Jedro

Tožbeni zahtevek za povrnitev škode, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je nastala zaradi delovnih pogojev pri toženi stranki, je zastaran, saj je bil seznanjen s celotnim obsegom škode in odgovorno osebo že 21. 7. 2016, zaradi česar je skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ tožba, vložena 20. 11. 2019, vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2019 dalje ter povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka) in mu naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 7.797,53 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po ZPP, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zatrjuje, da gre za sodbo presenečenja, saj je bil tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnjen po dolgotrajnem in obsežnem sodnem postopku. Sklicuje se na trditve v prvi pripravljalni vlogi, da zahtevek ni zastaran, saj je laično tožbo vložil 20. 11. 2019, delovno razmerje pri toženi stranki pa mu je prenehalo 19. 6. 2017. Meni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnem procesnem vodstvu glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo že spomladi leta 2021 lahko ugotovilo zastaranje, pa tega ni storilo; odločitev je nepravična, pristranska in za tožnika nepričakovana. Trdi, da je bil na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke prepričan, da bo sodišče prve stopnje štelo, da je bilo zdravljenje zaključeno 14. 12. 2016, in ne 21. 7. 2016. Sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo 285. člena ZPP, saj bi v primeru nezadostno navedenih relevantnih dejstev tožnika moralo izzvati, naj jih navede. Sklicuje se na stališča odločitev Ustavnega sodišča RS Up 312/03 in Up 133/04, iz katerih izhaja, da je sodišče dolžno s pomočjo vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede, in trdi, da bi ga sodišče prve stopnje moralo na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenke pozvati k predložitvi pisnega dokazila, da je zbolel za hepatitisom B zaradi bolnišnične okužbe, ko je med 2. 3. 2016 in 27. 5. 2016 prejel sedemnajst enot KE. Ker je ta listina odločilna za ugotovitev zastaranja tožbenega zahtevka, jo prilaga k pritožbi. Z njo dokazuje, da se je zdravljenje zaključilo 14. 12. 2016, zato je bila tožba pravočasno vložena v roku treh let. Sklicuje se na stališče, da zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek (VSRS II Ips 127/2015); pravila o zastaralnih rokih pa ni dopustno uporabiti tako, da je stranki nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov (USRS Up-1177/12, Up‑89/14). Ponavlja, da je za končno škodo izvedel šele, ko mu je bila 22. 5. 2017 s strani ZPIZ izdana odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bil zaključen bolniški stalež, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti se do tega ni opredelilo. Kot prestrogo graja stališče, da mu je moralo biti že 21. 7. 2016, ko je mnenje o koncu zdravljenja podal torakalni kirurg, znano, kakšen je obseg nastale škode na njegovem zdravju; s tem se mu odreka pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. Trdi, da je v sodni praksi bistven trenutek, ko je zdravljenje končano in ima oškodovanec možnost izvedeti za obseg in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin, to pa je bilo 22. 5. 2017 ob izdaji odločbe ZPIZ. Navaja, da je bil 29. 8. 2016 napoten na rehabilitacijo v zdravilišče, ki jo je predčasno zaključil, 20. 9. 2016 pa je bil pri njem potrjen akutni hepatitis B. Sklicuje se na trditve glede poteka zdravljenja različnih bolezni in zaključek bolniškega staleža zaradi upokojitve. Glede ponovne hospitalizacije se sklicuje na dopolnilno izvedensko mnenje sodne izvedenke; v njem je povzeta tožnikova trditev, da je hepatitis B posledica okužbe v bolnišnici, izvedenka pa je navedla, da potrjenega podatka o tem v medicinski dokumentaciji ni zasledila, da pa bi se v takem primeru strinjala z zaključkom zdravljenja 14. 12. 2016. Navaja, da mu ni znano, katero zdravstveno dokumentacijo je izvedenka pregledala in katere ne, da pa v njegovi zdravstveni dokumentaciji obstaja poročilo o neželenem dogodku po transfuziji z dne 20. 9. 2016, ki ga prilaga pritožbi kot dokaz; do prvega naroka ga ni predložil, ker ni bilo bistveno za ta delovni spor, po prejetem dopolnilnem izvedenskem mnenju pa ga ni mogel več predložiti, saj se lahko pisni dokazi predložijo le na prvi glavni obravnavi in nato nič več, sodišče prve stopnje pa ga nepravilno k temu ni pozvalo. Pove, da ni zahteval ustnega zaslišanja sodne izvedenke, saj to ne bi pripomoglo k ugotovitvi utemeljenosti ugovora zastaranja. Sklicuje se na predloženo poročilo z dne 20. 9. 2016, ki dokazuje, da je z veliko verjetnostjo prišlo do okužbe s hepatitisom B s transfuzijo krvne komponente med bolnišničnim zdravljenjem od 2. 3. do 27. 5. 2016. Zavzema se za ugotovitev zaključka zdravljenja po ozdravitvi hepatitisa B 14. 12. 2016 oziroma 22. 5. 2017, ko je ZPIZ izdal odločbo o upokojitvi; pred zaključkom bolniškega staleža zdravljenje ni bilo zaključeno. Sklicuje se na izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 19. 4. 2017, da zaradi posledic obolenja s hepatitisom B in poteka zdravljenja ni sposoben delati. Kot dokaz ob pritožbi predloži dodatni izvid klinike A. z dne 18. 11. 2019, iz katerega izhaja, da se je šele 11. 11. 2019 končalo zdravljenje hepatitisa B; saj ga predhodno sodišče prve stopnje k predložitvi ni pozvalo. Meni, da ni ravnal neskrbno, ker je končno zdravstveno stanje glede povzročene škode na pljučih in v zvezi s sluhom vezal na trenutek, ko se mu je zaključil bolniški stalež in mu je bila izdana s strani ZPIZ odločba o upokojitvi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS/I št. 33/91 in nasl. –URS) niti prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (Ur. l. RS - MP, št. 7/94 – EKČP), saj je tožnik imel možnost dostopa do sodišča in sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje pa mu z materialnopravnim stališčem o zastaranju tožbenega zahtevka (natančneje, o tem, od kdaj dalje teče 3-letni zastaralni rok za nastalo škodo) tega ni onemogočilo. Ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo pristransko, zgolj dejstvo, da se tožnik z odločitvijo ne strinja, pa ne utemeljuje očitkov o pristranskosti in nepravičnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi glede tožnikovega stališča, da zastaralni rok lahko teče šele od dne izdaje odločbe Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje – ZPIZ), med njimi pa ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi poklicne bolezni in trpinčenja na delovnem mestu na podlagi ugotovitve, da je tožnikov odškodninski zahtevek zastaral pred vložitvijo tožbe (179. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1, v povezavi s 179. členom ter prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje, saj so pravilni in so zanje navedeni ustrezni razlogi.

8. Uvodoma tožnik v pritožbi trdi, da je izpodbijana sodba t. i. sodba presenečenja. Očitek ni utemeljen. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja, ali na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na to pravno podlago bistvenega pomena (prim. npr. s sodbo VSRS II Ips 75/2016). V obravnavani zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo uveljavljala zastaranje tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa se je vseskozi ukvarjalo tudi z vprašanjem, kdaj je bilo zdravljenje tožnika končano (prim. npr. sklep z dne 7. 4. 2022 z vprašanji za sodno izvedenko medicinske stroke). Glede na to tožnik v postopku ni izgubil možnosti navajanja pravno pomembnih dejstev v zvezi z zastaranjem njegovega zahtevka, saj mu ta pravna podlaga ob ustrezni skrbnosti ni mogla ostati neznana. Na utemeljenost očitka o sodbi presenečenja ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da je bil dokazni postopek obsežen in dolgotrajen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnik laično tožbo zaradi odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu vložil 20. 11. 2019, - da je bil tožnik vplivom delovnega procesa pri toženi stranki izpostavljen do februarja 2016, od 23. 2. 2016 pa je bil v bolniškem staležu vse do prenehanja delovnega razmerja 19. 4. 2017, - da se je tožnik seznanil z obsegom nepremoženjske škode v smislu posledic na zdravju glede poslabšanja sluha 16. 5. 2016 in glede okvare pljuč 21. 7. 2016, - da iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela izhaja, da je bilo zdravljenje posledic obsežne desnostranske pljučnice in obojestranskega empiema glede na izvid torakalnega kirurga zaključeno 21. 7. 2016, zavzelo pa je tudi pravilni stališči: - ker izvedenka v medicinski dokumentaciji ni našla dokaza, da bi se tožnik med zdravljenjem pljučnice in empiema okužil s hepatitisom B, ni podlage za ugotovitev o zaključku zdravljenja po 21. 7. 2016, kot se zavzema tožnik, - in da začetka zastaranja ni mogoče vezati na izdajo odločbe ZPIZ o tožnikovi upokojitvi (22. 5. 2017), saj je odločilno, kdaj je bil seznanjen z obsegom nepremoženjske škode v smislu posledic na zdravju, za katere je izvedenka ugotovila, da jih je pripisati toženi stranki kot delodajalcu, kar pa je več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

10. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje opustitev ustreznega materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, ker ga ni pozvalo k predložitvi dokaza, da je za hepatitisom B zbolel zaradi transfuzije okužene krvi v času, ko se je zdravil v bolnišnici zaradi pljučnice. V postopku je bil tožnik nedvomno seznanjen s tem, da je za odločitev odločilno, kdaj je bilo njegovo zdravljenje končano, saj je tožena stranka od odgovora na tožbo dalje zatrjevala, da je tožbeni zahtevek zastaran, o tem sta stranki podajali trditve v več pripravljalnih vlogah in na narokih, sodišče pa je tožnika pozivalo k dopolnitvam tožbe, na narokih pa tudi k dopolnitvi trditev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, ter k predložitvi ustrezne zdravstvene dokumentacije. Na to ne vpliva tožnikovo vztrajanje pri zmotnem materialnopravnem naziranju, da zastaranje teče od dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (19. 4. 2017) oziroma da je lahko izvedel za obseg škode in povzročitelja šele z odločbo ZPIZ (22. 5. 2017). Na naroku 22. 4. 2021 je predsednica senata celo izrecno opozorila, da je vprašanje zaključka zdravljenja tožnika strokovno vprašanje, za katerega sodišče nima potrebnih znanj, nenazadnje pa je bila tudi za odgovor na to vprašanje angažirana sodna izvedenka medicinske stroke (sklep z dne 7. 4. 2022, izvedensko mnenje z dne 31. 7. 2022). Ni pa bilo dolžno sodišče prve stopnje še dodatno izrecno pozivati tožnika k temu, naj predloži dokaze, da je bilo zdravljenje končano tedaj, ko je bil ozdravljen hepatitisa B, saj je bil glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tožnik tisti, ki bi moral svojo trditev glede okužbe s hepatitisom B dokazati. Sklicevanje tožnika na stališča Ustavnega sodišča RS, zavzeta v odločbah Up-312/03 in Up-133/04, tako na pravilnost odločitve ne more vplivati, saj je tožnik poznal vsa sporna pravna in dejanska vprašanja oziroma mu ob izkazani zadostni skrbnosti ne bi mogla ostati neznana.

11. Tožnik šele pritožbi prilaga Poročilo o neželenem dogodku po transfuziji z dne 20. 9. 2016 (listina A 39) ter dodatni izvid klinike A. z dne 18. 11. 2019 (A 40) za dokazovanje dejstva, da je bil s hepatitisom B okužen v času zdravljenja pljučnice, zaradi česar bi bilo treba kot datum zaključka zdravljenja šteti 14. 12. 2016, ko so bili njegovi izvidi na kliniki A. (spet) v mejah normale. Gre za nedopustni pritožbeni novoti. Tožnik ju je namreč prvič predložil šele s pritožbo, ne da bi izkazal, da ju brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nasprotno, iz tožnikove pritožbe izhaja, da je z navedenima listinama razpolagal že v času postopka pred sodiščem prve stopnje oziroma v času izdelave izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicine dela in njegove dopolnitve, pa ju ni pravočasno predlagal kot dokaz. Tožnik zmotno šteje, da ju po dnevu prvega naroka za glavno obravnavo, ko se je izkazalo, da se nanašata na pravno pomembna dejstva, ni več smel predložiti zaradi prekluzije, saj stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Da gre pri navedenem poročilu o neželenem dogodku za dokaz, ki potrjuje pravno pomembno dejstvo (to je, da je tožnik zbolel za hepatitisom B v bolnišnici, ko se je zdravil zaradi pljučnice, zaradi česar je bilo njegovo zdravljenje zaključeno šele 14. 12. 2016), je tožnik izvedel najkasneje iz dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 4. 10. 2022, v katerem je izvedenka izrecno zapisala, da v medicinski dokumentaciji ni našla dokaza za to, da se je okužil s hepatitisom B pri transfuziji ob zdravljenju pljučnice. Vendar pa tožnik na dopolnilno mnenje z dne 4. 10. 2022 sploh ni podal pripomb, ni predlagal ustnega zaslišanja izvedenke, niti ni predložil navedene listine, čeprav bi to lahko storil, s tem pa je prekludiran pri uveljavljanju ugovorov, povezanih z izvedenskim mnenjem izvedenke medicinske stroke v pritožbenem postopku. Neutemeljeno uveljavlja, da tedaj ni vedel, katero medicinsko dokumentacijo je pregledala izvedenka, saj iz izvedenskega mnenja natančno izhaja, katero dokumentacijo je pregledala (strani 2-14 izvedenskega mnenja), navedeno poročilo, ki ga sedaj v pritožbi tožnik prilaga, pa ni bilo del te dokumentacije, tudi sicer pa je iz njenega odgovora v zvezi z dnevom zaključka zdravljenja jasno, na katere izvide se je pri tem opirala, med njimi pa navedenega poročila ni.

12. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik za obseg škode in odgovorno osebo skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ izvedel najkasneje 21. 7. 2016, ko je bilo končano zdravljenje pljučnice, je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da je za končno škodo izvedel šele 22. 5. 2017, ko je ZPIZ izdal odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bil zaključen bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, izvedel ob končanem zdravljenju pljučnice, kar je skladno s stališči iz zadeve VSRS II Ips 127/2015 in ni prestrogo niti tožniku ne odreka sodnega varstva in pravnega sredstva. Pravila o zastaralnih rokih niso bila uporabljena tako, da bi bilo tožniku nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, obravnavana zadeva pa je bistveno različna od zadev Ustavnega sodišča RS glede izbrisanih, na katere se sklicuje tožnik (Up-1177/12, Up-89/14).

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev škode, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je nastala zaradi delovnih pogojev pri toženi stranki, zastaran, saj je bil seznanjen s celotnim obsegom škode in odgovorno osebo že 21. 7. 2016, zaradi česar je skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ tožba, vložena 20. 11. 2019, vložena po izteku triletnega zastaralnega roka. Ob tem je treba ugotoviti še, da je tožnik s svojo laično tožbo z dne 20. 11. 2019 svoj odškodninski zahtevek utemeljeval le s trpinčenjem na delovnem mestu, ki naj bi povzročilo njegovo invalidnost I. kategorije, enako pa je zatrjeval tudi v treh laičnih dopolnitvah tožbe (6. 12. 2019, 10. 12. 2019 in 9. 1. 2020). Tožnik je prvič začel zatrjevati, da mu je škoda na zdravju nastala zaradi neustreznih delovnih pogojev pri toženi stranki šele s prvo pripravljalno vlogo, podano po odvetnici, z dne 29. 1. 2021, ko je tudi prvič izrecno zahteval plačilo škode po posameznih postavkah (za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 15.000,00 EUR, za primarni strah 3.000,00 EUR in sekundarni strah 5.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR ter zaradi trpinčenja na delovnem mestu 7.000,00 EUR). V navedeni vlogi je vztrajal, da tožbeni zahtevek ni zastaran, saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 6. 2017, kar je manj kot tri leta pred vložitvijo prve laične tožbe 20. 11. 2019. Tožnik je s prvo pripravljalno vlogo spremenil temelj tožbenega zahtevka, in sicer je zahteval odškodnino v pretežnem delu zaradi nastanka poklicne bolezni, ki je privedla do upokojitve, kar je sprememba identitete tožbenega zahtevka. Glede na to je kot vložitev tožbe s takim zahtevkom mogoče šteti le datum 29. 11. 2021, tako da bi bila lahko pravočasna le, če bi bilo njegovo zdravljenje zaključeno po 29. 1. 2018, česar pa tožnik ne zatrjuje. Glede na datum vložitve zahtevka, ki se nanaša na temelj poklicne bolezni, je tako zastaran tožbeni zahtevek tudi, če kot datum začetka zastaralnega roka upoštevamo 22. 5. 2017 (izdaja odločbe ZPIZ) ali 14. 12. 2016 (zatrjevani zaključek zdravljenja hepatitisa B). Tožnikovo pritožbeno zavzemanje za to, da bi se štel kot datum ozdravitve bolezni hepatitis B 11. 11. 2019, pa je nedopustna pritožbena novota, zato je ni mogoče upoštevati.

14. Tožnik odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu (7.000,00 EUR), v pritožbi izrecno ne izpodbija oziroma v zvezi s tem ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).