenjsko sodišče v mislih, ko navaja, da naj bi do začetka gradnje s strani R. R. in drugega toženca prišlo šele po sklenitvi darilne pogodbe. Zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ne glede na to pritožba navaja, da je do začetka gradnje stanovanjske hiše prišlo pred sklenitvijo darilne pogodbe z dne 29. 5. 20125, prav tako se je dokumentacija glede gradnje pridobivala znatno pred tem datumom. V zvezi s potekom gradnje sta toženca predlagala več dokazov, ki pa jih je prvostopenjsko sodišče kot nepotrebne zavrnilo. S tem je kršilo njuno pravico do izjave in sodelovanja v postopku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbenih trditev glede vsebine dogovora z dne 20. 2. 2012 višje sodišče ne sprejema. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj šteje, da je dogovor z dne 20. 2. 2012 nadomestil zgolj dogovor iz notarskega zapisa SV 695/11 z dne 5. 7. 2011, s katerim se je dolžnik zavezal upniku (tožniku) plačati znesek 150.000,00 EUR do 1. 10. 2011, to je en del terjatve iz pravnomočne zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 27. 3. 2007, ter da je bil istega dne v obliki notarskega zapisa SV 696/11 sklenjen tudi dogovor o obročnem plačilu drugega dela terjatve v skupni višini 150.000,00 EUR, po plačilu katerega bi se štele medsebojne obveznosti strank v celoti poravnane z izrecno izjavo tožnika o odpustu dolga v višini nad plačanim zneskom (nad 300.000,00 EUR), pri čemer je bil ta drugi dogovor sklenjen pod razveznim pogojem. Oba v obliki notarskega zapisa sklenjena dogovora sta bila razvezana in je zato oživela obveznost iz zamudne sodbe, dogovor z dne 20. 2. 2012 pa kaže na namen ponovne delne ureditve medsebojnih razmerij - po vzoru iz notarskega zapisa SV 695/11, katerega dogovor edino tudi omenja, medtem ko v drugi del obveznosti po zamudni sodbi ne posega.6

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo pogoje za prenovitev (novacijo) obveznosti v smislu 323. člena OZ in se pravilno opredelilo, da obstoj pogojev iz navedene določbe v dogovoru z dne 20. 2. 2012 ni izkazan.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo vseh s strani tožencev predlaganih prič. Te priče7 naj bi izpovedale o okoliščinah sklepanja in namenu dogovorov med dolžnikom in tožnikom, torej le o tem, kar so izvedele od drugih oseb, ki so bile v tem postopku zaslišane, predvsem od dolžnika, saj niso bile stranke teh dogovorov ter ob dogovorih tožnika z dolžnikom niso bile prisotne. Predlagana priča V. V. 8, kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, prav tako ni bila stranka niti priča dogovora z dne 20. 12. 2012 in o relevantnih dejstvih ne bi vedela izpovedati. Skladno z določbo drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku9 sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo. V tem primeru je povsem pravilno ocenilo, da gre za nerelevantne dokaze, ker naj bi dokazovali vsebino notranjega razmerja med tožnikom in dolžnikom, ki pa jim ni mogla biti znana. Pritožbeno sodišče poleg tega v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje glede vsebine dogovora z dne 20. 2. 2012, ki izhaja iz trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov, zlasti pa iz same jezikovne in logične razlage (besedila) dogovorov med tožnikom in dolžnikom.

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v postopku na prvi stopnji trdil in tudi dokazal, da je dolžnik obe darilni pogodbi sklenil v njegovo škodo, ker nima premoženja, ki bi zadoščalo za poplačilo njegove terjatve. Zatrjeval je, da dolžnik nima denarnih sredstev, nima premičnega premoženja, njegovo nepremično premoženje pa ne zadošča za poplačilo terjatve. Toženca teh trditev nista konkretizirano prerekala oziroma jih sploh nista izpodbijala. Trdila sta le, da nepremičnine v lasti dolžnika zadoščajo za poplačilo terjatve. Toženca torej nista postavila trditev, iz katerih bi izhajalo, da izpodbijanim pravnim dejanjem navkljub dolžnik še vedno ni (bil) neplačevit, medtem ko je tožnik v dokaz svojih navedb glede vrednosti dolžnikovih nepremičnin predložil oceno vrednosti nepremičnin po podatkih GURS-a, ki ji toženca prav tako nista konkretizirano ugovarjala oziroma predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je vrednost nepremičnin drugačna (višja).

9. Toženca v pritožbi vztrajata pri svojih trditvah, da je šlo v primeru darilnih pogodb med dolžnikom in prvim tožencem ter R. R. za navidezne pogodbe, ki so prikrivale dejanske odplačne pravne posle. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je mogoče s paulijansko tožbo izpodbijati tudi navidezne (simulirane) pravne posle, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Četudi je šlo v primeru darilnih pogodb za navidezne pogodbe, te navideznosti proti tretji pošteni osebi, kar tožnik kot upnik je,10 skladno z določbo tretjega odstavka 50. člena OZ ni mogoče uveljavljati. Darilne pogodbe se zato v odnosu do tožnika štejejo za veljavne. Upoštevaje navedeno je zmotno stališče pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po pravilih, ki veljajo za izpodbijanje odplačnih pravnih dejanj dolžnika ter ugotavljati, ali so bili za to izpolnjeni pogoji.

10. Stališče, da upnik ne more varovati svojega položaja s paulijansko tožbo v primeru, ko je pravni posel, ki je predmet izpodbijanja, navidezen, je (lahko) pravilno le v primeru, če upnik sam zatrjuje navideznost pogodbe (ko se torej odpove varstvu iz tretjega odstavka 50. člena) oziroma če ni tretja poštena oseba, ne pa tudi v situaciji, ko se upnik kot dobroverna tretja oseba na navideznost ne sklicuje, ampak jo uveljavljajo pogodbene stranke, za kar gre v konkretni zadevi.11 Drugačna pravna razlaga bi bila do poštenega tretjega nesorazmerno neugodna in bi omogočala zlorabe 50. člena OZ.

11. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 50. člena OZ in ni ravnalo nezakonito, ko je zavrnilo izvedbo dokazov, predlaganih v zvezi z enakovrednostjo dajatev po (četudi) navidezno sklenjenih darilnih pogodbah. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), ki naj bi bila v zaključku sodišča, da je bilo dolžniku popolnoma jasno, da s plačilom zneska 150.000,00 EUR ni prost svoje obveznosti do tožnika, kar naj bi izhajalo iz dolžnikove izpovedi. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave, česa takšnega pa toženca ne zatrjujeta. Nasprotno, zatrjujeta protislovje, vendar ne zaradi napačnega prenosa podatkov iz spisa v sodbo, temveč protislovje, ki je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč gre za prikrito kritiko dokazne ocene. Ne glede na navedeno, na tem mestu velja poudariti, da glede neodplačnih razpolaganj zakon določa, da se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom (tretji odstavek 256. člena OZ). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da te zakonske domneve toženca nista uspela ovreči, česar pritožba ne izpodbija. Ker torej velja domneva, se sodišču prve stopnje do dolžnikove izpovedi v tem delu niti ni bilo treba opredeljevati.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek v delu, kolikor se nanaša na solastninski delež na parc. št. 10, k. o. X, ki ga je dolžnik z darilno pogodbo prenesel na prvega toženca. Pritožba nima prav, ko navaja, da je sodišče sledilo navedbam prvega toženca glede vlaganj v navedeno nepremičnino. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče sprejelo tezo tožencev o pridobitvi lastninske pravice na podlagi 48. člena SPZ, temveč je le zaključilo, da bi bilo tudi takšen dogovor (v primeru, da bi obstajal) mogoče izpodbijati s paulijansko tožbo. Kot je bilo že obrazloženo, se namreč (prvi) toženec na navideznost darilne pogodbe proti tretji pošteni osebi ne more sklicevati. Pri tem pa ni pomembno, kakšno pogodbo oziroma pravni posel navidezna darilna pogodba prikriva (če ne gre za eno izmed izjem, določenih v 285. členu OZ, pri katerih je izpodbijanje izključeno), saj tožnik kot upnik v vsakem primeru izpodbija darilno pogodbo, torej tisto, ki mu je tudi edina znana. Ne glede na obrazloženo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dogovora z dolžnikom, da bo že na podlagi same gradnje postal lastnik sporne nepremičnine, prvi toženec ni dokazal. Do pridobitve lastninske pravice po navedenem členu SPZ ne pride eo ipso, temveč se morata o tem izrecno dogovoriti lastnik in graditelj, česar prvi toženec niti ni konkretizirano zatrjeval. Pri tem velja opozoriti, da je prvi toženec trditve glede pridobitve lastninske pravice na podlagi dogovora o gradnji podal v prvi pripravljalni vlogi, iz katere izhaja, da je stanovanjsko-poslovni objekt na sporni nepremičnini preuredil in ji s tem povečal vrednost šele po pridobitvi lastništva. V takšnem primeru pa njegove navedbe, da je bila darilna pogodba med njim in dolžnikom namenjena zgolj formalizaciji razmerij glede na dogovore o gradnji, ne morejo vzdržati.

13. Podobno stališče pritožba zavzema tudi glede darilne pogodbe med dolžnikom in R. R., ki je polovico svojega deleža podarjenih nepremičnin podarila naprej drugemu tožencu - da je šlo za uskladitev dejanskega stanja s pravnim na podlagi določbe 48. člena SPZ. Ne drži očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, po sklenitvi katere darilne pogodbe sodišče šteje, da je prišlo do začetka gradnje, saj se da iz obrazložitve sodbe jasno razbrati, da je imelo sodišče v mislih prvo darilno pogodbo, s katero je dolžnik podaril nepremičnine svoji hčeri, R. R., in s tem prenesel svojo lastninsko pravico, upoštevajoč nadaljnjo obrazložitev, da tako v nobenem primeru R. R. in drugi toženec nista gradila na nepremičnini v lasti dolžnika in ni bilo potrebe, da se razmerja med njimi urejajo v skladu z 48. členom SPZ. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe glede začetka gradnje in v zvezi s tem očitke o neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogih. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 3. 2016, natančneje iz dokaznega sklepa, je razvidno, katere listinske dokaze je izvedlo sodišče prve stopnje, med njimi vso s strani tožencev predlagano dokumentacijo v zvezi z gradnjo, iz katere pa izhaja, da je do gradnje dejansko prišlo šele po sklenitvi darilne pogodbe med dolžnikom in R. R., torej po tem, ko dolžnik ni bil več lastnik sporne nepremičnine. Glavnina gradbene dokumentacije namreč izhaja iz obdobja po datumu 29. 5. 2012,12 dejstvo, da nekatere listine datirajo na obdobje pred prehodom lastništva,13 pa zaključka prvostopenjskega sodišča, da sta R. R. in drugi toženec z gradnjo pričela šele po prenosu lastništva, kar izhaja tudi iz izpovedi drugega toženca in dolžnika (česar pritožba ne izpodbija), ne omajajo.

14. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj navedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da je do gradnje prišlo, ko sta bila lastnika spornih nepremičnin že R. R. in drugi toženec ter izvedba dodatnih dokazov ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (213. člen ZPP), pravilnost te odločitve pa presodi pritožbeno sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. S tem, ko sodišče ni zaslišalo predlaganih prič R. R. in C. C., ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zmotno zatrjujeta pritožnika. Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, namreč ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Tekom postopka je sodišče to možnost dalo obema strankama. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo.14

15. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi materialnopravno legitimiran tudi drugi toženec.

16. Tožnik s tožbo izpodbija učinke darilne pogodbe, s katero je R. R. drugemu tožencu podarila nepremičnini parc. št. 2 in 9, obe k. o. X, v idealnem deležu do 1/2. R. R. je postala lastnica navedenih nepremičnin do celote z darilno pogodbo, ki jo je pred tem sklenila z dolžnikom J. J. in C. C., s katero sta ji oba podarila vsak svoj solastninski delež do 1/2 na obeh nepremičninah. Ker v obravnavani zadevi tožnik izpodbija pravna dejanja, ki jih je storil njegov dolžnik, J. J., R. R. pa je po sklenitvi darilne pogodbe z drugim tožencem še vedno lastnica solastninskega deleža do 1/2 navedenih nepremičnin, torej idealnega deleža v obsegu, ki ga je z darilno pogodbo prejela od dolžnika, ni mogoče zaključiti, da je v vsakem primeru na drugega toženca prenesla del idealnega deleža, ki je nekoč pripadal dolžniku, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče. Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni mogoče ugotoviti, kateri del nepremičnine je to v naravi. Glede na navedeno je nerelevantno, ali je R. R. z darilno pogodbo z dne 17. 8. 2012 razpolagala ravno s tistim solastninskim deležem (oziroma deležema), ki je bil pred sklenitvijo darilne pogodbe z drugim tožencem vknjižen na dolžnika J. J., ali pa je razpolagala s solastninskim deležem, pri katerem je bila vknjižena C. C. V trenutku, ko je postala lastnica obeh nepremičnin do celote, o solastninskih deležih in njihovi sledljivosti ni (bilo) več mogoče govoriti. Z vidika tožbenega zahtevka je pomembno samo to, da je R. R. še vedno lastnica solastninskega deleža do 1/2, in torej še vedno razpolaga z izpodbijanim deležem nepremičnin, ki jih ji je podaril dolžnik.15

17. Glede na navedeno pasivna materialnopravna legitimacija drugega toženca ni podana, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o stroških tožnika in tožencev odločalo upoštevaje: da je tožnik zoper prvega toženca z zahtevkom uspel, zoper drugega toženca pa propadel; da so tožencema nastali le stroški s pravnim zastopanjem; da sta toženca s pritožbo zoper tožnika uspela le delno (in sicer drugi toženec je uspel v celoti, prvi toženec pa je propadel); da toženca zastopa skupni pooblaščenec. Toženca, ki ju zastopa skupni pooblaščenec, sta sospornika na pasivni strani v procesnem smislu. ZPP sicer ne vsebuje izrecnih določb o tem, kako naj stranka povrne stroške sospornikom - stroškovnim upravičencem, niti pravil, po katerih se mora sodišče ravnati, kadar stranka propade v razmerju do enega sospornika, medtem ko proti drugemu uspe. V prvem primeru teorija16 zastopa stališče, da mora tožnik, če sodišče tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, po splošnih pravilih poravnati stroške vsakega sospornika, ki nastopa na pasivni strani. Stališče sodne prakse17 pa je, da se v primeru, ko je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom proti enemu (tu prvi toženec) tožencu, ne pa proti drugemu tožencu, uporabi analogija s prvim odstavkom 161. člena ZPP, po kateri so torej sosporniki upravičeni do stroškov po enakih delih.18 Tožnik je tako dolžan drugemu tožencu povrniti stroške postopka na prvi stopnji, vendar ob tem, ko imata prvi in drugi toženec istega pooblaščenca, drugi toženec ni upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov obeh tožencev, ki ju je zastopal isti pooblaščenec, pač pa le do povrnitve polovice teh stroškov. Pravdne stroške drugega toženca je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov (stroškovnik na list. št. 30), v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi19 ter upoštevaje načelo potrebnosti. Stroški obsegajo polovico stroškov pravnega zastopanja obeh tožencev (nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT v priglašeni višini 2.536,00 EUR, 1.902,00 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT,20 20,00 EUR materialnih izdatkov po tar. št. 6002 ZOdvT, povečano za 22 % davek na dodano vrednost), kar znaša 2.719,38 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžan tožnik povrniti drugemu tožencu v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožnik uspel proti prvemu tožencu (torej deloma, proti drugemu tožencu pa ne), mu mora ta, glede na obrazloženo,21 povrniti polovico nastalih pravdnih stroškov (prvi odstavek 161. člena ZPP), kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (toženca pa v pritožbi odmeri stroškov nista ugovarjala).

19. Pravilna uporaba materialnega prava tako narekuje spremembo stroškovne odločitve (VI. točka izreka izpodbijane sodbe) v pravkar opisani smeri, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnik drugemu tožencu povrniti 2.719,38 EUR pravdnih stroškov, prvi toženec pa povrniti tožniku 3.299,49 EUR pravdnih stroškov.

20. Ker je drugi toženec s pritožbo uspel, prvi toženec pa je bil neuspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 161. členom ZPP drugi toženec, ki je skupaj s prvim tožencem zastopan po istem pooblaščencu, upravičen do povrnitve polovice priglašenih pritožbenih stroškov obeh tožencev, to je v znesku 2.023,25 EUR (3.296,80 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV), ki mu jih mora tožnik plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ni pa mu priznalo stroškov sodnih taks, ker teh stroškov ni poravnal glede na to, da je bil oproščen plačila sodne takse. Prvi toženec zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoj del stroškov pritožbenega postopka. Odgovor tožnika na pritožbo je bil smotrn, stroški zanj pa potrebni. Odgovor namreč ni bil samemu sebi namen niti vsebinsko prazen, ampak, nasprotno, izčrpno obrazložen. Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznalo polovico priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, v razmerju do prvega toženca (ne pa do drugega toženca, ki je s pritožbo uspel), ki mu jih mora, tako kot polovico nastalih pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji, povrniti prvi toženec, in sicer 1.559,16 EUR.

1 V nadaljevanju dolžnik. 2 V nadaljevanju ZOR. 3 V nadaljevanju OZ. 4 V nadaljevanju SPZ. 5 Darilna pogodba med dolžnikom in R. R. 6 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3092/2015. 7 Gre za predlagano pričo C. C., ženo dolžnika, in R. R., dolžnikovo hči. 8 Predstavnica B. B., d.d., ki je bila glede na navedbe tožencev prisotna na naroku pri notarki A. dne 29. 2. 2012, ko sta dolžnik in C. C. z B. B. sklenila sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo skupne hipoteke (opr. št. SV 148/2012), istočasno pa je tožnik pri notarki deponiral izjavo o umiku izvršbe ter izbrisno dovoljenje, ob čemer naj bi bilo tožniku s strani notarke izrecno rečeno, da po plačilu zneska skladno z dogovorom z dne 20. 2. 2012 tožnik od dolžnika na podlagi zamudne sodbe ne bo mogel ničesar več zahtevati, s čimer naj bi se tožnik strinjal. Ker predlagana priča ni bila prisotna pri sklepanju dogovora z dne 20. 2. 2012, poleg tega je bil sporni dogovor overjen v pisarni notarja Z. Z in ne notarke A. A., ji relevantne okoliščine niso mogle biti znane. 9 V nadaljevanju ZPP. 10 Iz trditev tožnika izhaja, da tožnik kot upnik ob vložitvi tožbe ni vedel za pravo voljo pogodbenih strank (dolžnika in tožencev). Na voljo je imel le obe darilni pogodbi (zanje je izvedel ob vpogledu v zemljiškoknjižne izpiske) in nobenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da sta darilni pogodbi le navidezni. Tožencema pa tudi ni uspelo dokazati, da bi bilo tožniku karkoli poznano v zvezi z resnično vsebino darilnih pogodb, oziroma, da bi bil nepošten. 11 Prim. sklep VSL I Cp 2838/2014 in sklep VSL I Cp 2852/2013. 12 Gradbeno dovoljenje (priloga B14) je bilo izdano 30. 5. 2012. 13 Npr. potrdilo o plačilu priključitve na vodovod z dne 14. 5. 2012 (priloga B16), račun št. 1100067 o plačilu 50% pogodbene vrednosti za izdelavo projektne dokumentacije z dne 29. 11.2011 (priloga B19), predračun z dne 19. 12. 2011 (priloga B21), gradbena pogodba z dne 20. 12. 2011 (priloga B22) 14 Na tem mestu pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj mogoče izpodbijati tudi dogovor v smislu določila 48. člena SPZ. Ker v razmerju do tožnika velja, kot že obrazloženo, da je dolžnik lastninsko pravico na spornih nepremičninah prenesel z darilno pogodbo, bi bil dejanski predmet izpodbijanja zaradi navideznosti le-te lahko tudi takšen dogovor. Ob tem se vprašanje začetka gradnje pravzaprav izkaže kot nerelevantno. 15 Navedbam tožnika, da identiteta solastninskih deležev, ki jih je dolžnik prenesel na R. R., ta pa naprej na drugega toženca, izhaja iz vpogleda v zemljiško knjigo, konkretno iz ID osnovnih položajev prenesenih solastninskih deležev na predmetnih nepremičninah, ni mogoče pritrditi. Pri ID osnovnih položajev gre zgolj za številke oziroma označbe, ki jih določi zemljiškoknjižno sodišče za potrebe vpisa v zemljiško knjigo. 16 Glej N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2006, str. 52. 17 Prim. odločbi VSL I Cp 450/2002 in II Cp 1391/2010. 18 Prim. sklep I Cp 2290/2013. 19 V nadaljevanju ZOdvT. 20 Ne pa 2.377,50 EUR, kot sta to zahtevala toženca, saj iz tar. št. 1200 ZOdvT izhaja, da se zaradi zastopanja dodatnih odvetnikovih strank poveča zgolj nagrada za postopek ali nagrada za posel in torej ne tudi nagrada za narok in nagrada za postopek v zvezi s sredstvi zavarovanja. 21 Tudi tu upoštevajoč dejstvo, da sta imela istega pooblaščenca.