Jedro

Materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja predstavljata Odlok o odstranjevanju odpadkov v Občini Tržič in Uredba o taksi za obremenjevanje vode, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka upravičena uporabnikom zaračunavati strošek odvoda odpadkov in republiško takso za obremenjevanje vode (glej zlasti 6. odstavek 7. člena novelirane Uredbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 8.9.1998, opr. št. I, v veljavi glede glavnice

8.042,00 SIT, zakonskih zamudnih obresti 1.546,00 SIT od 26.8.1998 do

16.9.1998, glede zakonskih zamudnih obresti od 8.042,00 SIT od

26.8.1998 do plačila in izvršilnih stroškov 6.781,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1998 do plačila, razveljavi pa se glede glavnice 4.682,00 SIT, zakonskih zamudnih obresti od glavnice

4.682,00 SIT od 8.9.1998 do plačila in izvršilnih stroškov 6.781,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1998 do plačila ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 43.134,00 SIT pravdnih strokov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2004 do plačila. S sklepom pa je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi glede glavnice 2.533,00 SIT in zakonskih zamudnih obresti od 16.9.1998 do plačila ter postopek ustavilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi za odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ni razvidno, po katerem od vtoževanih računov naj bi navedeni dolg obstajal in kolikšen je. Ker izpodbijane sodbe iz tega razloga ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka je že med postopkom na prvi stopnji ugovarjala, da vtoževanih obračunov ni prejela, zato je plačevala samo akontacijo obveznosti. Predložila je dokazilo, ki potrjuje, da je poravnala 2.542,00 SIT po obračunu št. 2836. Terjatev v višini 1.968,00 SIT je zastarana, saj je v 1. točki 1. odstavka 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določeno, da znaša zastaralni rok eno leto. Tožeča stranka ne more ničesar terjati na podlagi računa z dne 27.11.1998, št. 2932, saj je bil izdan šele po vložitvi izvršilnega predloga. Sodba v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 1.705,00 SIT in 3.950,00 SIT, nima razlogov. Ni res, da tožena stranka tem stroškom ni oporekala. Jasno je navedla, da po sklepu o izvršbi ničesar ne dolguje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Argumenti v izpodbijani sodbi so jasni, obrazložitev pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Pri sestavi sodbe je sodišče prve stopnje doslednjo upoštevalo 3. odstavek 457. člena ZPP, ki določa, da obrazložitev sodbe v postopku v sporih majhne vrednosti obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Pravilno je poudarilo, da materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja predstavljata Odlok o odstranjevanju odpadkov v Občini Tržič (Ur.l. Gorenjske, št. 19/79) in Uredba o taksi za obremenjevanje vode (Ur.l. RS, št. 41/95 in 8/96, Uredba), iz katerih izhaja, da je tožeča stranka upravičena uporabnikom zaračunavati strošek odvoda odpadkov in republiško takso za obremenjevanje vode (glej zlasti 6. odstavek 7. člena novelirane Uredbe). Natančno je obrazložilo, kaj sestavlja tožbeni zahtevek 15.257,00 SIT in v katerem delu ga je tožeča stranka delno umaknila (2. in 3. odstavek na 3. strani obrazložitve), nato pa se je opredelilo do ugovorov tožene stranke.

V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče opozarja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji razen trditve o delni izpolnitvi obveznosti, ki jo potrjujejo tudi tri fotokopije položnic (priloge B1 - B3) sploh ni postavila nobenega substanciranega ugovora, zato je pritožbeni očitek, "da je ugovarjala, da ni prejela vtoževanih obračunov in da je plačevala samo akontacije obveznosti", najmanj protispisen, če že ne nekorekten. Ugovor zastaranja se nanaša na pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče glede tega vprašanja ni bilo dolžno opredeljevati. Ker toženka svojih ugovorov ni konkretizirala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zneskov v višini 1.705,00 SIT (obračun zamudnih obresti) in 3.950,00 SIT (opominski stroški) po višini ni prerekala.

Neprerekana dejstva učinkujejo enako kot priznana, zato jih ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Glede računa z dne 27.11.1998, št. 2932, pa velja, da je sicer res datiran z datumom iz obdobja po vložitvi predloga za izvršbo, vendar pa je to povsem nebistveno, saj se nanaša na obveznosti, ki so zapadle do avgusta 1998, torej pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).