Jedro

Tožena stranka je odpovedala tožniku delovno razmerje po preteku 30 dnevne poskusne dobe. Komisija je namreč ocenila, da tožnik pri poskusnem delu ni izpolnil pričakovanega rezultata. Tožena stranka takšne odpovedi ni utemeljila z ustreznimi vsebinskimi razlogi, kar bi tožniku omogočalo, da bi jo v sodnem postopku lahko izpodbijal. Odpoved vsebuje zgolj pavšalno navedbo, da tožnik ni izpolnil pričakovanih rezultatov dela, poleg tega ne vsebuje opozorila na varstvo pravic v času brezposelnosti. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba ter sklep v izpodbijanem delu sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 29. 3. 2012 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 3. 2012, ampak je trajalo do dne 31. 8. 2012 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od dne 1. 4. 2012 do 31. 8. 2012 prijaviti v zavarovanje in mu za vsak mesec navedenega obdobja obračunati bruto plačo 1.200,00 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, vse v roku 15 dni (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova stroškov za prehrano med delom plačati za mesec marec 2012 znesek 58,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka); in da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova stroškov prevoza za mesec marec 2012 plačati znesek 43,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec marec 2012 iz naslova bruto plače v višini 1.511,05 EUR plačati vse davke in prispevke ter mu za navedeni mesec po obračunanih davkih in prispevkih plačati še razliko mesečne neto plače v višini 447,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2012 do avgusta 2012 za vsak mesec obračunati bruto plačo v višini 311,05 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajočo neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec marec iz naslova bruto plače v višini 243,27 EUR plačati vse davke in prispevke, ter mu po obračunanih davkih in prispevkih plačati razliko mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila; ustavilo je postopek v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2012 do avgusta 2012 obračunati za vsak mesec bruto plačo v višini 243,27 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sklepa (VII. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 419,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... (VIII. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik, poleg njega pa tudi pooblaščenka, izpodbijata sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v VI. točki izreka) in zoper odločitev o stroških v sklepu (v VIII. točki izreka). Iz pooblaščenkine pritožbe izhaja, da je takrat podpisal prazen obrazec pogodbe o zaposlitvi. V sporu je tožnik predložil tudi izpis vsebine pogovora med strankama, ki ga je snemal, vendar se sodišče do tega sploh ni opredelilo. Meni, da je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi naknadno vpisana. Sodišče bi moralo glede okoliščin sklenitve pogodbe o zaposlitvi dati večji pomen tožnikovi izpovedbi in dejstvu, da je bila med strankama dogovorjena neto plača v višini 1.000,00 EUR. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka.

Tožnik v ločeni pritožbi navaja, da sodišče ni imelo nobene podlage, da je verjelo lažnima izpovedbama direktorice tožene stranke A.A. in njenemu soprogu oziroma solastniku tožene stranke A.B.. Ni mogel zahtevati plače za mesec marec 2012, saj mu je bila že izplačana, kolikor mu je pač bila. Pri znesku 1.754,32 EUR bruto plače je prišlo do pomote pri navajanju višine zneska, za kar se je odvetnica opravičila na naroku in podala pravilno višino plače. Sodišče bi moralo zaslišati predlagani priči A.C. in A.D.. Sodišče se ne more sklicevati na to, da nekatera dejstva niso odločilna, če pa jih sploh ni preizkusilo. Tožnik ne laže in ne krade, vse kar je storil, sprejema s polno odgovornostjo. Zato naj se sodišče potrudi in ugotovi, če resnično laže. Sodišče ne more odločiti tako, da verjame nekaj eni strani, nekaj pa drugi strani. V mesecu februarju je delal volentersko. Nagrado, ki jo je dobil od tožene stranke meseca marca, se je nanašala za mesec januar, in ne za februar. Vsi so videli, da je sposoben opravljati delovne zadolžitve. Če se je kaj pogovarjal glede poskusnega dela, je bilo to samo z A.A., takrat njen mož ni bil prisoten. Sprašuje se, zakaj bi moral v mesecu marcu opravljati poskusno delo, če pa se je glede tega izkazal že v času od 17. 1. 2012 do 28. 2. 2012. Pri toženi stranki ni veljal nikakršen dogovor, poleg tega je A.A. izkoristila njegovo bolezen. Še vedno vztraja, da je takrat podpisal bianco pogodbo o zaposlitvi. Direktoričin mož ni vedel, kdo je bil prisoten ob podpisu pogodbe, vedel pa je, kdo mu je izročil njen izvod. Oba, direktorica in njen mož nista govorila resnice, zato sodišče njunima izpovedbama ne bi smelo verjeti. Sodišče oziroma točno sodnica ni hotela ničesar slišati o bančnem računu. Seveda, ona lahko sprašuje, če se ji zdi pomembno, kar hoče ali pa tudi kakor se ji zahoče. Meni, da je potrebno nekoga kaznovati, ali njega če laže, ali pa direktorico oziroma njenega moža, ki je inšpektor. Sodišče bi moralo upoštevati akustičen dokaz, ki ga je predložil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo in sklep v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je v zadevi naredila proceduralno napako, ker je zaposlila tožnika. Na delo ga je sprejela iz usmiljena, ker se je tako dne 23. 12. 2011 kot v času volenterskega dela prikazoval v nebogljeni luči. Tožnik je v času zaposlitve pričel s prikritim izsiljevanjem. Ni mu bilo všeč, da bo imel plačo pripravnika, saj je imel izobrazbo zdravstvenega tehnika brez strokovnega izpita. Tudi ni bil navdušen, da se bo moral pričeti takoj učiti in potem opraviti strokovni izpit. Kasneje je izvedela, da je opravljal priložnostno delo kot voznik kombija. Z nobeno gesto ni pokazal, da bi rad nadaljeval z delom. Namesto, da bi želel ostali na delovnem mestu, je prišel k toženi stranki kot rekonvalescent s prisluškovalno napravo. Toženi stranki ni ničesar doprinesel ali kaj ustvaril. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sodba in sklep v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja: V tem sporu gre za presojo, če je tožena stranka dne 26. 3. 2012 pravilno in iz utemeljenih vsebinskih razlogov izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zdravstvenega tehnika, iz odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Poleg tega je predmet presoje v sporu tudi upravičenost tožnika do pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja (plača, stroški za prehrano in prevoz) skladno s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama za določen čas od 1. 3. 2012 do 31. 8. 2012. Pravna podlaga za podano izredno odpoved je v določbi 1. odstavka 110. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V tej zvezi je že v institutu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela predvideno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj se na podlagi zakona domneva, da so okoliščine in interesi strank takšni, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Zato predstavlja poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če hoče nadaljevati delovno razmerje pri delodajalcu (tako tudi sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 665/2010 in Pdp 332/2012).

Iz pisne odpovedi delovnega razmerja z dne 26. 3. 2012 (priloga A1) je razvidno, da je tožena stranka odpovedala tožniku delovno razmerje z dnem 30. 3. 2012, to je po preteku 30 dnevne poskusne dobe. Komisija v sestavi A.A. in A.B. je namreč ocenila, da tožnik pri poskusnem delu ni izpolnil pričakovanega rezultata. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da tožena stranka takšne odpovedi ni utemeljila z ustreznimi vsebinskimi razlogi, kar bi tožniku omogočalo, da bi jo v sodnem postopku lahko izpodbijal. Odpoved vsebuje zgolj pavšalno navedbo, da tožnik ni izpolnil pričakovanih rezultatov dela, poleg tega ne vsebuje opozorila na varstvo pravic v času brezposelnosti. Za presojo pa je odločilno, da bi morala takrat skladno z določbami KP dejavnosti ocenjevati tožnikovo poskusno delo pri toženi stranki komisija v sestavi treh članov, od katerih bi morala imeti dva člana najmanj enako strokovno izobrazbo kot tožnik, pri čemer bi morala biti o tožnikovem poskusnem delu izdelana tudi pisna ocena.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar mu je glede na sklenjeno pogodbo za določen čas, ki bi se iztekla 31. 8. 2012, priznalo delovno razmerje do navedenega datuma, in za ta čas tudi pripadajoče nadomestilo plače v mesečni bruto višini 1.200,00 EUR, ki je bila med strankama (kar je tožena stranka dokazala) dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Ker je tožena stranka dolgovala tožniku za mesec marec 2012 še stroške prehrane med delom in prevozne stroške, je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku za dejanski čas dela v tem mesecu tudi pripadajoče takšne stroške. Zato pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v spornem primeru o odpovedi pogodbe zmotno razsodilo, ne more biti sprejemljivo. Tudi sicer iz pritožbe tožene stranke ne izhaja, da bi po vsebini izpodbijala takšno odločitev, temveč se zgolj sklicuje na okoliščine, da je zaposlila tožnika iz usmiljenja, oziroma da ni imel namena delati pri njej.

Neutemeljena je pritožba tožnika, ki poskušata prikazati, da ni sklenil pogodbe o zaposlitvi v takšni vsebini, kot jo je predložila tožena stranka, in da je podpisal prazen formular pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je glede teh vprašanj izvedlo potrebno dokaze, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi takrat, ko je bila v njej že zapisana vsebina (priloga B1), med ostalim je bila v pogodbi določena mesečna plača v bruto višini 1.200,00 EUR. Glede na dejstvo, da je tožnik potrdil svoj podpis v pogodbi, ter skladnih izpovedb direktorice in njenega moža, da je bil ta podpisnik na strani tožene stranke, ki je nato skupaj s tožnikom po podpisu pogodbe le-to odnesel na zavod za zaposlovanje, je ocenilo, da je bila pogodba med strankami veljavno sklenjena. Poleg tega je pravilno razlogovalo, da tožnik skladno z dokaznim bremenom v sporu ni dokazal, da bi se ob nastopu dela dogovoril s toženo stranko za neto mesečno plačo 1.000,00 EUR.

Neutemeljeno je tudi navajanje tožnikove pritožbe, da sta se stranki dogovorili o poskusnem delu že v mesecu decembru 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta se stranki glede poskusnega dela pogovarjali ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne že prej. Postavko o poskusnem delu je vsebovala sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik se zgolj pavšalno sklicuje na poskusno delo, ki naj bi ga opravil pri toženi stranki v času od 17. 1. 2012 do 28. 2. 2012, saj o tem ni predložil nobenih listinskih dokazov. Tudi sicer se poskusno delo skladno z zakonom lahko dogovori le v pisni in ne v ustni obliki. Poleg tega je tožena stranka z izpovedbama direktorice in njenega moža dokazala, da je bil tožnik seznanjen o tem, da bo v času zaposlitve imel pripravniško plačo in da bo moral za pridobitev potrebne registracije opraviti tudi strokovni izpit. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka, nastalih zaradi tožnikovega zastopanja v sporu po pooblaščenki. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku stroške v višini, skladno z uspehom v sporu, dejansko potrebnimi stroški zastopanja ter določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki jih je utemeljeno naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poizkušali uveljaviti obe stranki, da ovržeta odločitev v sodbi in izpodbijanem delu sklepa. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe in sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Med ostalim se ni opredelilo do tožnikovega samovoljnega snemanja pogovora med strankama s privatno snemalno napravo, saj tožnik za takšno ravnanje ni imel nobene zakonite podlage. Zato je zavrnilo pritožbi ter v celoti potrdilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).