Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je bila površina pred kavarno spolzka in poledenela ter da ni bila postavljena opozorilna tabla, je sodišče pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke ni ravnal z dolžno skrbnostjo, zaradi česar je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 19.356,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila ter (II) pravdne stroške v višini 2.111,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (III) v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov toženke, podredno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke. V konkretnem primeru stopnicam in podestu ni mogoče očitati, da so bili iz drsečega materiala, saj so narejeni iz tikovega lesa, ki je po površini rebrast. Gre za les, ki je primeren za zunanjo okolico in mokre površine, saj ne drsi. Zato ni bila potrebna dodatna namestitev protizdrsnih trakov. Sicer pa je tudi nemogoče 100 % preprečiti padce oziroma zagotoviti 100 % varno pohodno površini, kar je tudi jasno stališče sodne prakse. S tem, ko se sodišče ni oprlo na s strani toženke predložene izjave prič, je neutemeljeno ravnalo v njeno škodo. Te izjave so bile res zbrane na poziv toženke, kar pa je standarden postopek reševanja odškodninskega zahtevka. Ko prejeme odškodninski zahtevek, namreč preveri pri svojem zavarovancu, kaj se je dejansko zgodilo. Vse v postopku zaslišane priče (Ž., M. in N.) so povedale, da se površina pred lokalom in stopnice redno čistijo in v zimskem času tudi posipajo s soljo ter da je opozorilna tabla v dežju in snegu stalno postavljena. Kljub temu, da sta tožnica in P. M. izpovedali, da so bile stopnice spolzke in poledenele ter da nista videli rumene table, zato ne drži ugotovitev sodišča, da zavarovanec toženke ni čistil podesta in stopnic in ni postavil opozorilne table. Omenjene priče so namreč neodvisne priče, ki sedaj ne delajo več v lokalu. Četudi opozorilna tabla ne bi bila postavljena, to ni v nikakršni vzročni zvezi s padcem tožnice. Ker je bil iz površine pred lokalom odstranjen sneg in ker je bila površina posipana s soljo in peskom, tla niso bila in niso mogla biti spolzka. Sicer pa ni v zimskem času nič nenavadnega, da so tla zaradi nizkih temperatur lahko poledenela, kljub temu, da se jih redno čisti ter posipa s peskom in soljo. Tožnica je predhodno že šla po stopnicah in je sama ugotovila, da se ji zdi, da so tla spolzka. Zato je od tožnice upravičeno pričakovati najmanj povprečno skrbnost pri hoji po predmetni površini. Ker tožnica hoje ni prilagodila razmeram, ni pravilen zaključek sodišča, da je k škodnemu dogodku prispevala samo v 8 % deležu, pri čemer sodba v tem delu tudi ni obrazložena. Če bi tožnica hodila bolj previdno in bi uporabila ograjo, do padca ne bi prišlo. Stopnice so bile zgrajene v skladu s tehničnimi predpisi in standardi, sodišče pa ne pojasni, katerih standardov in pogojev zavarovanec toženke ni izpolnil. Zavarovanec toženke je torej ravnal s potrebno skrbnostjo in ukrenil vse potrebno za preprečitev nastanka škode, saj je območje pred kavarno ustrezno čistil ter namestil opozorilne table, kaj več pa od njega ni mogoče pričakovati. Podredno izpodbija še višino prisojene odškodnine. Le-ta je previsoko odmerjena, sodišče pa tudi ni upoštevalo, da vse ugotovljene zdravstvene težave tožnice niso posledica škodnega dogodka. Posledično se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec toženke 22. 12. 2007, ko je tožnici zdrsnilo na poledeneli in spolzki pohodni površini pred kavarno Z., ni poskrbel, da bi bila tla na stopnicah in podestu pred kavarno varna za hojo in ni postavil table, ki bi opozarjala na poledenelost in spolzkost stopnišča in podesta. Dokazna ocena je v tem delu vestna, skrbna in analitično sintetična; skladna 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa tudi vsebinsko prepričljiva. Za ugotovitev, da so bila tla 22. 12. 2007 poledenela in spolzka, je imelo sodišče prve stopnje oporo v prepričljivi izpovedbi tožnice in neodvisne priče P. M., ki je tudi sama tistega dne šla po spornih stopnicah in podestu in videla padec tožnice. S strani toženke predlagane priče J. Ž., M. M. in M. N. so sicer izpovedale, da se površina tal pred lokalom čisti ter v zimskem času posipa s soljo, vendar pa sta zlasti Ž. in M. tudi izpovedala, da so bile stopnice in podest spolzki več ali manj celo zimo ter da je bilo problematično istočasno skrbeti za okolico in streči. V kakšen stanju so bile stopnice in podest tistega dne oziroma ali se je kritičnega dne posipavalo ali ne, omenjene priče niso znale povedati. Pisni izjavi natakarjev, ki sta delala v kavarni Z., je sodišče prve stopnje sicer neutemeljeno ocenilo kot neverodostojni zgolj zaradi tega, kar sta bili pripravljeni na zahtevo toženke. Pri reševanju odškodninskega zahtevka je običajno, da si zavarovalnica pridobi pri svojem zavarovancu podatke o škodnem dogodku. Se pa ni moč strinjati s pritožbo, da je posledično dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč tudi pravilno obrazložilo, da iz teh izjav izhajajo zgolj splošne navedbe, kako ravnajo oziroma skrbijo za pohodne površine v zimskem času. Ni pa mogoče na njihovi podlagi ugotoviti, kakšno je bilo stanje stopnic in podesta tistega dne, kar je pravno odločilna okoliščina v tej pravdi. Toženki torej z njene strani predlaganimi dokazi ni uspelo dokazati, da pohodna površina kritičnega dne ni bila poledenela in spolzka ter da so bile pohodne površine posute s soljo. Tožnica in priča P. M. sta prepričljivo izpovedali, da na dan padca ni bila postavljena opozorilna tabla. Zato ugotovitve sodišče prve stopnje, da ni bila postavljena, toženka ne more izpodbiti z opozarjanjem na izpovedbe prič Ž., M. in N., saj so tudi glede opozorilne table izpovedali le, da so jo imeli in da so jo postavili, ko je bilo spolzko, ali je bila tabla postavljena tudi kritičnega dne.

6. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke ni ravnal z dolžno skrbnostjo, zaradi česar je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost. Zavarovanec toženke je namreč bil dolžan zagotoviti varen dostop do objekta (lokala), v katerem je opravljal dejavnost. Posipanje s soljo bi moralo biti redno in zadostno, kar pa spornega dne očitno ni bilo, saj sicer ne bi bila pohodna površina poledenela. Ob dejstvu, da so bila tla pozimi več ali manj spolzka, pa bi moral namestiti tudi trakove, ki preprečujejo drsenje. Skrbnost zagotoviti varen dostop do lokala pomeni ravnati preventivno in ukrepati tako, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode (primerjaj sodbo VS RS II Ips 826/2006 in II Ips 935/2006 z dne 10. 7. 2008). Z opozarjanem na okoliščino, da so bile stopnice zgrajene v skladu s tehničnimi predpisi in standardi, se zato zavarovanec toženke ne more razbremeniti odgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Pritožbene navedbe, da je površina stopnic in podesta nagubana oziroma da ima utore, so nedovoljena pritožbena novota, saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Ker so bila tla, na katerih je padla tožnica, ne le spolzka, temveč tudi poledenela, za odločitev v tej pravdi sicer niti ni bistveno, iz kakšnega materiala so bile stopnice in podest (1) ter kakšna je bila njihova površina.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s toženko, da prav vseh padcev ni mogoče preprečiti, vendar pa odgovornost osebe, ki je dolžna zagotoviti varno pohodno površino, ni podana zgolj v primeru, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, kar pa toženki v konkretnem primeru ni uspelo dokazati. Primera iz sodne prakse (II Cp 778/2010 in II Cp 577/2009) (2), na katera se sklicuje pritožba, nista primerljiva z obravnavano zadevo. Tam je bilo namreč ugotovljeno, da škodni dogodek ni posledica opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca oziroma da je šlo za nesrečno naključje.

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je vedela, da so stopnice in podest spolzke, prispevala k škodnem dogodku (zgolj) 8 %. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila tožnica ustrezno obuta (imela je obute nizke čevlje z gumijastim podplatom), in ker ni bilo ugotovljeno, da bi šla hitro oziroma da bi s kakšnim drugim ravnanjem soprispevala k temu, da je prišlo do padca, se ni moč strinjati s pritožnico, da je tožničin soprispevek večji. Ker je bilo nesporno, da je tožnica padla na podestu, kjer ni imela možnosti, da se prime za ograjo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica morala uporabiti ograjo. Prav tako ne drži, da sodba v tem delu ni obrazložena, saj je sodišče prve stopnje navedlo, zakaj je ocenilo tožničin soprispevek na 8 %.

9. Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, s katerimi toženka ugovarja višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevajoč ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katerega tožnica duševno trpi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 7.900,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 9.300,00 EUR primerni in skladni z določbami 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter tudi s sodno prakso v podobnih primerih. Pri odmeri odškodnine za obe obliki škode je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je na nastanek določenih tožničinih težav in nevšečnosti delno vplivala tudi ugotovljena Schmorlova hernija (gre za okvaro hrbtenice, ki jo ima tožnica že od prej) in ne le obravnavani škodni dogodek.

10. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Toženka v pritožbi med drugim vztraja, da je tikov les, iz katerega je bila narejena pohodna površina, primeren za zunanjo okolico in mokre površine.

(2) Pritožbeno sodišče se ni moglo opredeliti do odločbe II Cp 2604/2010, saj ni dostopna preko portala Ius-infa, odločba pa tudi ni bila predložena k pritožbi.