Jedro

Zgolj prepis zakonskega besedila brez utemeljitve, v čem naj bi bile zatrjevane procesne kršitve, ne zadosti procesnemu standardu obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil K.G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi vseh dovoljenih razlogov“ in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali sodišču druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da vložnik na različne načine ugovarja dejanskemu stanju, kakor je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem, zahteve za varstvo zakonitosti pa ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obsojenčev zagovornik se z navedenim mnenjem ne strinja in navaja, da v zahtevi nikakor ne gre za očitke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, med ugovore pravne narave pa sodi tudi uveljavljanje kršitve 14. člena KZ (dejanje majhnega pomena).

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in vsebino zagovornikove izjave je treba uvodoma ponoviti nekatera ustaljena izhodišča, ki jih Vrhovno sodišče upošteva pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti. Preizkus izpodbijane sodbe v okviru tega izrednega pravnega sredstva je omejen samo na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na strogo določene meje preizkusa (kršitve materialnega in procesnega zakona) mora vložnik v zahtevi povedati, katere konkretne kršitve uveljavlja in v čem so podane, ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katere se sklicuje, sicer preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem (pravilnosti dokazne presoje in ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva) in je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

7. Iz zahteve je mogoče povzeti, da se vložnik ne strinja z obsodilno sodbo iz več razlogov, in sicer: ker temelji na izpovedbi neverodostojnega oškodovanca, ki pretirava in govori neresnice; ker naj bi sodišči uporabljali različne standarde (merila) pri oceni dokazov oziroma izpovedb oškodovanca S.G., M.G. in M.M.; ker sodišče ni opravilo ogleda, zato časovna analiza ne more biti verodostojna podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja; ker sodišče ni uporabilo 14. člena KZ (dejanje majhnega pomena), saj je hiša, ki jo je oškodovanec kljub pismenemu dogovoru izropal in si jo prisvaja, formalno last obsojenčeve družine, ki si prizadeva, da se problemi rešijo s pomočjo policije.

8. V navedeni vsebini zahteve Vrhovno sodišče ne vidi ugovorov pravne narave, temveč zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo (in razlogi) pravnomočne sodbe, da je obsojeni storil očitano kaznivo dejanje. Vložnik iz različnih zornih kotov izpodbija zgolj dejansko stanje, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, iz tega razloga pa, kot je že bilo navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Navedeni povzetek vsebine zahteve tudi v ničemer ne utemelji na začetku zahteve nakazanih procesnih kršitev v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zgolj prepis zakonskega besedila brez utemeljitve, v čem naj bi bile zatrjevane procesne kršitve, ne zadosti omenjenemu procesnemu standardu, ki se zahteva za obrazložitev zahteve, zato utemeljenosti teh navedb ni mogoče preizkusiti.

10. Povsem enaka ugotovitev velja tudi za trditev zahteve, „da naj bi bil obsojenec v postopku prisiljen dokazovati svojo nedolžnost, ko sodišče sledi navedbam oškodovanca kot tožilca“ in da sodišče naj ne bi „obrazložilo znakov kaznivega dejanja, temveč jih je kvečjemu opravičilo“.

11. Iz domneve nedolžnosti, ki je ena temeljnih človekovih pravic, izhaja, da je dokazno breme na strani tožilca (tudi oškodovancu kot tožilcu), ki nosi tudi dokazno tveganje. Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, medtem ko se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in mu praviloma ni treba ničesar dokazovati. Iz tega sledi, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca. Zgolj na podlagi hipotetičnega odgovora višjega sodišča, v kakšnem primeru „bi se obdolženec ekskulpiral“, vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti, ta kršitev pa tudi sicer iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Neupoštevna je tudi posplošena trditev zahteve, „da sodba nima razlogov glede znakov kaznivega dejanja“; na šesti in sedmi strani ima prvostopenjska sodba obširne razloge tudi glede pravne presoje ugotovljenih odločilnih dejstev.

12. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.