Jedro

Tožena stranka je v skladu z 88. členom ZDavP od tožnika upravičeno prisilno terjala davčni dolg njegove žene, ki ga iz njenega premoženja ni bilo mogoče izterjati, in sicer v višini, ki ustreza vrednosti premoženja, za katerega je dokazano, da ga je od svoje žene dobil v letu ali po letu, v katerem je davčni dolg nastal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in se tožnika oprosti plačila sodnih taks za vse vloge in dejanja v tem upravnem sporu od dne 4. 3. 2002 dalje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A z dne 28. 6. 2001, o prisilni izterjavi davčnega dolga, na podlagi katerega se v ponovljenem postopku v skladu s 1. točko izreka po seznamu zaostalih obveznosti št. ... z dne 21. 12. 2000 od tožnika terja davčni dolg, ki je na dan 19. 12. 2000 zanašal 3.779.982,00 SIT, in sicer z rubežem ene tretjine tožniku pripadajoči osebnih prejemkov. V skladu s 3. točko izreka izpodbijanega prvostopnega sklepa se je prisilna izterjava iz 1. točke izreka zmanjšala za 265.000,00 SIT in za 226.499,80 SIT, to je skupaj za 491.499,80 SIT. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 40., 43. in 44. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 37/01, v nadaljevanju ZDavP) ter na 88. člen ZDavP, ki določa, da v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika-fizične osebe, se ta terja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje kakorkoli dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčni dolg nastal, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Za ožje družinske člane se štejejo: zakonec oziroma oseba, s katero živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, otroci oziroma posvojenci ter vnuki in starši oziroma posvojitelji dolžnika. Tožena stranka ugotavlja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da davčna dolžnica AA (tožnikova žena) ni poravnala svojih davčnih obveznosti, zato se od tožnika kot njenega ožjega družinskega člana izterjuje davčni dolg, kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti št. ... z dne 21. 12. 2000 za AA. Sklep o prisilni izterjavi je bil torej izdan na podlagi navedenega seznama zaostalih obveznosti kot izvršilnega naslova v skladu z ZDavP. V seznamu zaostalih obveznosti so pravilno navedeni datumi izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, višina dolga in obresti. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da se v upravnem spisu nahaja izpisek prometa za tožnika na njegovem računu št. ... za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 1999, odprtem pri banki AAA, d. d. (v nadaljevanju AAA, d. d.). Iz navedenega izpiska izhaja, da je tožnik na svoj račun dne 20. 9. 1999 dobil priliv v višini 3.000.000,00 SIT in dne 7. 10. 1999 priliv v višini 514.982,11 SIT, in sicer mu je oba zneska na ta račun nakazala družba BBB, d. d.. Prvostopni organ je pozval BBB, d. d., naj posreduje podatke v zvezi z obema nakaziloma. BBB, d. d. je v odgovoru z dne 26. 6. 2001 navedla, da je znesek 3.000.000,00 SIT nakazala AA na račun št. ... kot odškodnino za vlaganja v opremo in znesek v višini 514.982,11 SIT za odkupljeno blago. Tožena stranka, upoštevajoč s strani AAA, d. d. predložen izpisek prometa na tožnikovem računu in s strani BBB, d. d. posredovan dopis, iz katerega izhaja, da je zneska 3.000.000,00 SIT in 514.982,11 SIT nakazala na številko računa, ki se ujema s številko tožnikovega računa, ugotavlja, da sta bila navedena zneska denarja, ki ju je nakazala družba BBB, d. d. nedvomno nakazana na račun tožnika. S tem si je tožnik kot ožji družinski član davčne dolžnice AA pridobil njeno premoženje v skupni višini 3.514.982,11 SIT. Ker prvostopni organ ni uspel dokazati, da je tožnik od svoje žene (davčne dolžnice) pridobil še znesek 265.000,00 SIT, je ravnal pravilno, ko je za ta znesek prisilno izterjavo v ponovljenem postopku zoper tožnika utesnil. Ravno tako je prvostopni organ pravilno utesnil prisilno izterjavo za znesek že plačanega davčnega dolga, to je za 226.499,80 SIT. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ne ugovarja, da je s strani družbe BBB, d. d. ni prejel nakazil na svoj račun, pač pa ugovarja le, da med njim in BBB, d. d. ne obstaja noben podpisan dokument glede teh nakazil. V zvezi s tem pritožbenim ugovorom je tožena stranka pojasnila, da se v skladu s 67. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, v nadaljevanju ZOR) za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače, zaradi česar je štela, da je bil pogodba o plačilu med tožnikom in BBB, d. d. sklenjena kot ustna pogodba. V nadaljevanju navaja še, da tožnik v zvezi s pritožbenim ugovorom, da so mu bili navedeni zneski denarja nakazani kot izplačilo neizplačanih osebnih dohodkov in regresa za obdobje od oktobra 1996 do junija 1999, ne prilaga nobenih dokazov, kot bi jih moral v skladu s 15. členom ZDavP, ki določa, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Nasprotno pa je prvostopni organ pridobil dokaze o tem, in sicer plačilne liste za tožnika, ki jih je oddala njegova žena, da je tožnik v obdobju od oktobra 1996 do junija 1999 (pri svoji ženi je bil redno zaposlen od 28. 10. 1996 so 31. 5. 1999) redno prejemal osebni dohodek. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ v zadostni meri dokazal, da je tožnik od svoje žene kot davčne dolžnice pridobil premoženje v skupni višini 3.514.982,11 SIT, in sicer na svoj račun št. ... pri AAA, d. d., kar je pogoj za prisilno izterjavo davčnega dolga njegove žene AAA.

Tožnik v tožbi navaja, da od svoje žene ni pridobil nobenega premoženja, niti mu žena kot lastnica podjetja CCC ni izplačevala osebnega dohodka. Da je lahko za ženino podjetje opravljal prevozno dejavnost, si je moral denar izposojati. Tožnik je dne 4. 3. 2002, to je po vložitvi tožbe, zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, kajti po njegovem mnenju bi plačilo le-teh lahko ogrozilo preživljanje njegove družine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je z dopisom z dne 6. 5. 2002 prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je spor v tem, ali oba zneska denarja, ki ju je dne 20. 9. 1999 in dne 7. 10. 1999 na tožnikov račun št. ..., odprt pri AAA, d. d. nakazala BBB, d. d., predstavljata nakazilo premoženja tožnikove žene-davčne dolžnice, ali gre za nakazilo njegovega lastnega premoženja. ZDavP v prvem odstavku 88. člena določa, da se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja davčnega dolžnika-fizične osebe, le-ta izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje kakorkoli dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčni dolg nastal, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno in zadostno ugotovila, da tožnik s tem, ko je na svoj račun št. ..., odprt pri AAA, d. d., dne 20. 9. 1999 dobil nakazan znesek v višini 3.000.000,00 SIT ter dne 7. 10. 1999 znesek v višini 514.982,11 SIT, pridobil premoženje svoje žene, davčne dolžnice, iz katere premoženja njenega davčnega dolga ni bilo mogoče izterjati. Njena ugotovitev pravilno temelji na izpisku iz tožnikovega računa št. ... pri AAA, d. d. za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 1999, iz katerega izhaja, da je navedena zneska na tožnikov račun nakazala družba BBB, d. d. in na dopisu BBB, d. d. z dne 26. 6. 2001, ki ga je poslala prvostopnemu organu, in iz katerega izhaja, da je znesek 3.000.000,00 SIT nakazala tožnikovi ženi AA kot odškodnino za vlaganja v opremo, znesek v višini 514.982,00 SIT pa za odkupljeno blago, in sicer na račun št. ... pri AAA, d. d., ki ustreza, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, številki tožnikovega računa pri AAA, d. d.. Oba navedena dokaza pa po presoji sodišča dopolnjujeta tudi dejstvo, da tožnik niti ne ugovarja, da mu BBB, d. d. na njegov račun pri AAA, d. d. obravnavanih zneskov ni nakazala in dejstvo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza za svoj (pri)tožbeni ugovor, da zneska denarja, ki ju je na tožnikov račun nakazala BBB, d. d., predstavlja nakazilo njegovega lastnega premoženja, in sicer naj bi mu bila na ta način izplačana njegov neizplačani osebni dohodek in regres za obdobje med oktobrom 1996 in junijem 1999, ko je bil zaposlen pri svoji ženi. Prvostopni organ je v zvezi s tem ugovorom pridobil dokaze prav o nasprotnem, in sicer izplačilne liste, ki jih je davčnim organom predložila tožnikova žena sama in iz katerih izhaja, da je tožniku, kot takratna delodajalka, v navedenem obdobju redno izplačevala plače, zaradi česar je tudi po presoji sodišča ta tožnikov (pri)tožbeni ugovor šteti za neutemeljen. Upoštevajoč vse navedeno je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da je BBB, d. d. tožniku na njegov račun št. ... pri AAA, d. d. nakazala ženina denarna sredstva v skupni višini 3.514.982,11 SIT, in je tožnik na ta način kot ožji družinski član pridobil premoženje svoje žene-davčne dolžnice. Iz tega razloga je prvostopni organ, ravno tako pa tudi tožena stranka, ki je njegovo odločitev potrdila kot pravilno, ravnal pravilno, ko je izdal sporni sklep o prisilni izterjavi, na podlagi katerega se od tožnika prisilno terja davčni dolg njegove žene, in sicer v višini, ki ustreza vrednosti premoženja, za katerega je dokazano, da ga je v letu 1999 pridobil od nje.

Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00).

Tožnik je predlog za oprostitev plačila sodnih taks pri sodišču vložil dne 4. 3. 2002, h kateremu je predložil odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... 0 z dne 3. 6. 2002 o odmeri dohodnine za leto 2001 zanj, iz katere izhaja, da se mu je v letu 2001 od davčne osnove v višini 1.537.661,00 SIT odmerila dohodnina v znesku 307.918 SIT in odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 3. 6. 2002 o odmeri dohodnine za leto 2001 za svojo ženo AA, iz katere izhaja, da se ji je v letu 2001 od davčne osnove v višini 860.161,00 SIT odmerila dohodnina v višini 146.227 SIT, potrdilo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 12. 3. 2004 o premoženjske stanju, iz katerega izhaja, da tožnik, njegova žena in sin CC nimajo premoženja, od katerega bi bili dolžni plačevati davek, potrdila CCC, d. o. o. o izplačilih plače tožniku za mesece oktober, november in december 2001, iz katerih izhaja, da je bil tožniku od vsakokratne plače (neto zneski so za mesec oktober 161.544 SIT, za november 162.782 SIT, za december 146.140 SIT) odtegnjen znesek 40.702 SIT za odplačilo kratkoročnega kredita pri banki DDD in znesek 37.750 SIT za plačilo davčnih dolgov ter potrdila EEE, d. d. o izplačilu osebnih dohodkov AAA za mesece oktober, november in december 2001, iz katerih izhaja, da je bil tožnikovi ženi od vsakokratne plače (neto zneski so za mesec oktober 63.687,20 SIT, za november 75.239,70 SIT, za december 93.300,90 SIT) odtegnjen znesek 31.000 SIT za plačilo davčnih dolgov. V skladu z določbo 4. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 do 20/04, v nadaljevanju ZST) taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči, sklep o oprostitvi plačila sodnih taks pa v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZST učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po tem zakonu taksna obveznost nastala tega dne ali kasneje. V obravnavanem primeru je tožnik predlog za oprostitev vložil dne 4. 3. 2002, zato ga je v skladu z določbami ZST mogoče oprostiti plačila sodnih taks le za vloge in dejanja, za katera taksna obveznost nastane po tem datumu, ne pa tudi za tista, za katera je taksna obveznost nastala pred tem. Na tej podlagi tožnika ni mogoče oprostiti plačila sodne takse za tožbo, ki je bila vložena dne 21. 2. 2002, čeprav tožnik navaja in s priloženimi dokazili tudi izkazuje, da bi plačilo sodne takse občutno zmanjšalo sredstva s katerimi se preživljajo on sam in njegova družina, kajti njegovi in ženini osebni dohodki so močno obremenjeni, in sicer predvsem z odplačevanjem visokih davčnih dolgov, ob tem pa morata preživljati še svojega mladoletnega sina, ki se še šola. Sodišče je iz tega razloga tožnika oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu za vse vloge in dejanja po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, to je od vključno 4. 3. 2002 dalje.