Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob ugotovitvi, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena, da s strani tožnice ni bila niti razdrta, niti razveljavljena, da je na podlagi sklenjene pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo lastninska pravica na stanovanju že prešla s tožnice na toženko, je pravilna odločitev, da tožničin zahtevek ni utemeljen niti na podlagi 92. člena SPZ
Revizija se zavrne.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.
1. Tožnica je s tožbo z dne 28. 5. 2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je tožena stranka dolžna izprazniti trisobno stanovanje št. 11, v III. nadstropju stanovanjskega bloka ..., ki stoji na parc. št. 1635/11 k. o. ..., in ji ga prostega stvari in oseb prepustiti v posest. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo iz razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sta obe nižji sodišči njen zahtevek nepravilno obravnavali kot reivindikacijskega po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Poudarja, da je podlaga njenega zahtevka III. člen aneksa z dne 20. 12. 2001, po katerem je toženka šele ob izpolnitvi v pogodbi določenega pogoja, to je plačila 90 % dogovorjene kupnine, upravičena nastopiti posest stanovanja. Ker pa toženka tega pogoja ni izpolnila, stanovanje pa zasedla nasilno, ga je dolžna izprazniti in ga vrniti tožnici. Tožnica meni, da sodišči nista obrazložili, zakaj te določbe nista upoštevali. Sodb tako po njenem mnenju ni moč preizkusiti. Poudarja, da je napačno stališče drugostopenjskega sodišča, da sama ni odstopila od podpisane kupoprodajne pogodbe in zato nima kondicijskega zahtevka, saj v tožbi ne uveljavlja kondicijskega zahtevka, ampak zahteva izpraznitev in izročitev stanovanja ravno na podlagi določil sklenjene pogodbe v povezavi z določbo 475. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki specialno ureja modaliteto prodajne pogodbe. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.
4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Z. D. (toženka v tej pravdi) je v zadevi P 3596/2003-II s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je D. V. (tožnica v tej pravdi) na podlagi sklenjene prodajne pogodbe dolžna izročiti kupljeno stanovanje. Sodišče prve stopnje je v zadevi P 3596/2003-II ocenilo, da tožnica ni dokazala, da je bila dejansko dogovorjena višja kupnina od kupnine, ki je navedena v pisni pogodbi, niti, da bi bila v pogodbi dogovorjena kupnina oderuška. Tako je ugotovilo, da je Z. D. že plačala 90 % kupnine, kar je bil po pogodbi pogoj za izročitev stanovanja v posest. Ker pa je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je Z. V. že pridobila posest stanovanja pred zaključkom glavne obravnave, je višje sodišče v zadevi P 3596/2003-II pritožbi D. V. ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz tega razloga zavrnilo. V zadevi P 3596/2003-II je D. V. vložila to nasprotno tožbo, ki pa je Okrožno sodišče ni dopustilo, zato se je obravnavala posebej.
7. Tožnica ves čas postopka in tudi še v reviziji vztraja pri stališču, da njen zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja predstavlja zahtevek za izpolnitev pogodbe. Prodajno pogodbo ureja ZOR v 454. členu. Določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. V 475. členu ZOR pa je določeno, da če ni kaj drugega dogovorjeno ali v navadi, prodajalec ni dolžan izročiti stvari, če mu kupec sočasno ne plača kupnine ali če ni pripravljen to sočasno storiti; vendar kupec ni dolžan plačati kupnine, preden nima možnosti, da stvar pregleda. Pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tudi ob upoštevanju 475. člena ZOR edini izpolnitveni zahtevek, ki ga ima tožnica kot prodajalka stanovanja na podlagi prodajne pogodbe proti toženki, zahtevek za plačilo kupnine. Tožnica ima po ZOR poleg tega zahtevka na voljo še zahtevke zaradi napak pri sklenitvi pogodbe (razveljavitev pogodbe zaradi napak volje) in zahtevke zaradi napak pri izpolnitvi pogodbe (razveza pogodbe). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni uveljavljala ne zahtevka za razveljavitev pogodbe, niti ni izkazala razveze pogodbe, kajti šele če pride do razveljavitve ali razveze pogodbe, bi lahko uveljavljala še kondikcijski zahtevek za vrnitev izročenega stanovanja. Tožnica tako nima prav, ko v reviziji navaja, da sta sodišči njen zahtevek obravnavali le kot reivindikacijskega. V primeru kršitve pogodbe ima sopogodbenik na voljo tudi odškodninski zahtevek, vendar je v takem primeru treba trditi in dokazati vse predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti, tožnica pa obstoja škode ni niti zatrjevala niti dokazovala, saj je ves čas vztrajala na stališču, da gre za zahtevek za izpolnitev pogodbe.
8. Ob ugotovitvi, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena, da s strani tožnice ni bila niti razdrta, niti razveljavljena, da je na podlagi sklenjene pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo lastninska pravica na stanovanju že prešla s tožnice na toženko, je pravilna odločitev, da tožničin zahtevek ni utemeljen ne na zgoraj navedenih pravnih podlagah, ne na podlagi 92. člena SPZ. Sodišče druge stopnje je tako pravilno potrdilo odločitev o zavrniti tožbenega zahtevka.
9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.
10. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.