Jedro

V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 sme sodišče izreči opomin za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Za izrek opomina bo moralo sodišče ugotoviti obstoj tako objektivnih (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine ter okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen) kot subjektivnih (npr. stopnja odgovornosti za prekršek, nagibe storilca, storilčevo prejšnje življenje) olajševalnih okoliščin.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Bovec je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilko prekrška B. Š. spoznal za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Za storjeni prekršek je prekrškovni organ storilki izrekel globo v znesku 250,00 EUR ter stransko sankcijo treh kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Tolminu je s sodbo z dne 27. 11. 2014 zahtevi za sodno varstvo storilke prekrška delno ugodilo in plačilni nalog prekrškovnega organa v odločitvi o sankciji spremenilo ter storilki za prekršek izreklo opomin. V ostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani plačilni nalog.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZP-1 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve navaja, da okoliščine, ki jih sodišče navaja v razlogih sodbe, da je storilka prekršek storila z manjšo stopnjo odgovornosti in da do tedaj še ni bila obravnava za prekršek pred sodiščem, niso okoliščine, ki zmanjšujejo pomen prekrška v taki meri, da bi upravičevale izrek omiljene sankcije. Poleg tega sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja zgolj subjektivne okoliščine za izrek opomina, ne pa tudi okoliščin objektivne narave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo prvi odstavek 21. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška. Storilka prekrška se je o njem izjavila z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 9. 6. 2016. V njej je izrazila nestrinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter navedla, da je do nesreče prišlo izključno iz objektivnih razlogov, saj na prednostno cesto varna vključitev brez razglednega ogledala sploh ni mogoča, da je križišče popolnoma nepregledno zaradi visokega zidu, ki zakrije pogled na cestišče, ter da do podobnih situacij v tem križišču, ki je tudi po mnenju policije izjemno nevarno, pogosto prihaja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da plačilni nalog odpravi in postopek ustavi.

B.

4. Storilka prekrška je bila z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Policijske postaje Bovec spoznana za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP ker, kakor izhaja iz kratkega opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu, pri vključevanju z osebnim vozilom na prednostno cesto ni pustila mimo kolesarja, ki je trčil v prednji del njenega vozila, zaradi česar je padel in dobil lahke telesne poškodbe.

5. Storilka prekrška je zoper navedeni plačilni nalog dne 17. 9. 2014 vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedla, da gre za izredno nevarno in slabo pregledno križišče, ki ni opremljeno z razglednim ogledalom, prav tako pa da do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi bila omejitev hitrosti na prednostni cesti nižja kot 50 km/h. Sodišču je predlagala, da izpodbijani plačilni nalog v postopku z zahtevo za sodno varstvo razveljavi.

6. Okrajno sodišče v Tolminu je s sodbo z dne 27. 11. 2014 zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo ter izpodbijani plačilni nalog v odločitvi glede izrečene globe spremenilo in storilki ob uporabi 21. člena ZP-1 izreklo opomin. V razlogih izpodbijane sodbe je najprej povzelo navedbe zahteve za sodno varstvo, nato pa je zaključilo, da je treba storilki prekrška, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin, predvsem pa dejstva, da je storilka prekršek storila z manjšo stopnjo odgovornosti in da do sedaj še ni bila obravnavana, namesto globe izreče opomin. Sodišče je dodalo še, da bo namen kaznovanja za prekršek pri storilki dosežen tudi z izrekom opomina.

7. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 sme sodišče izreči opomin za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Za izrek opomina bo moralo sodišče ugotoviti obstoj tako objektivnih (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine ter okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen) kot subjektivnih (npr. stopnja odgovornosti za prekršek, nagibe storilca, storilčevo prejšnje življenje) olajševalnih okoliščin.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 5/2014 presodilo, da mora sodišče, če namesto globe izreče opomin, obrazložiti olajševalne okoliščine, ki prekršek delajo posebno lahek, sicer je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 9. Na kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 v obravnavanem primeru nakazuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z navedbo, da je sodišče v razlogih sodbe v zvezi z izrečenim opominom navedlo le, da je storilka prekršek storila z manjšo stopnjo odgovornosti in da doslej še ni bila obravnavana.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče je v razlogih sodbe pritrdilo navedbam storilke v zahtevi za sodno varstvo, da je v obravnavanem primeru šlo za izredno slabo pregledno križišče, na katerem ni bilo postavljenega razglednega ogledala niti stop znaka, ter da do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi bila omejitev na prednostni cesti nižja od 50 km/h (objektivne okoliščine), poleg tega pa je presodilo, da je storilka prekršek storila z manjšo stopnjo odgovornosti, da doslej še ni bila obravnavana za prekrške, ter da bo namen kaznovanja dosežen z izrekom opomina (subjektivne okoliščine).

11. O vprašanju, ali so takšne okoliščine v obravnavanem primeru pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina, Vrhovno sodišče ne more presojati. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena kazenska sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo kazenska sankcija, je vprašanje primernosti izrečene kazni, to vprašanje pa ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

12. Glede na navedeno trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da okoliščine, da je storilka prekršek storila z manjšo stopnjo odgovornosti in da do tedaj še ni bila kaznovana, niso olajševalne okoliščine, ki zmanjšujejo pomen prekrška v taki meri, da bi upravičevale izrek omiljene sankcije, sodijo v področje presoje ugotovljenega dejanskega stanja in po vsebini ne pomenijo kršitve določbe prvega odstavka 21. člena ZP-1. C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.