Jedro

Izrek sodbe, s katerim je bilo odločeno, da od začetka stečajnega postopka nad toženo stranko tečejo zakonske zamudne obresti, ni razumljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zamudnih obresti od zneska 3.515.342,40 SIT za čas od 3.3.2000 dalje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 26.11.2003 sodbo in sklep. S sodbo je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.515.342,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2000 dalje do plačila (1. odst. izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. odst. izreka sodbe). S sklepom je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki

429.654,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper to odločbo je vložila pritožbo tožena stranka in sicer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le glede obrestne odločitve oziroma prisojenih zamudnih obresti od zneska ugotovljene terjatve.

Navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prizna obresti od ugotovljene terjatve po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

Tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe ni vložila pritožbe, ni pa tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka sodbo s pritožbo izpodbija, to je v obrestnem delu, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V izreku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namreč navedlo, da od prisojene glavnice tečejo tožeči stranki od dneva začetka stečajnega postopka zakonske zamudne obresti. Sodbe v obrestnem delu sodišče ni obrazložilo. V predzadnjem odstavku na četrti strani sodbe je v zvezi s tem zahtevkom le ponovilo dikcijo izreka sodbe, ni pa navedlo nobene dodatne obrazložitve, niti ni navedlo, kateri zakon je imelo v mislih, ko je zapisalo, da je tožeči stranki priznalo terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To dejstvo pa je v tem primeru odločilno, saj nad toženo stranko teče stečajni postopek, sodišče prve stopnje pa je prisodilo obresti od dneva začetka stečajnega postopka. Tožena stranka v pritožbi trdi, da Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji določa, da v stečajnem postopku tečejo obresti kot jih določa ta zakon. Niti iz izreka izpodbijane sodbe niti iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, po katerem zakonu je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo zamudnih obresti od ugotovljene terjatve. Zato sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer je bila storjena kot rečeno zgoraj navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je moralo iz tega razloga pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v tem obsegu sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato na ostale pritožbene trditve že iz tega razloga ni moglo odgovarjati.

Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, ni poseglo v dosedanjo stroškovno odločitev, saj delna razveljavitev sodbe ne vpliva na odločitev o dosedaj nastalih pravdnih stroških (4. odst. 165. člena ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izrek sodbe glede obrestnega dela terjatve jasno in določno oblikovati in tudi odločitev o tem zahtevku ustrezno obrazložiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (4. odst. 165. člena ZPP).