Jedro

Tovarniškega vodovodnega omrežja, ki se je polnilo s hidroforji za potrebe bližnjih industrijskih objektov, ni mogoče šteti za javno vodovodno omrežje. Zato je treba v denacionalizacijskem postopku odškodnino za nezazidano stavbno zemljišče, ki se šteje za komunalno opremljeno, izračunano po 13. in 14. členu Navodila, na podlagi petega odstavka 11. člena Navodila, zmanjšati za 30%, ker tako zemljišče ni imelo možnosti priključka na javno vodovodno omrežje.

Izrek

I. Revizija A.A. se zavrže. II. Revizija B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 8. 2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, U 59/2007 z dne 12. 6. 2007, odločila, da se dopolnilna odločba Upravne enote Murska Sobota z dne 31. 8. 2006, s katero je bila revidentoma za tam navedena podržavljena zemljišča priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 191.388,65 DEM, odpravi v delu, kjer je določena odškodnina, ter se v tem delu nadomesti z odškodnino v višini 142.720,98 DEM in se tej spremembi zneska ustrezno spremeni tudi delež posameznega od obeh upravičencev – revidentov tako, da vsakemu pripada odškodnina v višini 71.360,49 DEM. Po presoji tožene stranke nacionalizirana nezazidana stavbna zemljišča niso izpolnjevala pogoja priključka na javno vodovodno omrežje, zato je bilo treba odškodnino, izračunano za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, v skladu s petim odstavkom 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) zmanjšati za 30%.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Vztraja pri svoji presoji v sodbi U 59/2007 z dne 12. 6. 2007. Dodaja pa, da tovarniškega (industrijskega) vodovodnega omrežja za potrebe bližnjih industrijskih obratov, ki se je polnilo s hidroforji, ni mogoče šteti za javno vodovodno omrežje v smislu 11. člena Navodila. Zato je dodeljena odškodnina, izračunana po formuli iz 13. in 14. člena Navodila, zmanjšana za 30% (peti odstavek 11. člena Navodila), pravilna in zakonita. Zavrača sklicevanje revidentov na izvedeniško mnenje, saj je presoja, kaj se šteje za javno vodovodno omrežje v smislu Navodila, v pristojnosti upravnega organa in ne izvedenca.

3. V reviziji revidenta navajata, da je odbitek 30% od odškodnine, izračunane po 13. in 14. členu Navodila, neutemeljen, saj je treba možnost priključitve na tovarniško vodovodno omrežje s hidroforji šteti za možnost priključitve na javno vodovodno omrežje, ker se je na tovarniško omrežje lahko priključil vsakdo. To izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja, ki je bilo pridobljeno v postopku. Menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da vodovodnega omrežja, kot je obstojalo v času podržavljenja obravnavnega zemljišča, ni mogoče šteti za javno vodovodno omrežje. Uveljavljata tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (kršitev 14. točke 339. člena ZPP), ker je izpodbijana sodba v nasprotju z vsebino izvedeniškega mnenja, ki se nahaja v spisu. Sodba pa tudi nima razlogov o tem, zakaj izvedeniško mnenje ni sprejemljivo. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smislu njunega zahtevka, to je, da se jima prizna odškodnina v skupnem znesku 191.388,65 DEM, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

4. V odgovoru na revizijo se tožena stranka strinja s presojo sodišča prve stopnje in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Prizadeta stranka (SOD) odgovora na revizijo ni vložila.

K I. točki izreka:

6. Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1), mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben.

7. Pravdna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka v sodnem postopku, nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba ne more vložiti tožbe, niti ne kdo drug v njenem imenu. Enako velja tudi za vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev. Tudi te ne morejo biti vložene s strani oziroma v imenu neobstoječe osebe. Pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka ob vložitvi revizije, vložene v imenu mrtvega tožnika, zato ni mogoče odpraviti.

8. V obravnavani zadevi je bila že tožba vložena v imenu pokojnega A.A., ki je po podatkih v spisu umrl že 26. 5. 2005, zaradi česar bi po presoji Vrhovnega sodišča moralo že sodišče prve stopnje zavreči tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka v postopku. Čeprav tega ni storilo, to ne vpliva na odločitev Vrhovnega sodišča o obravnavani reviziji. Revizija je namreč vložena v imenu iste osebe, ki je umrla že pred njeno vložitvijo.

9. Revizijo je torej vložil A.A., to pa je oseba, ki že ob vložitvi revizije ni imela sposobnosti biti stranka v postopku, te procesne pomanjkljivosti, na katero sodišče po uradni dolžnosti pazi ves čas postopka, ni mogoče odpraviti, zato Vrhovno sodišče na odpravo pomanjkljivosti ni pozivalo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo A.A. kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka :

11. Revizija ni utemeljena.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1. Pomembno pravno vprašanje v tem primeru je namreč vprašanje, ali se možnost priključka na tovarniško-industrijski vodovod s hidroforji, šteje za izpolnitev pogoja možnosti priključitve na javni vodovod v smislu petega odstavka 11. člena Navodila (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). O tem vprašanju pa Vrhovno sodišče še ni odločilo.

13. V tem primeru ni sporno, da so bila obravnavana zemljišča ob podržavljenju znotraj mestnega naselja in da so bila podržavljena kot nezazidana stavbna zemljišča v smislu tretjega odstavka 11. člena Navodila, ki so se štela za komunalno opremljena v smislu četrtega odstavka 11. člena Navodila. V tretjem odstavku 11. člena Navodila je določeno, da se za komunalno opremljena stavbna zemljišča v smislu 2. a točke prejšnjega odstavka (komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča) štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. V četrtem odstavku 11. člena Navodila je določeno, da se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, če so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, ter da so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje.

14. Sporno pa je, ali so bili izpolnjeni pogoji, da se je na podlagi 13. in 14. člena Navodila izračunana odškodnina na podlagi petega odstavka 11. člena Navodil pravilno in zakonito zmanjšala za 30 %. V petem odstavku 11. člena Navodila je namreč določeno, da če zemljišča iz prejšnjih odstavkov tega člena (nezazidana stavbna zemljišča, ki so se štela za komunalno opremljena) ni bilo možno priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje, se vrednost takega zemljišča, izračunana po 14. členu Navodila, zmanjša za 30%, in da navedena vrednost velja le za zemljišča, ki so bila podržavljena v mestih ali naseljih mestnega značaja.

15. Peti odstavek 11. člena Navodila torej določa zmanjšanje odškodnine, izračunane po 14. členu Navodila, le za zemljišča, kjer so bili sicer izpolnjeni pogoji za to, da so se štela za zemljišča v mestih oziroma naseljih mestnega značaja in za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča (za kar je morala biti omogočena tudi preskrba s pitno vodo, glej tretji odstavek 11. člena Navodila), ni pa bila možna priključitev na javno električno ali vodovodno omrežje. Tak priključek (javno električno oziroma vodovodno omrežje) je torej nadaljnji pogoj za to, da se za v mestu ali v naselju mestnega značaja podržavljeno nezazidano stavbno zemljišče, ki se šteje za komunalno opremljeno, prizna celotna odškodnina, izračunana po 14. členu Navodila. Če pa kateri od navedenih pogojev (možnost priključka na javno električno oziroma vodovodno omrežje) ni izpolnjen, se odškodnina, izračunana po 14. členu Navodila, v skladu s petim odstavkom 11. člena Navodila zmanjša za 30%.

16. Za javno vodovodno omrežje je namreč po sedaj veljavnih predpisih mogoče šteti le omrežje, ki je del javne komunalne infrastrukture in ki ga v skladu z njegovim namenom (oskrba naselij z vodo, ki obsega zajemanje, čiščenje in dovajanje vode gospodinjstvom, industriji in drugim uporabnikom) ob enakih pogojih lahko in mora uporabljati vsakdo (glej določbe Zakona o komunalni dejavnosti in Zakona o gospodarskih javnih službah). Da bi bilo v času podržavljenja v ... zgrajeno in bi delovalo javno vodovodno omrežje v smislu tedanjega oziroma sedanjega razumevanja javnega vodovodnega omrežja, v postopku ni bilo ugotovljeno, tega ne zatrjuje niti revidentka.

17. Glede na jasne določbe petega odstavka 11. člena Navodila pa niso utemeljene revidentkine navedbe, da bi bilo treba v tem primeru za javno vodovodno omrežje šteti tedaj obstoječ sistem štirih vodnjakov s hidrofornimi napravami, ki so bili med seboj povezani z vodovodnim omrežjem, in je trasa tega vodovodnega omrežja potekala od mlina do tovarne ..., v kateri so bile hidroforne naprave, ki so delovale izmenično, saj taka oblika preskrbe z vodo ne pomeni javnega vodovodnega omrežja. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne more vplivati revidentkino zatrjevanje, da so se iz tedaj obstoječega omrežja z vodo napajali tudi nekateri bližnji objekti, v lasti tretjih, predvsem gostinski lokali ob ... ulici, saj je bilo to omrežje namenjeno predvsem preskrbi industrijskih obratov in omejenemu krogu drugih uporabnikov (kar je bilo odvisno od volje imetnikov oziroma upravljavcev tega vodovoda, njegove zmogljivosti in razpoložljivih količin pitne vode), ne pa splošni preskrbi naselja z (pitno) vodo, kot to velja za javni vodovod.

18. Glede na navedeno je bila torej višina odškodnine za obravnavana zemljišča, določena po 13. in 14. členu Navodila, na podlagi petega odstavka 11. člena Navodila, ker obravnavanih zemljišč ni bilo mogoče priključiti na javno vodovodno omrežje, pravilno in zakonito zmanjšana za 30%.

19. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni utemeljen ugovor bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora. Sodišče prve stopnje je revidentki pravilno pojasnilo, da je vprašanje, kaj se šteje javno vodovodno omrežje v smislu Navodila pravno vprašanje, pravo pa uporablja in pojasnjuje organ, ki vodi postopek, ne pa izvedenec.

20. Ker v obravnavanem primeru niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.