Datum: 3. 6. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 3. junija 2004

odločilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 891/2001 z dne 7. 5. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 642/93 z dne 14. 9. 2001 se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je ustavnega pritožnika, sicer odvetnika, kaznovalo zaradi pripomb, ki jih je v pravdi dal na zapisnik. Kaznovalo ga je zaradi pripombe, da se sodnica ni pripravila za obravnavo, da ne ve, o čem je spor, in da tožniku postavlja vprašanja, ki niso v zvezi s tožbo. Te pripombe je ocenilo kot trditve, ki pomenijo žalitev sodišča.

Višje sodišče je pritožbo ustavnega pritožnika zavrnilo.

2.Ustavni pritožnik zatrjuje, da s pripombami, zaradi katerih je bil kaznovan, ni žalil sodišča, ker so bile izrečene pri obrambi pravice do zastopanja in varstvu koristi tožnika, ki ga je zastopal. Pritožnik navaja, da je ta pravica zajeta v ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Meni, da sporne pripombe niso žaljive, saj je uspel dokazati njihovo resničnost in utemeljenost. Pripombo, da se sodnica ni pripravila za obravnavo, je utemeljil z navedbo, da ni opravila potrebnih poizvedb v zemljiški knjigi ter da sodišče ni pribavilo pravdnega spisa, ki bi potrjeval navedbe njegove stranke. Svojo pripombo, da sodnica ne ve, o čem je spor, pojasnjuje z navedbo, da bi sodišče moralo izvajati dokaze v zvezi z nacionalizacijo nepremičnin (za katere je v pravdi sicer šlo), poizvedovalnim zapisnikom ob nastavitvi nove zemljiške knjige in z vprašanjem, kaj je drugi toženec od njegove stranke sploh kupil. Poudarja tudi, da je želel opozoriti le na načelo ekonomičnosti postopka, saj se predmetni spor rešuje že vrsto let. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da s svojimi pripombami sploh ni oviral postopka. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je izpodbijani sklep tudi arbitraren.

3.Ustavno sodišče je na seji senata dne 26. 2. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavno pritožbo je poslalo Okrajnemu sodišču v Piranu in Višjemu sodišču v Kopru, ki pa nanjo nista odgovorili. Ustavno sodišče je vpogledalo v pravdni spis Okrajnega sodišča v Piranu št. P 642/93.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Ustavni pritožnik utemeljuje zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) z navedbo, da naj bi sodišči z odločbama posegli v njegovo pravico do zastopanja stranke. Pravica do zastopanja stranke, na katero se sklicuje pritožnik, izhaja iz razmerja med pooblaščencem in stranko ter temelji na njunem medsebojnem dogovoru. Omejena je z določili dogovora, pa tudi s posameznimi zakonskimi določbami. Med zakonske omejitve sodi tudi določba 304. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), iz katere izhaja prepoved udeležencem postopka, da žalijo sodišče, ter pooblastilo sodišča, da kršitev te prepovedi kaznuje. Sodišče, ki je v primeru ustavnega pritožnika uporabilo navedeno zakonsko določbo zgolj zaradi kaznovanja pooblaščenca - odvetnika, ni kršilo človekove pravice, na katero se sklicuje pritožnik. Zaradi izrečene kazni pa ustavnemu pritožniku tudi sicer ni omejena njegova pravica, da še naprej zastopa to ali drugo stranko. Kolikor je mogoče navedbo pritožnika razumeti tako, da je bila kršena pravica stranke, ki jo je zastopal, pa takega očitka ob odločanju o njegovi ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati.

6.Pritožnik navaja, da je dokazal resničnost svojih pripomb, zaradi česar meni, da s svojimi pripombami ni žalil sodišča. V vprašanje resničnosti pritožnikovih pripomb se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati, zato z vidika ustavne pritožbe ta njegova navedba ni pomembna. Glede zatrjevane arbitrarnosti izpodbijanih sklepov pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnik to kršitev sicer zatrjuje, a jo z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

7.Ker ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić