Jedro

Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine uspe, se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Za odločanje o tožbenem zahtevku tako ni pravno pomembno, ali sporna listina predstavlja verodostojno listino ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka), potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 8143/2007 z dne 30.8.2007, ostane v veljavi v 1. točki za znesek 467,37 EUR (112.000,55 SIT) in v 3. točki za stroške upnika v višini 36,00 EUR (1. točka izreka); v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 34,00 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil predlog za izvršbo podan na podlagi izpiska iz poslovne knjige, ki ne predstavlja verodostojne listine v smislu določil ZIZ. Sodišče je dejansko stanje glede vprašanja, ali tak izpisek predstavlja verodostojno listino, nepopolno ugotovilo, v posledici pa sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V sodbi ni nobenega podatka o tem, na kakšni podlagi je sodišče ugotovilo, da je M. J. T. odgovorna oseba tožeče stranke, pooblaščena za podpisovanje knjigovodskih listin. Datumi zapadlosti posameznih zneskov navedeni v izpiski iz poslovnih knjig, so neresnični. Za datume zapadlosti plačil 29.10.2004, 29.11.2004 in 29.12.2004, v zavarovalni polici št. 40 259268 ni nobene podlage. Sodba nima razlogov o tem, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da ima izpisek iz poslovne knjige materialnopravno podlago v navedeni zavarovalni polici. Razlogi sodbe so si v medsebojnem nasprotju. Sodišče ugotavlja, da je bil toženec kot zavarovalec dolžan plačati tožeči stranki premijo po tej zavarovalni polici, hkrati pa ugotavlja, da je bil za izplačilo premije po tej polici izstavljen račun družbi S. d.o.o. in ne toženi stranki. Ker je tožeča stranka račun po zavarovalni polici izstavila navedeni družbi, je s tem potrdila, da tudi sama šteje za zavezanca za plačilo premije to družbo in ne toženo stranko. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri sklenitvi zavarovalnih polic dne 12.4.2006 in dne 3.6.3004 (pravilno 2006) za dva nepovezana posla. To bi pomenilo, da je bilo za isti avtomobil v istem časovnem obdobju sklenjeno dvojno zavarovanje. Temu pa ni bilo tako. Polica 40 259268 je nadomestila prvo polico. To dejstvo med strankama sploh ni sporno. Tožeča stranka je tudi sama navedla, da je bilo vozilo Š. O. 1.8 najprej zavarovano po polici 259259, po prekinitvi te police pa po polici 40 259268. Za plačilo premije po tej drugi polici je tožeča stranka izstavila račun za plačilo družbi S. d.o.o. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dva nepovezana posla, je tako v nasprotju z med strankama nespornim dejstvom, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je glede materialnopravne podlage zahtevka sprejelo različni odločitvi za del zahtevka, ki se nanaša na glavnico in del zahtevka, ki se nanaša na zamudne obresti. Zahtevku za plačilo glavnice je ugodilo z obrazložitvijo, da predstavlja materialnopravno podlago zahtevka zavarovalna polica, zahtevek za plačilo zamudnih obresti pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ne izkazuje, da bi tožencu izstavila račun 66-000325-2004, ki je bil izstavljen družbi S. d.o.o., niti ne, da ga je pozvala k plačilu zapadlih obrokov, kar se zahteva na podlagi 2. odstavka 299. člena OZ. Kot rečeno je tožeča stranka za plačilo obveznosti po polici 40 259268 izstavila račun za plačilo premije družbi S. d.o.o.. Ta je tožeči stranki plačala skupaj 149.802,00 SIT. Premija za vozilo Š. je bila torej tožeči stranki plačana. Sodišče očitno meni, da S. d.o.o. te premije ni bil dolžan plačati, glede na to, da opozarja na upravičenost do povračilnega zahtevka, medtem, ko je toženec prepričan, da je bil zavezanec za plačilo premije S. d.o.o.. Tožeča stranka je plačilo premije za vozilo Š. torej prejela v celoti. Terjatev iz tega naslova zato obstaja samo na papirju oziroma jo je tožeča stranka brez ustrezne pravne podlage ustvarila na način, da je s plačili, ki jih je prejela iz naslova premij za zavarovanje vozila, zapirala druge obveznosti. Za tako zapiranje pa ni imela nobene podlage, saj bi bilo to možno le pod pogoji iz 287. člena OZ, ki pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdenem postopku – ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), zato so pritožbene navedbe v zvezi z napačno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, neupoštevne. Pritožbeno sodišče je na dejansko stanje ugotovljeno po sodišču prve stopnje, vezano.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku olajšuje izterjavo obveznosti. Če pa dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku, kot se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Če dolžnik torej z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Za odločanje o tožbenem zahtevku tako ni pravno odločilno ali sporna listina predstavlja verodostojno listino ali ne.

Nesporno je, da je bilo osebno vozila znamke Škoda Octavia 1.8 SLX T. reg. št. LJ ... (v nadaljevanju osebno vozilo Škoda Octavia) najprej dne 12.4.2006 zavarovano po polici avtomobilskih zavarovanj št. 40 259259, s premijo v višini 148.802,00 SIT, oziroma (priloga A3), da je bilo to zavarovanje nato prekinjeno (tako tudi trditve tožeče stranke v točki I vloge z dne 10.1.2008 in točki IV vloge z dne 11.4.2008) in vozilo dne 4.6.2004 zavarovano po polici št. 40 259268, s premijo 149.334,00 SIT (priloga B2). Razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za dva nepovezana pravna posla, je zato zgrešeno, vendar pa s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka, kljub takšnemu zaključku pa je končna odločitev tudi materialnopravno pravilna. Nesporno je tudi, da je bilo prvo zavarovanje sklenjeno z zavarovalcem S. d.o.o., drugo pa z zavarovalcem I. Č. – tožencem. Že v ugovoru na predlog za izvršbo, je toženec pojasnil, da je osebno vozilo (potem, ko je bila sklenjena zavarovalna polica št. 40 259268) dal v najem družbi S. d.o.o., ki je tudi prevzela plačilo stroškov vozila, tudi stroškov obveznosti toženca iz police št. 40 259268. Tožeča stranka trdi, da ti stroški niso bili plačani in jih vtožuje od toženca. To je v skladu z zavarovalno polico, kjer kot zavarovalec nastopa toženec in ne družba S. d.o.o. Na dogovor toženca in družbe S. d.o.o. o tem, da bo plačilo po polici plačala ta družba, tožeča stranka ni vezana in nasproti družbi tožeča stranka nima nobene pravice (434. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Očitki o zgrešeni pasivni legitimaciji so zato neutemeljeni.

Nesporno je tudi, da je tožeča stranka za plačilo premije po prvi polici izdala račun št. 77-2941/2004 v višini 149.802,00 SIT (priloga A4), za plačilo premije po drugi polici pa račun št. 66-000325/2004 z dne 8.7.2004, v višini 150.334,00 SIT (priloga A12). Prav tako je nesporno, da je družba S. d.o.o. na račun tožeče stranke nakazala dne 21.5.2004 37.452,00 SIT, dne 22.6.2004 37.450,00 SIT, dne 26.7.2004 37.450,00 SIT in dne 23.8.2004 37.450,00 SIT, skupaj 149.802,00 SIT, torej znesek kot ga je bila dolžna po računu št. 77-2941/2004, za zavarovanje po prvi polici št. 40 259259. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje se pri vseh plačilih navedenih obrokov navaja sklic 037729413-043-0117509418, ki se nanaša na račun št. 77-2941/2004, torej na plačilo premije po prvi polici št. 40 259259. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri navedenih plačilih za plačilo premije po prvi polici in ne po drugi polici, je tako v skladu s trditvami tožeče stranke in s predloženimi dokazi in je tudi materialnopravno pravilen. Ker pa je bilo, kot rečeno, zavarovanje po prvi polici prekinjeno, je tožeča stranka drugo, tretje in četrto plačilo, v skladu s sporazumom med strankama (tožečo stranko in zavarovalcem družbo S. d.o.o.), preknjižila na polico št. 40 259273 (zavarovanje osebnega vozila Ssangyyong, Chairmane 32, reg. št. LJ ..., priloga A8). Takšne trditve (I. točka pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10.1.2008, listovna številka 14), predloženi dokazi potrjujejo (priloge A3-A11), sicer pa pritožba temu ne nasprotuje. Pri tem ni važno ali je za takšno preknjižbo toženec dal soglasje ali ne, saj je šlo za plačilo premije po prvi polici, ki jo je kot zavarovalec sklenila družba S. d.o.o. in ne toženec, pa tudi zavarovanje po polici št. 40 259273 je bilo sklenjeno med tožečo stranko in to družbo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri vseh izplačilih na katere se sklicuje toženec, za plačilo premije po prvi polici in ne po drugi polici, je torej pravilen in zakonit. Tožencu ni prav z ničemer uspelo dokazati, da sta on ali po njegovem pooblastilu družba S. d.o.o. plačala kaj več kot dne 23.8.2004 plačanih 155,80 EUR (glej I. točko pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10.1.2008). Dolžan pa je bil plačati 149.334,00 SIT (polica priloga B2), z zeleno karto 1.000,00 SIT, skupaj 150.334,00 SIT (sedaj 627,33 EUR), za kolikor je bil dne 8.7.2004 tudi izstavljen račun št. 66-000325-2004 (priloga A12).

Toženec je s plačilom preostanka sporne premije v zamudi (299. člen OZ), zato bi bila tožeča stranka upravičena tudi do (zakonskih) zamudnih obresti (378. člen OZ), najmanj od vložitve predloga za izvršbo dalje (2. odstavek 299. člena OZ). Sodišče prve stopnje tožeči stranki zamudnih obresti ni priznalo, češ, da račun ni bil izstavljen tožencu, ampak družbi S. d.o.o. Takšna odločitev je v korist tožene stranke, zato so pritožbene navedbe v tej smeri pravno neupoštevne.

Glede na povedano je odločitev sodišča prve stopnje, da sklep o izvršbi z dne 30.8.2007 ostane v veljavi za znesek 467,37 EUR in za stroške 36,00 EUR, pravilna in zakonita, v posledici pa tudi odločitev o plačilu nadaljnjih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z dejstvom, da je sodišče štelo, da gre pri sklenitvi zavarovalnih polic za dva nepovezana posla, je bilo to že povedano. Poleg tega sodišče prve stopnje konsistentno ugotavlja, da je zavezanec za plačilo premije po drugi polici toženec in ne družba S. d.o.o. in tožeči stranki tudi ni priznalo zamudnih obresti, ker je bil račun izdan na ime te družbe in ne toženca. S tem v zvezi sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Da je tožeča stranka sprejela plačilo zneska 155,80 EUR na račun te premije, s strani navedene družbe, ne pomeni ničesar v smeri kot to izvaja toženec. Obveznost namreč lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji, upnik pa je takšno izpolnitev dolžan sprejeti (271. člen OZ). Tudi s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih kršitev določb pravdnega postopka.

Glede na vse povedano je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).