Jedro

Obtoženec je spolno nadlegoval 13-letno hčerko, zanemarjal oba otroka s tem, da ju je silil k pretiranemu delu in k tatvinam, ki sta jih zanj izvrševala, 11-letnega sina je tudi skupaj vodil po gostilnah, ga naučil kartanja in ga vozil s seboj na "nočne pohode", do družine in sosedov pa se je nasilno obnašal s fizičnim obračunavanjem, kadar je prišel v konfliktne situacije, ki jih je v glavnem sam zakrivil, sicer pa je pretirano vdan alkoholu. Enotno kazen pet let zapora je sodišče druge stopnje znižalo na tri leta zapora, ker je ocenilo, da so obtoženčeva negativna in agresivna ravnanja sociološke narave iz okolja, od koder je prišel (pred 14 leti je prišel iz vasi v Bosni, napravil je 4 razrede osnovne šole in nima poklica), predstave o družinskem življenju in odnosih do okolice pa ima po svoje izkrivljene, kar je tudi poglavitni razlog, da počenja nevšečnosti.

Izrek

Pritožbi obt. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena enotna kazen zniča na 3 __________ (tri) leta zapora.

__________________ Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bil obt. z dejanjem pod tč. I. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po III. odst. 103. člena KZ RS, z dejanjem pod tč. II. dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po II. v zvezi z I. odst. 96. člena KZ RS, z dejanjem pod tč. III. pa kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po I. odst. 222. člena KZ RS. Za prvo navedeno kaznivo dejanje mu je bila določena kazen enega leta zapora, za vsako od kaznivih dejanj po II. odst. 96. člena KZ RS kazen po deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja pa kazen devet mesecev zapora. Hkrati je bila po II. odst. 54. člena KZ SFRJ preklicana pogojna obsodba iz pravnomočne sodbe istega sodišča prve stopnje, v kateri mu je bila določena enotna kazen enega leta in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, nakar mu je bila izrečena enotna kazen pet let zapora. V to kazen mu je bil ustrezno vštet pripor, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija obtoženec, ki navaja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazni, predlaga pa razveljavitev sodbe in novo sojenje, smiselno tudi nižjo kazen. Pritožnik še zahteva, da ga sodišče druge stopnje v smislu 371. člena ZKP o seji senata obvesti.

Obtoženca, ki je v priporu oz. na predčasnem prestajanju kazni, je sodišče druge stopnje o seji senata obvestilo, vendar je bilo sodišču telefonično in pisno sporočeno, da obtoženec takšno zahtevo preklicuje, kar je šteti, da se seja opravi v smislu 370. člena ZKP.

Pritožba je deloma utemeljena.

Iz uvoda izpodbijane sodbe je res razvidno, da naj bi bila glavna obravnava javna in da naj bi bila na tej obravnavi navzoča tudi oškodovanka E. D., ki je še otrok. Glede na takšno vsebino uvoda sodbe, pritožnik opozarja na določbi II. odst. 287. člena ter IV.

odst. 324. člena ZKP, ki govorita o tem, da smejo biti na glavni obravnavi navzoče samo polnoletne osebe in da je treba mladoletno osebo kot pričo ali oškodovanca odstraniti iz sodne dvorane, brž ko njena navzočnost ni več potrebna.

Iz zapisnikov o glavni obravnavi pa je razvidno, da ti dve določbi nista bili kršeni in da gre zgolj za pomotni zapis sodišča prve stopnje. Glavna obravnava je bila tajna (list. št. 204), iz zapisnikov pa je tudi razvidno, da je bila oškodovanka E. D. na glavni obravnavi le takrat, ko je podala svojo izpovedbo brez navzočnosti obtoženca, sicer pa glavni obravnavi ni prisostvovala in je skupaj s psihologinjo čakala v pisarni sodišča (list. št. 209). Ob takšni ugotovitvi pa pritožba nima prav, ko zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu II. odst. 364. člena ZKP.

Kar zadeva dejansko stanje pa se sodišče druge stopnje strinja z dokazno oceno, kot jo podaja glede vseh treh kaznivih dejanj sodišče prve stopnje.

Glede prvega kaznivega dejanja, spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, pritožba meni, da je obtožba prekoračena in zato uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. tč. I. odst. 364. člena ZKP. Ta pritožbeni razlog omenja v zvezi z obrazložitvijo sodbe, ki razen dveh primerov, ki sta navedena v izreku sodbe, navaja še tretji primer, ko je obtoženec ob določeni priliki, ko je oškodovanka njegovi družbi prinesla kavo in je bila oblečena v "pajkice", in jo je prijel za mednožje ter rekel "ljubi tata". Pritožba napačno meni, da napadena sodba šteje tudi to dejanje kot eno od dejanj, ki naj bi se nanašalo na kaznivo dejanje po III.

odst. 103. člena KZS. Sodba v razlogih res navaja takšen dogodek, vendar ne kot del kaznivega dejanja, ki bi bil obsežen z obtožbo, ampak kot ilustracijo, ki se nanaša na obtoženčev zagovor, ko ta v celoti zanika kakršnakoli ravnanja in prilike, ko naj bi do takrat 13-letne oškodovanke kot svoje hčerke kazal nenavadna nagnjenja do drugega spola. To okoliščino, ki jo je sam od sebe povedal priča A. M., ki je bil ob navedeni priliki pri obtožencu na obisku, pomeni le enega od razlogov, zakaj obtožencu sodišče ne verjame, da do hčerke ne bi imel nobenih nagnjenj v zvezi s spolnostjo. Kar zadeva navedeno kaznivo dejanje v obsegu, kot je zajeto v izreku sodbe, pa sodišče prve stopnje podrobno analizira izpovedbo takrat 13-letne oškodovanke, ki jo je ocenjevalo tudi s stališča in pričevanjem šolske psihologinje S. G. in pri tem povsem utemeljeno zaključuje, da je oškodovanka pripovedovala o dveh resničnih dogodkih, da ne gre za nekakšno maščevanje, kot to hoče prikazati obtoženec, ampak za resnična dogodka, ki sta se otroku vtisnila globoko v spomin in ki ga je oškodovanka štela kot obtoženčevo željo, da bi se z njo povsem intimno zbližal. Kar zadeva kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, je takšno ravnanje zajeto za razdobje leta 1992 pa do 1.7.1993, ko je bil naslednjega dne obtoženec priprt. Izrek sodbe zajema opise, ko obtoženec kljub razvezi zakonske zveze še vedno živi z družino v istem stanovanju tako, da se razmere v dejanskem pogledu v ničemer niso spremenile tudi po razvezi, kar zadeva obtoženčeve roditeljske dolžnosti, saj je ostala družina vseskozi skupaj in razen v formalnem pogledu se razmere niso spremenile. Ugotovljeno je, da obtoženčeva bivša žena boluje za neozdravljivo boleznijo, zaradi česar je tudi invalidsko upokojena in da iz zdravstvenih razlogov za družino ne more skrbeti, kot bi lahko sicer. Glede mladoletne hčerke E. D. je izkazano, da je bilo kot 13-letnemu otroku dano v breme gospodinjenje 4-članske družine vključno s kuhanjem in pospravljanjem, pri čemer je morala biti obtožencu in njegovi kvartopirski družbi na razpolago tudi v poznih večernih in nočnih urah, da jim je morala streči. Takšne obremenitve so se vidno odražale tudi v samem šolskem uspehu, ko šolsko osebje ugotavlja, da sta oba otroka, ki hodita v isto osnovno šolo prihajala k pouku neprespana, utrujena, pa tudi šolsko nepripravljena, čeprav ju ocenjujejo, da bi lahko dosegala dosti boljše šolske uspehe, v kolikor bi imela urejeno domače okolje. Iz poročil Centra za socialno delo in kar je vedela povedati šolska psihologinja so se trudili, da bi kolikor toliko uredili družinske razmere, pa zlasti s strani obtoženca ni bilo odziva, mati otrok pa tudi zaradi bolezni ni bila sposobna izpolnjevati dolžnosti staršev do otrok. Zlasti surov je bil obtoženec dne 29.6. in 30.6.1993, ko je hčerko E. D. fizično tako napadel, da sta morala priskočiti na pomoč dva soseda, ki oba obtoženca opisujeta, da je napadalnega značaja in da imajo z njim težave ne samo družina, ampak tudi sosedje in okolica. Kot je povedala hči E. D., jo je obtoženec pripravil celo do tega, da je zanj hodila krast alkoholne pijače v trgovino, pri čemer je bila tudi zasačena, sin, ki je dve leti mlajši od oškodovanke, pa je hodil z obtožencem celo krast. Takšen obtoženčev izkazan odnos do obeh otrok, kar zadeva navajanje k tatvinam, glede hčere E. D. zahtevanje, da opravlja vsa gospodinjska dela v štiričlanski družini, ima vse znake navedenega kaznivega dejanja. Obtoženec sicer priznava konkretizirana dogodka z dne 29.6.1993 in naslednjega dne, ki ju opravičuje s tem, da je hotel otroka, takrat starega nekaj čez 13 let, odvrniti od prijateljevanja z 22-letnim sosedom oz. znancem. Opisana dogodka sta le primeroma navedena, ko sicer oškodovanka pove, da je obtoženec kot oče uporabil pretepanje še ob raznih drugih prilikah, tako s pasom, palico in rokami.

Prav tako je izkazano njegovo nasilniško obnašanje ne samo do družine, ampak tudi do drugih, na kar kažeta izpovedbi M. H. in Š.

B., pa tudi priloženi spisi sodnika za prekrške na Jesenicah ter tem spisu pribavljeni kazenski spisi. Pritožba niti ne izpodbija ugotovitev o obtoženčevem nagnjenju k nasilništvu, niti ne dogodkov, ki so našteti v zvezi s kaznivim dejanjem nasilniškega obnašanja, ampak hoče prikazati obtoženčevo obnašanje in posamezne konkretizirane dogodke kot opravičljivo ravnanje, kar pa vsekakor ni.

Kar zadeva dejansko stanje se sodišče druge stopnje iz povedanih razlogov v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in drugačnim pritožbenim izvajanjem ne pritrjuje.

Pri presoji primernosti izrečenih posameznih in enotne kazni pa ocenjuje, da so sicer posamezne kazni glede na zagrožene kazni, kot jih določa zakon, povsem primerne, enotna kazen pa je vendarle prestroga. Za kaznivo dejanje po III. odst. 103. člena KZ RS mu je bila določena najnižja kazen, ki jo zakon za takšna kazniva dejanja določa (kazen zapora od enega do osmih let) brez uporabe omilitvenih določil. Obtoženčevo spolno nadlegovanje, čeprav gre le za dva primera, tretji pa je povedan le v ilustracijo, je očitno na otroka napravilo v negativnem smislu velik vtis, kar mora priti do izraza tudi pri odločanju o višini kazni. Tudi glede drugih dveh kaznivih dejanj sta kazni primerni, pri čemer je treba predvsem upoštevati, da je obtoženčevo maltretiranje trajalo vsaj leto in pol, kolikor je časovno zajeto v obtožbi in sodbi. Po poročilih centra za socialno delo pa se izkazuje, da so imeli z družino D. zaradi obtoženčeve alkoholiziranosti in maltretiranja družine na razne načine že težave vrsto let prej. Tudi iz priloženih kazenskih spisov je razvidno, da se obtoženec ni vključil v okolje, v katerem se je odločil živeti in povzroča družini in drugim stalne težave. Kljub tem sicer negativnim ocenam pa je enotna kazen petih let zapora vendarle prestroga. Doslej storjena kazniva dejanja, ki po številu niso majhna, obsegajo v glavnem delikte ogrožanja in agresivno nastopanje do drugih ter tatvine manjših obsegov in vrednosti. Bolj bi bilo treba po oceni sodišča druge stopnje upoštevati njegovo socialno strukturo in nizek nivo dojemanja pravil vedenja in obnašanja tako v družini kot okolici. Brez dvoma je hudo moteč, ni pa ga moč šteti kot nepopravljivega kriminalca, ki bi ga bilo treba kar za pet let izločiti iz družbe. Z upoštevanjem pomena in obsega zdaj obravnavanih kaznivih dejanj in prejšnjega negativnega življenja, ki se kaže v pravnomočnih sodbah, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je izrečena enotna kazen prestroga, zato je pritožbi ugodilo tako, da je obtožencu kazen znižalo na tri leta zapora, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.