Jedro

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da kot zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, ki je v naravi javna pot, ne daje soglasja za gradnjo enodružinske hiše bližje parcelni meji od predpisanih 3 m. Izpodbijani sklep po presoji sodišča ni upravni akt v smislu določb ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da kot zemljiškoknjižna lastnica zemljišča parc. št. 1613/4 k.o. ... (ta je v naravi Letoviška pot in kategorizirana kot javna pot št. JP 812221), ne daje lastniku zemljišču parc. št. 1627/1 k.o. ... (drugi tožnici) soglasja za gradnjo enodružinske hiše bližje parcelni meji od predpisanih 3 m. Tožnika s tožbo izpodbijata omenjeni sklep. Predlagata, naj ga sodišče odpravi in ugodi njunemu zahtevku za izdajo soglasja, podrejeno, naj po odpravi sklepa zadevo vrne v ponovni postopek. Zahtevata povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Izpodbijani sklep po presoji sodišča ni upravni akt v smislu navedenih določb ZUS-1. Iz njega namreč izhaja, da je ga je tožnica izdala v okviru izvrševanja lastninske pravice na zemljišču parc. št. 1613/4 k.o. ... Ta je sicer v naravi javna pot, vendar se je zahtevano soglasje, kot izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov (vloga z dne 9. 12. 2013) in obrazložitve sklepa, nanašalo na gradnjo bližje parcelni meji sosednjega (občinskega) zemljišča. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za stanovanjsko-turistično območje Pod Valeto v Portorožu (PUP) namreč v 14. členu zahteva, da morajo biti odmiki med objekti in javnimi cestami najmanj 3 m, če je oddaljenost manjša, pa si mora investitor pridobiti soglasje sosednjega lastnika.

Navedeno pomeni, da občina izpodbijanega sklepa ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Tako bi ravnala le, če bi bilo zahtevano soglasje za gradnjo v varovalnem pasu gospodarske javne infrastrukture, za priključitev objekta na to infrastrukturo ali pa za gradnjo v varovanem območju, občina pa bi bila pristojna za njegovo izdajo in s tem soglasodajalka v smislu določb 49. b in 49. c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Sporni sklep ima zato le naravo obvestila, s katerim je lastnica sosednjega zemljišča seznanila investitorja, da se ne strinja z gradnjo objekta bližje svoji parcelni meji od predpisanih 3 m. Ker obravnavani sklep ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).