Jedro

Po presoji sodišča je toženka podrobno analizirala vsebino sodbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožnikovimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ne strinja in da je iz teh razlogov sodba Višjega sodišča pravilna in zakonita. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za tako podrobno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve, nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, niti o njenem obstoju ni mogoče sklepati vsaj posredno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 144/2022 z dne 28. 4. 2022 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zaprosil za BPP za zastopanje in pravno svetovanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 38126/2020 z dne 14. 2. 2022. Pravno sredstvo bi vložil zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb postopka, saj se pritožbeno sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih ugovorov glede tega, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni presodilo vseh relevantnih olajševalnih okoliščin. Toženka je zato prebrala navedeno sodbo in ugotovila, da to ne drži in da je pritožbeno sodišče argumente zagovornika glede olajševalnih okoliščin upoštevalo in obravnavalo. To pa pomeni, da se tožnik po petem odstavku 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti na te razloge ne more več sklicevati. Po presoji toženke tožnik ne more uspeti niti s tem, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih imela obsodba za obsojenega. Glede na navedeno pa nima verjetnih izgledov za uspeh in ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se je toženka v izpodbijani odločbi postavila v vlogo Vrhovnega sodišča, ki sicer odloča o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je vsebinsko podrobno presojala razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. S tem je kršila 24. člen ZBPP, ki govori o očitni nerazumnosti, kajti tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti ni nerazumna in še manj očitno nerazumna, saj tožnik v njej opozarja na konkretne kršitve, o katerih toženka ni pristojna odločati. Za očitno nerazumnost bi šlo, če bi npr. tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj to v skladu z drugim odstavkom 240. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni mogoče. Sklicuje se na prakso naslovnega sodišča, iz katere izhaja, da je toženkino razumevanje 24. člena ZBPP napačno. Izrecno se odpoveduje glavni obravnavi in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se tožniku BPP dodeli in podrejeno, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo kot neutemeljene zavrača tožbene trditve in navaja, da je prošnjo zavrnila, ker je Višje sodišče očitno odgovorilo na vse tožnikove argumente in jih obravnavalo, zaradi česar se tožnik po petem odstavku 420. člena ZKP nanje ne more več sklicevati. Glede navedb o majhnem pomenu kaznivega dejanja pa je pojasnila, da se drugostopenjsko sodišče do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb ni dolžno opredeliti. Jasno je, da tožnik oziroma zagovornik izrablja možnost BPP in to ne samo v tej, ampak tudi drugih zadevah, v katerih nastopa kot zagovornik, kar vodi k zavlačevanju postopka, obravnavanju enih in istih vprašanj in obremenjevanju sodišča. Slednje ni namen pravice do pravnega sredstva ter nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse1 izhaja razlaga, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

8. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.2

9. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi. Odločitev je namreč oprla na podrobno vsebinsko presojo drugostopenjske sodbe. Tako navaja, da je prebrala sodbo Višjega sodišča in ugotovila, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do presoje prvostopenjskega sodišča o olajševalnih okoliščinah. Navedlo je namreč, da je prvostopenjsko sodišče vse relevantne okoliščine skrbno presodilo in upoštevalo, da je tožnik krivdo priznal, in da je oče dveh mladoletnih otrok, ki jih mora preživljati, kar pa ni dovolj tehtno, saj ga ni odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj zoper premoženje. Nadalje meni, da je treba upoštevati, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji kot standard, ki velja za sodišče prve stopnje. Zadostuje, če iz razlogov sodbe izhaja, da pritožbeno sodišče pritožbenih razlogov ni prezrlo. Strinja se sicer, da se pritožbeno sodišče ni izrecno opredelilo do argumenta, da gre v predmetni zadevi za nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih obsodba imela za obsojenega, vendar je sledila stališču, da se je sodišče dolžno opredeliti le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, ne pa tudi do očitno neutemeljenih in pravno nerelevantnih navedb stranke. To, da ne gre za očitano nesorazmernost, po presoji toženke iz sodbe izhaja posredno, kajti Višje sodišče je jasno zavrnilo predlog zagovornika, da se tožniku namesto kazni zapora izreče denarna kazen, saj gre za specialnega povratnika, ki je očitana dejanja storil v preizkusni dobi. Iz tega pa po oceni toženke logično izhaja, da je predlog tožnika, da se izvršena dejanja opredelijo kot dejanja manjšega pomena po 4. točki prvega odstavka 358. člena ZKP, očitno neutemeljen. Zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo VII Kp 59948/2011, češ da obravnavana situacija z njo ni primerljiva.

10. Na ta način je torej toženka po presoji sodišča podrobno analizirala vsebino sodbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožnikovimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ne strinja in da je iz teh razlogov sodba Višjega sodišča pravilna in zakonita. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za tako podrobno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve, nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, niti o njenem obstoju ni mogoče sklepati vsaj posredno.

11. Obveznost stranke, da pošteno uporablja svoje pravice v 11. členu ZUP ni posebej konkretizirana. Navedeno načelo bo uradna oseba, ki vodi postopek, tako vselej uporabljala pri presoji postopkovnih predlogov, npr. ali je določen dokazni predlog namenjen zgolj zavlačevanju postopka, ali pa bi dejansko pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja.3 Po presoji sodišča ta določba tako ne omogoča zaključka, da stranka s tem, ko vloži izredno pravno sredstvo in zanj prošnjo za odobritev BPP, zlorablja svoje pravice, saj tega ni mogoče pripisati zavlačevanju ampak temu, da bi zase dosegla ugodnejši pravni položaj. Sklicevanje na druge postopke pa v obravnavanem postopku ne more biti relevantno.

12. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj v konkretnem za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi upravičenosti do BPP. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

13. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej I U 845/2019, I U 1190/2019, I U 509/2020, I U 643/2022 in druge. 2 Tako sodišče v zadevi I U 845/2019. 3 Glej E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno prvo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 97, E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (Ur), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, stran 154.