Jedro

V zadevah, ki se nanašajo na pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, se lahko vodi upravni postopek in v njem izda upravno odločbo. Res je, da je spor o obveznosti plačila določenega zneska operaterju premoženjska zadeva, vendar civilna narava tega spora glede na navedeno specialno zakonsko ureditev ne izključuje možnosti, da lahko uporabnik uveljavlja varstvo v postopku pred toženko in kasneje pri naslovnem sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi toženka predlog zavrgla zato, ker tožnik ni spoštoval postopka oziroma predpisanih rokov, ampak je njegovo zahtevo za rešitev spora zavrgla izključno zato, ker je štela, da ne gre za upravno zadevo. Taka uporaba predpisa pa je po presoji sodišča zmotna.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260-345/2019/5 z dne 16. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za rešitev spora z družbo A. d.d., Ljubljana v zvezi z izdanimi pozivi z dne 21. 11. 2018 k plačilu zneska v višini 124,13 EUR z DDV, z dne 13. 11. 2018 k plačilu zneska v višini 135,32 EUR z DDV in z dne 15. 1. 2019 k plačilu zneska v višini 107,67 EUR z DDV.

2. V obrazložitvi navaja, da je 21. 6. 2019 s strani Tržnega inšpektorata Republike Slovenije prejela predlog za rešitev spora, ki ga je na ta organ podal tožnik in navedel, da operaterjevih terjatev ne priznava, zaradi česar prosi za preučitev reklamacij in presojo upravičenosti izdanih opominov. Ugotavlja, da je operater tožniku poslal tri opomine, s katerimi ga je pozval, naj poravna zapadle, neplačane račune, kar pa ni zajeto v dejanja po 142. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), za katera toženka uporabnikom zagotavlja pravno varstvo v upravnem postopku. Predlagatelj bo namreč lahko svoje ugovore o domnevno neupravičeno izstavljenih opominih uveljavljal v morebitnem izvršilnem postopku. Zato je toženka na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožbo zavrgla.

3. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi ugovarja, da izpodbijani sklep ni utemeljen, saj je z A. d.d. sklenil pogodbo, ki v naročnini zajema neomejene klice, neomejene SMS-e in druge neomejene storitve, kot je razvidno tudi iz aneksa k pogodbi. Poudarja, da mu nastaja velika škoda. Smiselno predlaga odpravo tožbe.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz tožbe ne izhaja, v čem naj bi bila njena odločitev nezakonita, ampak da tožnik nasprotuje terjatvam, ki jih zoper njega uveljavlja A. d.d. Vztraja pri tem, da gre za civilno in ne za upravno zadevo in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Toženka je izdala izpodbijani sklep na podlagi prve točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ zahtevo s sklepom zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo, ker tožnik ugovarja terjatvam A. d.d., opira na določbo 142. člen ZEKom-1. 8. Iz Direktive Evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. 3. 2012 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) izhaja, da so dolžne države članice poskrbeti za visoko raven varstva uporabnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji, zlasti z zagotovitvijo možnosti preprostih in ne predragih postopkov reševanja sporov, ki jih izvaja organ, neodvisen od udeleženih strank (točka (b) 8. člena). Enako obveznost državam članicam EU nalaga Direktiva 2002/22/ES z dne 8. 3. 2012 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), ki v 34. členu določa, da države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja v zvezi s to direktivo.

9. Republika Slovenija je to obveznost implementirala v določbah ZEKom-11, in sicer prvi odstavek 217. člena tega zakona določa, da Agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so (...) spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov).

10. Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek).

11. Iz zakona torej izhaja, da se v zadevah, ki se nanašajo na pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, lahko vodi upravni postopek in v njem izda upravno odločbo. Res je, da je spor o obveznosti plačila določenega zneska operaterju premoženjska zadeva, vendar civilna narava tega spora glede na navedeno specialno zakonsko ureditev ne izključuje možnosti, da lahko uporabnik uveljavlja varstvo v postopku pred toženko in kasneje pri naslovnem sodišču. Nasprotno, tretji odstavek 217. člena ZEKom-1 izrecno določa, da reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka tega člena ne posega v morebitno sodno pristojnost, iz česar izhaja, da sta možni obe vrsti varstva. Uporabniku storitev tako ni potrebno čakati, da ga operater terja za plačilo v civilnem sodnem postopku, v katerem nato sodno varstvo uveljavlja z ugovori, ampak lahko ravna aktivno in zahteva varstvo v postopku, določenem v ZEKom-1. 12. Tega ne spremeni določba 142. člena ZEKom-1, na katero se sklicuje toženka, saj iz nje ne izhaja, da v primeru, ko operater od pogodbene stranke terja plačilo spornih računov, upravno odločanje ni mogoče. 13. Citirano določilo ureja postopek reševanja spora pri operaterju. Določa, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Nanaša se torej tudi na spore iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev in s tem tudi na spore o (višini) obveznosti iz teh pogodb. Stranka takšne pogodbe zato lahko sproži postopek reševanja spora na način, kot ga ureja ta člen zakona tudi, če meni, da operaterjev račun ni v skladu s pogodbo, pri tem pa mora spoštovati v zakonu predpisane roke. Če operater ugovoru ne ugodi oziroma v zakonskem roku o njem ne odloči, lahko uporabnik vloži predlog za rešitev spora pred agencijo. Agencija lahko s sklepom zavrže predlog za rešitev spora, če predlog ni vložen v rokih iz osmega, devetega, desetega ali enajstega odstavka tega člena (dvanajsti odstavek 142. člena ZEkom-1). Iz izpodbijanega sklepa niti smiselno ne izhaja, da bi toženka predlog zavrgla zato, ker tožnik ni spoštoval postopka oziroma predpisanih rokov, ampak je njegovo zahtevo za rešitev spora zavrgla izključno zato, ker je štela, da ne gre za upravno zadevo. Taka uporaba predpisa pa je po presoji sodišča zmotna.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

1 Glej predlog Zakona o elektronskih komunikacijah EVA 2012-3330-0058, obrazložitev k 142. in 217. členu ZEkom-1).