Jedro

Lovska družina se sme z lovskim gostom prosto dogovoriti za ceno uplenjene divjadi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženki naložilo, naj mu izroči trofejo medveda, uplenjenega februarja 1995 v njenem lovišču, in povrne pravdne stroške, toženkinemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa je ugodilo delno in tožniku naložilo, naj plača toženki tolarsko vrednost 11.264 DEM. Ugotovilo je, da sta se stranki pred odstrelom ustno dogovorili za odstrel medveda za ceno 3.000 DEM. Po odstrelu večjega medveda, kot je bil dogovorjen, pa sta se stranki dogovorili (prenova pogodbe po 348. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) za ceno 13.200 DEM za trofejo in meso. Sodišče je štelo ta dogovor za obe strani obvezujoč. Od dogovorjenega zneska je odštelo predujem 1.500 DEM in vrednost mesa 2.071 DEM ter prištelo 1.635 DEM za prepariranje medveda. Toženka ni nasprotovala tožnikovemu zahtevku za izročitev trofeje.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožnikov zahtevek za izročitev trofeje medveda ter toženkin za plačilo 38.600 DEM. Ugotovilo je, da prvo sodišče procesnih kršitev ni storilo, dejansko stanje pa je pravilno dognalo. Le materialnega prava ni pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je z dogovorom o odstrelu 130 do 150 kg težkega medveda za ceno 3.000 DEM, pri čemer bi tožnik pridobil trofejo in meso, nastalo vzajemno obveznostno razmerje, dajatvi pa morata ustrezati načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Ker je tožnik po navodilu toženkinega vodnika ustrelil medveda, katerega skupna vrednost trofeje je bistveno večja od dogovorjene (40.100 DEM), bi njena izročitev pomenila izročitev druge stvari, ki ni bila predmet zaveze. O ceni trofeje medveda, ki ni bil predmet pogodbe, med strankama ni soglasja. Prvotni dogovor ni bil prenovljen 05.05.1995, saj je med strankama nesporno, da ta dogovor ne velja. Zahtevka obeh strank je treba zavrniti, ker terjata nekaj drugega, kot sta se dogovorili.

Revizijo je vložila le toženka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, naj se sodba druge stopnje v delu, v katerem je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi spremeni, tako da bo tožbenemu zahtevku tožene stranke v celoti ugodeno. V reviziji navaja, da prvotni dogovor med strankama ni bil izveden, ker je tožnik ustrelil bistveno drugačnega medveda; da je lovska družina vezana na cenik Lovske zveze Slovenije; da uplenjena divjad in trofeja pripadata lovski družini; da je odstrel medveda in plačilo trofeje odplačna pogodba, obveznosti strank sta vzajemni in tako lahko zahteva tožnik izročitev trofeje, če izpolni svojo obveznost in plača ceno trofeje.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Prvostopna sodba je bila izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (503. člen ZPP), zato je treba po prehodni določbi tega zakona (prvi odstavek 498. člena ZPP) v tej zadevi uporabiti tudi v revizijskem postopku določbe starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)). Torej ne novega, kot to želi revizija.

Tožena stranka tako uveljavlja revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (1977), ki se v vsem ujema z določbo 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Vendar v obrazložitvi revizije niti z besedo ne omeni, v čem naj bi bila podana takšna kršitev - po prvem odstavku 354. člena ZPP (1977), storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zakon ne nalaga revizijskemu sodišču, da bi po uradni dolžnosti upoštevalo morebitno takšno kršitev. Tako uveljavljani revizijski razlog ni podan. Ne gre niti za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP (1977)).

Revizijskim trditvam, ki so v celoti materialnopravne narave, pa tudi ni mogoče pritrditi. Prav ima sicer revizija, da gre pri odstrelu medveda in plačilu trofeje za odplačno pogodbo. Vendar ni predpisa, ki bi določal sklepanje pogodb za odstrel divjadi z obvezno vsebino glede višine cene. Ni namreč splošno veljavnega predpisa, ki bi nalagal tistemu, ki z dovoljenjem lovske družine upleni divjad, plačati zanjo uradno določeno ceno. Tega se je očitno zavedala toženka sama, ki se je s tožnikom pogodila vnaprej za določeno ceno, ne pa za ceno, določeno s cenikom Lovske zveze Slovenije. Lovska družina nanj ni neposredno vezana, ko se pogodi z lovskim gostom, marveč le posredno, ko mora kot lovska organizacija izpolnjevati lovskogospodarski načrt in pri tem ravnati gospodarno, kot je zapisano v številnih določbah Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86 in Ur. l. RS, št. 89/99 - ZVGLD). Skratka, ni prepovedano prosto dogovarjanje o ceni odstrela. Po zakonu pripadajo uplenjena, odlovljena, pokončana ali poginula divjad ter trofeje lovski organizaciji (drugi odstavek 7. člena ZVGLD), ta pa uredi s splošnim aktom, kdaj in kako postane trofeja last posameznika (četrti odstavek 7. člena ZVGLD). Toženkin poslovnik določa, da trofeja pripade domačemu gostu (drugi odstavek 38. člena Poslovnika), pri čemer lahko vsak član lovske družine povabi večkrat domačega gosta na lov na visoko in malo divjad, s tem da se obveznosti odstrela štejejo lovcu, ki gosta povabi, kar pa ne velja v primeru, ko goste vabi lovska družina sama (53. člen Poslovnika). Vendar Poslovnik spet ne določa, da bi obvezno veljala cena za trofejo po ceniku Lovske zveze Slovenije. Skratka, toženka se neupravičeno sklicuje na cenik, ker ta ni bil predmet pogodbe med strankama, niti splošno veljaven predpis, ki bi stranki vezal. Vrhu tega se stranki za odstrel medveda, ki je bil uplenjen, sploh nista nič pogodili glede cene, ker pač ni šlo za medveda, za katerega sta se prej domenili. Tako je pritožbeno sodišče pravilno sklepalo, da obe stranki terjata nekaj drugega, kot sta se dogovorili: tožnik trofejo veliko večjega medveda, kot je bil dogovorjen, in toženka veliko višjo ceno od dogovorjene. Ker ne gre za nedovoljen uplen, toženka tudi ne more zahtevati plačila iz tega naslova (74. člen ZVGLD).

Končno je treba v takšnih pravnih razmerjih, kot je obravnavano, uporabiti pravilo sočasne izpolnitve (122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožeča stranka je namreč zahtevala izročitev trofeje, tožena pa je ugovarjala z nasprotno tožbo sočasno tožnikovo plačilo. Sodišče prve stopnje je odločilo ločeno o obeh zahtevkih (torej ne po določbi drugega odstavka 122. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče je oba zahtevka zavrnilo. Revizijo je vložila le toženka. Tako je ostal pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za izročitev trofeje (333. člen ZPP (1977)). Ker zaradi vzajemnosti dajatev tožnika sploh ne bi bilo mogoče obsoditi na plačilo, ne da bi bilo obenem odločeno o hkratni izročitvi trofeje, je tudi zaradi nastale procesne situacije nemogoče ugoditi toženkinemu zahtevku.

Tako se je izkazalo, da tudi sicer ne izrecno, vendar vsebinsko uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP (1977)).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP (1977)).