Jedro

Tožnik ni ves čas po 23.12.1990 dejansko živel v Sloveniji, ker je kot pripadnik JA odšel iz Slovenije oktobra 1991 in se vrnil januarja 1992. Zato ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Bosne in Hercegovine, sicer imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da pa v Sloveniji po navedenem datumu ni ves čas dejansko živel. Tožnik je namreč kot aktivni pripadnik JA ob umiku JA skupaj s svojo enoto odšel iz Slovenije v Republiko Srbijo, od koder se je v Slovenijo vrnil 15.1.1992. Zato tožnik ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS).

Tožnik v tožbi navaja, da je kot pripadnik JA s svojo enoto 25.10.1991 odšel iz Slovenije v Srbijo. Njegov odhod je bil le začasen in po življenski plati upravičen. Takrat je imel namreč 31 let delovne dobe in ker je vrhovna komanda JA obljubila pridobitev pokojnine do konca leta 1991, je bil to edini razlog za njegov odhod iz Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tožnikove odsotnosti iz Slovenije, zaradi uveljavljanja pravice do predčasna upokojitve, ni ocenila kot upravičene delovne odsotnosti. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi. Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je kot aktivni pripadnik JA odšel iz Slovenije skupaj s svojo enoto ob umiku JA iz Slovenije (oktobra 1991) in da se je v Slovenijo vrnil 15.1.1992. V tožbi tožnik samo pojasnjuje, oziroma navaja razloge, zakaj je odšel iz Republike Slovenije. Ti razlogi - nameravana upokojitev - pa so, po mnenju sodišča, pravno neupoštevni glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni (ves čas) od 23.12.1990 dejansko živel v Republiki Sloveniji. Zato je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena citiranega zakona.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).