Jedro

Obstoja duševnega trpljenja, ob njegovih številnih pojavnih oblikah, ni mogoče vezati zgolj na tožničino uporabo besede razžalitev, saj od nje kot prava neuke stranke ni mogoče pričakovati pravno pravilnega izražanja in uporabe besede razžalitev kot pravnega termina v smislu 179. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je za znesek 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v višini 154,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) se pravočasno po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija temelj in višino tožnici prisojene odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Meni, da je kot razlog za dopolnitev izvedenskega mnenja pravočasno izpostavil nejasnost in dvoumnost izvedenčevih odgovorov na postavljena vprašanja v zvezi z nastankom poškodb. Predlog po dopolnitvi ocenjuje kot utemeljen, saj bi sodišče prve stopnje le tako lahko zanesljivo in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nastanek poškodb v konkretnem primeru, zlasti pa, ali držijo navedbe toženca, da je do nastanka poškodb tožnice prišlo pri tem, ko ga je ta napadla in se je sam le branil. V zvezi z odmero odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Prepričan je, da je za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 1.500,00 EUR, previsoka. Pri tem izpostavlja, da je tožnica utrpela le odrgnine in udarnine, zaradi katerih je 10 dni trpela trajne lahke telesne bolečine, nato pa še kakšen mesec dni zgolj občasne lahke telesne bolečine, ki so se pojavljale le ob telesnih naporih. Odmerjena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode, naj bi tudi odstopala od primerljive sodne prakse, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča III Cp 1155/2009. Opozarja, da je tožnica zdravniško pomoč poiskala šele naslednji dan, da ni bila hospitalizirana in ni utrpela skorajda nikakršnih nevšečnosti, z izjemo občasnega jemanja protibolečinskih tablet in enkratnega RTG slikanja. Iz izvedenskega mnenja na strani 3 pa izhaja, da gre za poškodbe, ki se hitro in brez posledic pozdravijo. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice, ocenjuje, da jo je sodišče dosodilo neutemeljeno, oziroma jo občutno previsoko odmerilo. Čeprav je tožnica izpovedala, da se je počutila prizadeto, ker se ji toženec ni opravičil in tega ne more pozabiti, pa ne gre spregledati, da se je tožnica po škodnem dogodku vračala k tožencu ter da je z njim imela stike tudi v času odrejene mu prepovedi približevanja. Zraven navedenega pa je tožnica izpovedala, da zaradi samega dogodka ni bila užaljena ali razžaljena, zato do odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode ni upravičena. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovnimi posledicami za tožnico. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP.

6. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje trditve strank in razpoložljivo dokazno gradivo, v zadostni meri razjasnilo relevantne okoliščine, na podlagi katerih je ob pravilni uporabi določb materialnega prava sprejelo zaključek o tem, da je tožnica izkazala utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in ji za nastalo nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice prisodilo pravično denarno odškodnino. Pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, kakor tudi ne v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, o čemer bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 213. členom ZPP, zaradi zavrnitve dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, ki jo je sicer v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP že pravočasno grajal na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2014. Toženec je po vročitvi izvedenskega mnenja v postopku sodelujočega sodnega izvedenca za medicino, splošno kirurgijo, M. B., dr. med, specialista kirurga, s pripravljalno vlogo z dne 26. 6. 2014 (list. št. 59-60) podal pripombe o nejasnost in dvoumnost izvedenčevih odgovorov na postavljena vprašanja v zvezi z nastankom poškodb, predvsem z vidika, ali je do nastanka poškodb tožnice lahko prišlo pri tem, ko je ta napadala toženca in tolkla po njem, toženec pa se je branil z nastavljanjem rok v bran, kar ponavlja tudi v pritožbi. Vendar pa je izvedenec v že izdelanem izvedenskem mnenju povsem jasno in nedvoumno pri tožnici izključil možnost nastanka poškodb na način, kot je to zatrjeval toženec ter je potrdil resničnost tožničinih navedb, da so poškodbe nastale kot posledica prejetih udarcev, posledičnih padcev ter obrambe pred tožencem. Zato je sodišče prve stopnje toženčev predlog na dopolnitev mnenja pravilno zavrnilo in razloge za takšno odločitev v obrazložitvi sodbe ustrezno utemeljilo. Toženec sicer pravilno navaja, da je izvedenec v podanem mnenju delno odstopil od vloge izvedenca ter polemiziral in presojal trditve strank, vendar se je sodišče prve stopnje do tega ogradilo in se v tem delu na izvedensko mnenje ni oprlo, saj je presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka (po temelju, kakor tudi po višini) v pristojnosti sodišča, ne pa izvedenca. Sodišče druge stopnje pa še dodaja, da dokazna ocena glede nastanka tožničinih poškodb ne temelji le na izvedenskem mnenju, ampak je sodišče prve stopnje na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, v okviru katerega je presojalo tudi tožničino natančno izpovedbo o dogajanju tistega dne, ko je utrpela zatrjevane poškodbe, ki je bila skladna z zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe z dne 31. 5. 2010 (priloga spisa A 4), odločilo, katera dejstva je v zvezi z nastankom poškodb štelo za dokazana. Zato je zavrniti pomisleke pritožbe, da zaradi zavrnjenega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, dejansko stanje v zadevi ni bilo zanesljivo in pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je po izvedeni dokazni oceni pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala, da ji je zatrjevana škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca, toženec pa ni uspel dokazati, da je škoda (delno ali v celoti) nastala brez njegove krivde, s tem pa so bile izpolnjene vse predpostavke splošnega civilnega delikta(1) in podana odškodninska obveznosti toženca.

8. Pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka za zahtevano nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnice in ugotovitev sodnega izvedenca za medicino, splošno kirurgijo, M. B., dr. med, specialista kirurga, povsem razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem materialnopravne odločitve. V okviru te je v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevalo subjektivne kriterije za prisojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto zahtevane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretno oškodovanko in razmerja med podobnimi škodami. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.000,00 EUR, ki predstavlja 2,84 povprečnih neto plač v mesecu razsoje sodišča prve stopnje (november 2014) in obsega 1.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice, medtem ko je zahtevano odškodnino za utrpeli strah kot pravno nepriznano v obravnavanem primeru zavrnilo, predstavlja pravično denarno odškodnino, zato so pritožbena prizadevanja toženca po njenem znižanju neutemeljena.

9. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 1.500,00 EUR, zahtevala pa je 2.500,00 EUR. Trajanje in intenziteta pri tožnici izraženih telesnih bolečin, kakor tudi neugodnosti, ki jih je trpela tekom zdravljenja, ob upoštevanju podobnih škod, ne opravičujejo odmere nižje odškodnine. Čeprav je tožnica utrpela le odrgnine in udarnine, kot pravilno navaja toženec, pa so bile te številne, saj je utrpela naslednje poškodbe: odrgnina spodnje ustnice levo, manjša razpočna rana na notranji strani zgornje ustnice desno, udarnina zatilja levo, udarnine obeh nadlahti in leve podlahti, udarnina ali zvin levega prstanca, udarnine obeh stegen, desnega kolena in obeh goleni. Ob upoštevanju številnih odrgnin in udarnin, pa čeprav gre za poškodbe, ki ne puščajo trajnih posledic, kot tudi intenzitete in trajanja pri njej izraženih telesnih bolečin (10 dni lahke trajne telesne bolečine, nato še mesec dni občasnih telesnih bolečin ob telesnih naporih), odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno zadoščenje za to vrsto nepremoženjske škode. Ob tem je dodati, da iz sodne odločbe,(2) na katero se kot sodno prakso v podobnih primerih sklicuje toženec v pritožbi, ne izhajajo tako številne odrgnine in udarnine kot jih je utrpela tožnice, temveč je tožnik tam utrpel le udarnino desne podlahti in udarnino ter odrgnino desnega zapestja, zato nikakor ne gre za primer, ki bi ga bilo treba upoštevati pri odmeri odškodnine v smislu razmerja med podobnimi škodami. Ugotovljene okoliščine zato ne opravičujejo odmere nižje odškodnine, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema toženec.

11. Za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic je bila tožnici odmerjena v celoti zahtevana odškodnina v znesku 1.500,00 EUR. Pritrditi je prvostopenjski oceni, da je pri tožnici ob škodnem dogodku prišlo do nedovoljenega posega v njeno osebnost, zaradi česar je tožnica duševno trpela. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da se je tožnica ob toženčevih udarcih počutila zelo prizadeto, saj jo je doma, torej v najintimnejšem človekovem okolju, v prisotnosti otroka pretepel njen mož, torej oseba, s katero se je zaradi vzajemne ljubezni poročila. Kot je izpovedala, je bila tudi presenečena, saj se to pred tem še ni zgodilo in se je najprej spraševala kaj je naredila narobe, prisoten je bil celo občutek krivde, potem pa se je to razvilo v depresijo, ta situacija pa jo spremlja ves čas, saj je izpovedala, da se bo dogodka vedno spominjala. Tožnica je zaradi škodnega dogodka duševno trpela in tega ne more spremeniti pritožbeno izpostavljanje iz konteksta vzetega dela tožničine izpovedbe, da zaradi škodnega dogodka ni bila užaljena ali razžaljena. Obstoja duševnega trpljenja, ob njegovih številnih pojavnih oblikah, namreč ni mogoče vezati zgolj na tožničino uporabo besede razžalitev, saj od nje kot prava neuke stranke ni mogoče pričakovati pravno pravilnega izražanja in uporabe besede razžalitev kot pravnega termina v smislu 179. člena OZ. Odmerjena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode v znesku 1.500,00 EUR je odraz ustreznega upoštevanja v 179. členu OZ opredeljenih subjektivnih in objektivnih kriterijev prisoje odškodnine ter individualizacije v ožjem, kot tudi širšem smislu v razmerju med podobnimi škodami, zaradi česar predstavlja pravično denarno odškodnino.

11. Toženec v pritožbi posredno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, a se za spremembo stroškovne odločitve zavzema le v posledici spremembe odločitve o glavni stvari ter ne poda nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam pravdnima strankama na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pavšalno pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženca in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : Predpostavke, ki morajo biti kumulativno izpolnjene so: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odgovornost. Op. št. (2) : Gre za sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1155/2009 z dne 13. 5. 2009.