Jedro

Za razrešitev izvršitelja mora obstojati pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje ter ocena, ali je izvršitelj zaradi omenjene obsodbe nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pri tem upravni organ upoštevaje tudi 147. in 149. člen ZUP ne sme ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem ali razlagati materialnega prava v zvezi z njim, na kar sicer smiselno napotuje tožnica. Če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenskega odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega, kar določa 149. člen ZUP.

Izvršitelj mora pogoje za imenovanje izvršitelja izpolnjevati ves čas opravljanja omenjene javne službe. Zato za presojo, ali v določenem trenutku še izpolnjuje pogoje za imenovanje za izvršitelja, ni relevantno njegovo delo in obnašanje, ko ni bilo sporno, da pogoje za imenovanje za izvršitelja izpolnjuje, pač pa v trenutku, ko so se pojavile okoliščine, ki so kazale na to, da pogojev ne izpolnjuje več. Ugovor tožnice, da sta zoper njo tekla tako disciplinski postopek kot kazenski postopek, da je imel minister že v disciplinskem postopku možnost, da ji odreče opravljanje nalog izvršitelja, pa se za slednje ni odločil, na odločitev ne vpliva. Tudi po mnenju sodišča gre v razmerju disciplinskega do kazenskega postopka za dva povsem različna postopka z različnimi pravnimi podlagami in odločitvijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Minister za pravosodje odločil, da izvršiteljica A.A. ni več vredna javnega zaupanja, in da ne izpolnjuje več vseh pogojev za imenovanje za izvršitelja, zato se z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot izvršiteljica, da z dnem vročitve odločbe o razrešitvi ne sme več opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, ter da mora posledično ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 287. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Ministrstvo za pravosodje dne 15. 4. 2016 prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 13. 4. 2016, iz katerega je izhajalo, da je bila tožnica pravnomočno obsojena na kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Ugotavlja, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Kp ... z dne 10. 7. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 3. 2016, in ki je tako postala pravnomočna, izhaja, da je tožnica kriva, da je spremenjeno listino uporabila kot pravo, s tem, da je dne 13. 12. 2011 na Ministrstvo za pravosodje in javno upravo posredovala fotokopijo zaključnega poročila o opravljenih in izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo 2. 11. 2011, v katerem je datum rubeža spremenila tako, da je številko dneva 20 ročno popravila v številko 21. S tem je storila kaznivo dejanje ponarejanja listin, pri čemer je sodišče v obrazložitvi svoje sodbe v točki 15 zapisalo, da je izvršiteljica svoje dejanje storila z direktnim naklepom, in da se je brez dvoma zavedala protipravnosti svojega ravnanja, saj se je kljub temu z namenom, da bi se razbremenila odgovornosti v disciplinskem postopku, odločila, da to listino predloži ministrstvu. To ugotovitev pa je v obrazložitvi svoje sodbe potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v točki 6. 3. V nadaljevanju se minister sklicuje na določbo 1. točke prvega odstavka 286.a člena ZIZ, po katerem se izvršitelja razreši, če se ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja. Te predpisuje 281. člen ZIZ, ki pa med drugim v 7. točki prvega odstavka določa, da je za izvršitelja lahko imenovan, kdor je vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja kot javnega pooblastila. Omenjeno določbo konkretizira tretji odstavek 281. člena ZIZ, ki določa, da se šteje, da ni vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, kdor je obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, ali kdor ravna tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal nalog izvršitelja.

4. Minister v nadaljevanju pove, da glede na že citirano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ugotavlja, da izvršiteljica ni več vredna javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pravnomočno je bila obsojena zaradi ravnanja, ki ga je storila kot nosilka javnega pooblastila z namenom, da se v disciplinskem postopku razbremeni svoje disciplinske odgovornosti. Slednje kaže na njeno moralno nevrednost za nadaljnje opravljanje službe izvršitelja. Ocenjuje, da oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, ne more imeti več javnega pooblastila za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Še posebej iz razloga, ker takšno javno pooblastilo osebi nalaga, da o izvedenih dejanjih vsakodnevno sestavlja javne listine, iz katerih za stranke postopka izvirajo določene posledice. Zaradi storjenega dejanja je tožnica izgubila ministrovo zaupanje, da bo izvršilna dejanja v bodoče opravljala vestno in pošteno. Pri tem njegovo odločitev še dodatno utrjuje ugotovitev sodišča, da je svoje dejanje storila z direktnim naklepom. Takšno ravnanje izvršiteljice pa kaže na njeno moralno nevrednost za opravljanje izvršilnih dejanj. Nekdo, ki bi že po svojem položaju moral še posebej skrbno spoštovati predpise in vedno ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka po prvem odstavku 288. člena ZIZ, pa to zavestno opusti ter tako prostovoljno privoli v morebitno posledico, ne zagotavlja tistega pravnega standarda vrednosti javnega zaupanja, kot ga je zakonodajalec zasledoval z 281. členom ZIZ.

5. V nadaljevanju še pojasnjuje, da je omejitev ustavne pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica s predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje nalog izvršitelja dopustno zaradi varovanja pravic drugih oseb, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja izvršitelj s svojimi ravnanji, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. V takšne omejitve pa je uvrščena tudi zahteva po izkazovanju javnega zaupanja za opravljanje službe izvršitelja. Zakonodajalec se je namreč odločil, da za nekatere poklice, ki se izvršujejo kot javna služba, določi omejitvene pogoje tako objektivne kot subjektivne narave. Med slednje sodijo tudi osebne značajske lastnosti kot so moralna vrednost, poštenost in vestnost, kar daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in preprečitev zlorabe poklica na račun strank. Po povedanem ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev za imenovanje izvršitelja, kar glede na določbo 1. točke prvega odstavka 286.a člena ZIZ predstavlja razrešitveno okoliščino, na katero minister pazi po uradni dolžnosti. V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 12/2013 z dne 8. 5. 2014. V skladu z njo lahko minister glede na določbo 2. točke prvega odstavka 144.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odloči po skrajšanem postopku, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Zaslišanje izvršiteljice tako ni bilo potrebno. Pravnomočna kazenska obsodba je uradni podatek, ki se vodi v uradni evidenci, pri čemer zaslišanje izvršiteljice na noben način ne more vplivati na odločilno dejstvo obsodbe za kaznivo dejanje in posledično na odločitev ministra. Minister je namreč vezan na nesporno dejstvo obstoja pravnomočnega izreka obsodilne kazenske sodbe in s tem tudi na del, ki govori o izvršiteljevi krivdi. Izvršiteljica je bila v smislu zagotavljanja kontradiktornosti že s pravnomočno kazensko sodbo seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne tudi za postopek razrešitve. Minister je zato v skladu z načelom kontradiktornosti izvršiteljico z dopisom z dne 25. 4. 2016 obvestil o pričetku postopka njene razrešitve in razlogih. Izvršiteljica je na omenjeno odgovorila z dopisom, v katerem je pojasnila vse okoliščine zadeve. Po mnenju ministra pa izvršiteljičine navedbe v ničemer ne morejo vplivati na njegovo odločitev o razrešitvi, saj v ničemer ne oporekajo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je podlaga za izdajo odločbe o razrešitvi.

6. Glede njene navedbe v zvezi z disciplinskim ukrepom pa pripominja, da v danem primeru ne gre za disciplinski postopek, pač pa postopek razrešitve, kar sta dve različni upravni zadevi. Minister nato še pojasnjuje, kakšne so posledice razrešitve izvršiteljice oziroma kaj mora glede na omenjeno dejstvo storiti.

7. Tožnica v tožbi najprej pojasnjuje kako je potekal sporni izvršilni postopek v zadevi B. d.o.o., Ljubljana zoper dolžnika C. d.o.o. iz Ljubljane zaradi izterjave 1.370,20 EUR s pripadki. Rubež premičnin dolžnika je bil napovedal za dan 21. 12. 2010. Ker tožnici ni bila poznana lokacija dolžnika, je šla dan pred dnevom rubeža na kraj razpisanega rubeža, kjer je našla poslovne prostore dolžnika. Naslednji dan, 21. 12. 2010, pa je bila na kraju razpisanega rubeža skupaj s g. D.D.. Potek izvršilnega postopka izkazuje, da je postopek vodila hitro, saj je začela z izvršilnimi dejanji takoj, ko je prejela ustrezne listine in podatke. Prav tako je uspešno opravila izvršilna dejanja, saj je dolžnik v celoti poravnal dolg, vključno z vsemi pripadki.

8. Ugotavlja, da je z vidika kazenskega sodišča bilo pravno relevantno, da naj bi tožnica na zaključnem poročilu o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračunu za plačilo, ročno popravila številko 20 v št. 21. Pojasnjuje, da je povsem pomotoma v poročilo zapisala kot datum rubeža 20. 12. 2010, namesto pravilno 21. 12. 2010. Ob zaključevanju postopka in potem, ko je odnesla poročilo na sodišče, je ugotovila, da je na poročilo napisala napačen datum poskusa rubeža, zato je datum popravila zaradi lastne evidence oziroma potrebe arhiviranja. Naknadno pa je bil arhivirani dokument, skupaj z drugimi dokumenti spisa, na poziv ministra posredovan ministrstvu. Zapis o poročilu, da je bil datum rubeža 20. 12. 2010, je bil povsem nenamerna pomota. Napaka, ki jo tožnica vseskozi priznava, ob učinkovitem in uspešnem izvršilnem postopku ne more opravičevati tako hudega in nesorazmernega posega v statusni, osebnostni in premoženjski položaj tožnice.

9. Nadalje minister ni upošteval niti relevantnih, subjektivnih oziroma osebnih okoliščin tožnice, kot tudi ne dela tožnice kot izvršiteljice, kar v nadaljevanju pojasnjuje. Tožnica ni bila razrešena po 6. točki prvega odstavka 286.a člena ZIZ, saj zahtevani razlog ne obstaja. Zato v primeru odločanja o tem ali tožnica izpolnjuje pogoje za imenovanje za izvršitelja, ne more biti pravno relevantno le eno dejstvo, to je obstoj pravnomočne kazenske sodbe, temveč je pomembno presojati tudi z vidika testa sorazmernosti ali gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je izvršitelj nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pri teh okoliščinah pa mora minister nujno upoštevati vsaj vsebino obrazložitve kazenskih sodb in druge dokaze, ki jih pridobi. Gre za nezakonito in nepošteno ugotavljanje dejanskega stanja. Presoja okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku, v postopku ugotavljanja pogojev za razrešitev sama po sebi ne more pomeniti poseg v pravnomočno sodbo, saj minister na novo ne ugotavlja dejanskega stanja. Dolžan pa je oceniti in ovrednotiti okoliščine, ugotovljene v kazenskem postopku, z vidika izpolnjevanja pogojev za imenovanje in tudi oceniti in ovrednotiti okoliščine, ki so ministru sicer znane, in ki se nanašajo na osebne lastnosti tožnice in na njeno dosedanje delo, kot so npr. moralna vrednost, poštenost, vestnost, uspešnost, pravilnost oziroma učinkovitost opravljanja službe izvršitelja. Zgoraj navedenih okoliščin pa minister ni niti ocenjeval niti upošteval. Zato je že iz omenjenega razloga izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna. Po njenem mnenju ravno subjektivne okoliščine na strani tožnice kažejo in dokazujejo, da pogoj za razrešitev ne obstaja. Tožnica je vseskozi poudarjala, da ni imela namena nikomur škoditi, temveč je popravek naredila zaradi lastne evidence. Pričakuje, da bo z izrednim pravnim sredstvom dokazala, da je obsodila kazenska sodba nepravilna.

10. Minister je bil vse do uvedbe disciplinskega postopka seznanjen z okoliščino, da je v poročilu izvršiteljice popravljen datum zapisa rubeža. Glede tega je namreč tekel disciplinski postopek, ki se je končal z odločbo o disciplinski odgovornosti tožnice, izrečen pa je bil disciplinski ukrep javnega opomina. Tudi v disciplinskem postopku je imel minister možnost izreči sankcije odvzema pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja. Ne glede na to pa je imel minister vse do izdaje izpodbijane odločbe zaupanje v tožnico. V kolikor bi že v letu 2012 ocenil ravnanje tožnice kot ravnanje, ki ni vredno javnega zaupanja, bi izrekel disciplinsko sankcijo odvzema pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanje. Časovna odmaknjenost od očitane ponareditve listine, dejstvo, da dejanje ni imelo nikakršnih posledic niti za stranke izvršilnega postopka, niti za izvedbo disciplinskega postopka ter dejstvo, da tožnica vseskozi priznava popravo datuma, ter, da je bila uspešna in strokovna celotno obdobje, njena angažiranost pri delu izvršiteljev, pri izobraževanju ter izkazano visoko zaupanje članov Zbornice izvršiteljev Slovenije, kažejo na visoko stopnjo osebne integritete, visoka moralna načela, strokovnost tožnice oziroma, da pogoji za njeno razrešitev niso izpolnjeni. Tožnica je stara 58 let in glede na starost izredno težko zaposljiva oseba. Tako bo ostala brez dohodkov. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo je minister isto razmerje v letu 2012 opredelil kot disciplinski prekršek, za katerega se izreče javni opomin. Čez štiri leta pa ji je za isto dejanje odvzel poklic. Gre za samovoljo, ki presega diskrecijsko pravico ministra. V nadaljevanju tožnica meni, da minister tudi ni uporabil pravilne določbe ZIZ, ki je začela veljati 29. 7. 2014. Z novelo ZIZ-J, ki je začela veljati 29. 7. 2016 je bil vpeljan nov 286.a člen, katerega določba 1. točke prvega odstavka je enaka določbi prej veljavne določbe 1. točke prvega odstavka 287. člena. Bistveno pa je spremenjena določba tretjega odstavka 281. člena ZIZ, ki določa, v katerih primerih se šteje, da oseba ni vredna javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Določba tretjega odstavka 281. člena ZIZ, ki je veljala do uveljavitve novele, je določala, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer storitev kaznivega dejanja, zaradi katerega je oseba nevredna opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja ter hkrati, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja šteti, da dela ne bo opravljala pošteno in vestno. Ker gre za ravnanje iz leta 2012, bi moral minister uporabiti določbo, ki je veljala v času storitve očitanega ravnanja. Da se določba tedaj veljavnega tretjega odstavka 281. člena ZIZ razlaga tako, da bi morali biti kumulativno podani vsi pogoji, pa tožnica zaključuje na podlagi primerjave zakonodaje s področja pravosodja. Pri tem omenja Zakon o odvetništvu oziroma Zakon o notariatu. Z izpodbijano odločbo je minister kršil tudi tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave, pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Razrešitev s funkcije izvršitelja predstavlja tako hud poseg v zgoraj navedene pravice, da bi moral minister pri presoji, ali je tožnica še vredna javnega zaupanja, utemeljitev graditi ne zgolj na sodbi kazenskega sodišča, temveč bi moral pri utemeljitvi upoštevati tudi dosedanje delo tožnice kot izvršiteljice, njeno strokovnost, učinkovitost, visoko strokovno in moralno integriteto ter nato pretehtati, ali kazenska sodba resnično pomeni okoliščino, ki zanemari vse ostale in opravičuje doživljenjski odvzem poklica izvršitelja.

11. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v primeru razrešitve izvršitelja zaradi kazenske obsodbe po ustaljeni sodni praksi edino dejstvo, ki ga mora ugotoviti upravni organ, pravnomočna kazenska obsodba, o čemer obstoji tudi že sodna praksa.

13. Glede napačne uporabe materialnega predpisa tožena stranka pojasnjuje, da odločbe o razrešitvi ni izdala zaradi nastopa razloga po 6. točki prvega odstavka 286.a člena ZIZ, pač pa zaradi nastopa razloga po 1. točki prvega odstavka 286.a člena ZIZ. Kot merilo kdaj se šteje, da oseba ni vredna javnega zaupanja, je v tretjem odstavku 281. člena ZIZ določeno, da je to takrat, kadar je oseba obsojena na kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja in takrat, kadar ravna tako, da je na podlagi njenega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja. V zadevi tudi ni prišlo do večkratnega odločanja v isti stvari, saj disciplinski postopek zoper izvršitelja in postopek razrešitve predstavljata dve različni upravni zadevi, o čemer se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 12/2013 z dne 8. 5. 2014. V disciplinskem postopku zoper izvršitelja in v postopku razrešitve izvršitelja sta relevantni pravni podlagi in dejanski podlagi odločanja različni. Za omenjeni postopek je tako nepomembno ali je bil isti historični dogodek pred kazenskim že predmet disciplinskega postopka.

14. V zvezi z očitki glede kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin tožnici, tožena stranka navaja, da jih zavrača kot neutemeljene. Ob legitimnosti cilja ničelne tolerance moralne nevrednost oziroma oškodovanja javnega zaupanja, je poseg tožene stranke v pravico tožeče stranke iz prvega odstavka 50. člena Ustave dopusten (test legitimnosti). Z izpodbijanim ukrepom je mogoče zagotoviti legitimen cilj (test primernosti) in je tudi nujen (test nujnosti). Takšen poseg je bil sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je tožeči stranki z izpodbijanim aktom onemogočeno samo opravljanje dejavnosti izvršbe in zavarovanja, ni pa kakorkoli dodatno omejena pri pridobivanju dohodka, službe, kvalifikacij in uveljavljanja pogojev za socialno varnost. Zato je poseg v pravico tožeče stranke sorazmeren z javnimi koristmi strank v postopku izvršbe, ki so z vidika varstva človekovih pravic zelo pomembne in občutljive in zahteva visoko stopnjo strokovnosti in profesionalne etike izvajalcev te dejavnosti. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Sodišče je zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Tožba ni utemeljena.

17. V zadevi je sporna odločitev ministra, s katero je tožnico razrešil kot izvršiteljico, ker ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja oziroma ni več vredna javnega zaupanja.

18. ZIZ v 1. točki prvega odstavka 286.a člena določa, da se izvršitelja razreši, če se ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja. Eden izmed pogojev za imenovanje za izvršitelja je v skladu s 7. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ ta, da je vreden javnega zaupanja za opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja kot javnega pooblastila. Pri tem tretji odstavek omenjenega člena opredeljuje, kdaj se šteje, da oseba ni vredna javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Gre za osebo, ki je obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je nevredna za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Iz citiranega zakonskega besedila izhaja, da mora za razrešitev izvršitelja po navedeni pravni podlagi obstajati pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje ter ocena, ali je izvršitelj zaradi omenjene obsodbe nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pri tem upravni organ upoštevaje tudi 147. in 149. člen ZUP ne sme ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem ali razlagati materialnega prava v zvezi z njim, na kar sicer smiselno napotuje tožnica. Če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenskega odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega, kar določa 149. člen ZUP. Po mnenju sodišča je tožena stranka v zadevi tudi pravilno uporabila pravo oziroma novelo ZIZ-J, ki velja od 29. 4. 2014. V zadevi se namreč ne ugotavlja obstoj kaznivega dejanja zoper tožnico, v zvezi s katerim bi bilo potrebno uporabiti pravo, ki je veljalo v času storitve kaznivega dejanja, pač pa pravo, ki je veljalo na dan odločanja o tem ali tožnica še izpolnjuje pogoje za izvršiteljico, kar se je zgodilo 23. 5. 2016. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi na primeren način obrazložila, zakaj ocenjuje, da je izvršiteljica zaradi kazenske obsodbe moralno nevredna za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Na eni strani gre za naravo kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno (ponareditev listine in njena uporaba v disciplinskem postopku), po drugi pa dejstvo, da izvršitelj opravlja javno službo, ki predvideva javno zaupanje, da bodo izvrševalci javne službe v bodoče pravno pravilno, strokovno in etično opravljali svojo službo.

19. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da v konkretni zadevi tožnice ni bilo potrebno zasliševati, saj njeno zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Ne more biti sporno, da mora izvršitelj pogoje za imenovanje izvršitelja izpolnjevati ves čas opravljanja omenjene javne službe. Zato za presojo ali v določenem trenutku še izpolnjuje pogoje za imenovanje za izvršitelja, ni relevantno njegovo delo in obnašanje, ko ni bilo sporno, da pogoje za imenovanje za izvršitelja izpolnjuje, pač pa v trenutku, ko so se pojavile okoliščine, ki so kazale na to, da pogojev ne izpolnjuje več. Tožničino zaslišanje tako tudi po mnenju sodišča na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati. Ugovor tožnice, da sta zoper njo tekla tako disciplinski postopek kot kazenski postopek, da je imel minister že v disciplinskem postopku možnost, da ji odreče opravljanje nalog izvršitelja, pa se za slednje ni odločil, na odločitev ne vpliva. Tudi po mnenju sodišča gre v razmerju disciplinskega do kazenskega postopka za dva povsem različna postopka z različnimi pravnimi podlagami in odločitvijo. Ob izreku disciplinskega ukrepa tožnica še ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, zato tega dejstva takrat niti ni bilo mogoče upoštevati. Enako dejansko stanje kot je bilo ministru poznano v aprilu 2012, torej ob izdaji izpodbijane odločbe ni obstajalo. Sodišče tudi meni, da razrešitev s funkcije izvršitelja ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih tožnica našteva v tožbi. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995 pojasnilo, da je zakonodajalec upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne kot subjektivne narave. Med te sodijo tudi osebne značajske lastnosti, osebna primernost, ki daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank. Ne more biti torej pomembno, kakšne so dejanske možnosti razrešenega izvršitelja, da na drug način opravlja pridobitno delo. Prevlada namreč narava javne službe izvršitelja, ki je taka, da ne trpi moralne nevrednosti oziroma oškodovanja javnega zaupanja. Z dejanji, ki jih opravlja izvršitelj, se namreč uresničuje pravica upnika, da neposredno in prisilno poseže v dolžnikovo premoženje, pri čemer je nasprotje interesov izrazito poudarjeno. Pri delu je potrebna natančna in obzirna izvedba predpisov, tako da se s sorazmernimi sredstvi in skladno z načelom zakonitosti in pravičnosti doseže izpolnitev upnikovih terjatev, ne da bi bil pri tem položaj dolžnika prekomerno poslabšan. Zakonska ureditev razrešitve, s tem pa tudi odločba o sami razrešitvi, sta tako po mnenju sodišča v skladu z Ustavo RS. Tožena stranka je po mnenju sodišča tudi pravilno uporabila test legitimnosti, nujnosti in sorazmernosti.

20. Neupošteven tudi ni ugovor tožnice, da je zoper pravnomočno obsodilno sodbo vložila izredno pravno sredstvo, o katerem pa še ni bilo odločeno. V zadevi je relevantno, da je odločba o kaznovanju postala pravnomočna, kar pomeni, da pravno učinkuje kot pravilna in zakonita. Zato se je nanjo tudi mogoče opreti in jo upoštevati kot dejansko stanje. Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da je bilo ravnanje ministra diskrecijsko, ker da je zasledoval zgolj eno okoliščino, obrazložitev pa tej podredil. Tožena stranka je v skladu z zakonom in ustaljeno sodno prakso v zadevi presojala tiste okoliščine, ki so bile za odločitev potrebne. Ni sporno, da pristojni organ po zakonu oziroma predpisu konkretne zadeve ne more rešiti po prostem preudarku. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka odločila v nasprotju z željami tožeče stranke, pa ne pomeni odločanja po prostem preudarku.

21. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.