Jedro

Za postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B je treba izkazati, da je v času razlastitve (tj. vložitve zahteve za razlastitev) na nepremičnini javna cesta, po kateri poteka cestni promet, in da je bilo zemljišče del ceste že ob uveljavitvi ZJC-B.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika in stranke z interesom A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v korist A. razlastil lastninsko pravico na zemljiščih s parc. št. 677/4, 686/3, 677/5, 676/3, 675/3, 673/8, 684/3, 673/9, 673/10, 667/9, 667/10, 667/11, 667/12, 660/4, 673/11, 654/2, 695/16, 695/15, 650/3, 695/14, 695/12, 695/13, vse k.o. ..., vse v lasti tožnika do celote (I. točka izreka), zahtevo tožnika za prevzem preostalih zemljišč s parc. št. 651, 654/1, 659, 661, 664, 665, 667/3, 667/4, 667/5, 667/6, 667/7, 667/8, 669, 675/1, 675/2, 676/1, 676/2, 677/1, 677/2, 677/3, 684/1, 684/2, 686/1, 686/2, 687, 695/3, 695/4, 695/6, 695/7, 695/8, 695/9, 695/10, 695/11, vse k.o. ..., zavrnil (II. točka izreka), odločil, da je dokončnost te odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in za vpis lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v I. točki izreka te odločbe in pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču, v korist razlastitvene upravičenke B. (III. točka izreka) (pravilno: v korist A. - popravljeno s sklepom o popravi z dne 16. 10. 2017), nadalje, da lahko tožnik pod pogoji, določenimi v sedmem odstavku 19. člena ZJC-B po pravnomočnosti razlastitvene odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestne nepremičnine (IV. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (V. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa z dne 16. 5. 2016, ki je odpravil prvo prvostopno odločbo z dne 13. 1. 2016. V ponovnem postopku, v skladu z napotili drugostopnega organa, je prvostopni organ ugotovil, da je zahteva razlastitvene upravičenke A. utemeljena. Po obravnavanih zemljiščih poteka kategorizirana občinska cesta - lokalna javna pot, cesta..., zgrajena leta 1990, asfaltirana leta 2007. Cesta je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v A. iz leta 2002, ki ga je nadomestil sedaj veljavni odlok, sprejet 2009 in dopolnjen 2012, po katerem je ta cesta še vedno kategorizirana (zaporedna št. ceste ...). Odlok iz leta 2002 je bil sprejet pred letom 2005, ko je pričel veljati ZJC-B, torej je javna cesta že potekala po teh zemljiščih. Organ je ugotovil, da ta cesta povezuje del naselja ... z drugimi naselji, da poteka po njej javni promet (priloženi orto foto posnetki, zemljevidi iz PIRS, ipd.). Razlastitev je za dosego javne koristi nujno potrebna, saj gre za kategorizirano občinsko cesto, občinske ceste pa morajo biti v lasti občin. Tako izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča RS (npr: U-I-387/02). Javna korist je tudi v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Ker poteka po tej cesti promet, se zaradi razlastitve možnost uporabe zemljišč za tožnika ne bo spremenila. Razlastitvena upravičenka je tudi pojasnila, da nima v lasti druge ustrezne nepremičnine za gradnjo ceste, poleg tega jo uporabljajo turisti za dostop do izhodišča izletniških poti. S prevzemom ceste v last bo imela upravičenka legalno možnost njenega vzdrževanja in dostopnosti za uporabo vsem pod enakimi pogoji. Skliceval se je na I U 54/2012 in I U 286/2013. Sicer pa tožnik ne trdi, da cesta leta 2005 ni obstajala, to da pa cesta ni asfaltirana, pa ne pomeni, da ni javna. Ima pa tudi splošni pomen, saj objekte na naslovu ... ter izhodišče planinske poti povezuje do druge javne ceste, ki pomeni povezavo do drugih naselij. Ti objekti in izhodišče nimajo druge alternativne možnosti za povezavo z drugimi naselji. V zvezi s predlogom tožnika po 99. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je organ ugotovil, da tožnik ni izkazal izgube gospodarskega pomena v zvezi z ostalimi zemljišči, kljub dodatnemu pozivu organa. Tožnik ni uspel izkazati, da bi z razlastitvijo dela njegovih zemljišč zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih zemljišč, saj ni zadostno obrazložil uporabe nepremičnin pred razlastitvijo in zakaj, na kakšen način in v kakšni meri bi posledično razlastitev nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, v smislu pomena pred razlastitvijo. Razlastitvena upravičenka pa je tudi pojasnila, da se dejansko stanje v zvezi z dostopom do ceste ni nič spremenilo niti z asfaltiranjem ceste, ker so vsi priključki, ki jih je imel na cesto tožnik v času, ko je bila cesta makadamska, že obstajali. Ob sicer nasprotujočih trditvah glede števila priključkov na cesto (ki so po mnenju tožnika nujno potrebni za izkoriščanje zemljišč - gozdov) pa se s samo razlastitvijo dejansko stanje v naravi ne bo nič spremenilo, prav tako ne bo nič spremenilo dejstvo, da gre za javno cesto in priključke na javno cesto. Neutemeljena je tudi zahteva tožnika za prevzem ostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1, saj ima vsaka cesta varovalni pas, v katerem so gradbeni posegi dopustni le s soglasjem upravljavca ceste, vendar pa lahko tožnik v varovalnem pasu še vedno opravlja kmetijska opravila. Ogled ni potreben, ker imajo predložene in pribavljene listine ter podatki iz uradnih evidenc ustrezno dokazno vrednost. Pristojni organ pa je tudi odločil o parceliranju parcel, zato ni razloga za dvom v pravnomočnost odločitve geodetskega organa.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnil. 3. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zahtevku tožnika za povračilo stroškov delno ugodi in se mu prizna priglašene stroške v višini 856,77 EUR, katere mu je dolžna poravnati razlastitvena upravičenka A. v določenem roku na tam navedeni račun. Organ je stroške odmeril glede na 113. člen ZUP v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 ter Odvetniško tarifo. Ugotovil je, da iz obravnavanih odločb o razlastitvi vrednost spornega predmeta ne izhaja, predmet upravnega postopka pa tudi ni bilo odločanje o odškodnini za razlaščene nepremičnine. Vrednost spornega predmeta je tako neocenljiva. Tožniku je priznal stroške po tar. št. 28 OT.

4. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep.

5. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je navedel, da med strankama ni sporno, da razlaščene nepremičnine danes predstavljajo javno cesto, temveč je sporno, ali je upravičenka v tem postopku zahtevala pravilen obseg razlastitve. Toženka je po mnenju tožnika razlastila le del nepremičnin, ki predstavljajo to javno cesto. To je nepravilno in predstavlja izigravanje tožnika z namenom zmanjšanja odškodninske odgovornosti razlastitvene upravičenke. Tožnik je že v upravnem postopku zatrjeval in za to ponudil dokaze, da bi upravičenka v posledici odločbe pridobila v last le manjši del javne ceste, pretežni del pa bi ostal v tožnikovi formalni lasti (ostale sestavine zemljišča in cestnega telesa, tj. brežine ceste, cestni svet, prostori za prometno signalizacijo). Če ne bo prišlo do razlastitve na preostalem delu javne ceste, bo tožnikova lastninska pravica na tem nerazlaščenem delu izvotljena, tožnik pa de facto razlaščen. Zato je uveljavljal, da se ugotovi celoten obseg javne ceste. Podredno je z istim ciljem tudi vložil zahtevo po 99. členu ZUreP-1. Po mnenju tožnika bi bilo treba ta postopek izpeljati po ZUreP-1 in ne po 19. členu ZJC-B. Obstoj javne ceste je prva predpostavka po 19. členu ZJC-B. Toženka je zmotno uporabila materialno pravo, če meni, da za uporabo 19. člena ZJC-B zadostuje že dejstvo, da je občina pred uveljavitvijo ZJC-B določeno zasebno pot neustavno kategoriziralo za javno cesto, četudi danes obstoji javni interes za razlastitev zemljišč, po katerih ta cesta poteka. Zgolj predhodna kategorizacija določene ceste za javno cesto po predhodnem neustavnem občinskem odloku še ne zadostuje za sklep, da je bila taka cesta ob uveljavitvi ZJC-B javna cesta. V času uveljavitve ZJC-B je zakon javne ceste definiral kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (2. člen ZJC). V tem primeru je obravnavana pot do 2007 predstavljala v naravi tožnikovo zasebno makadamsko poti v njegovem izključnem upravljanju, ki jo je uporabljal za dostop do njegovih zemljišč in dovoljeval uporabo dvema sosedoma, česar pa toženka sploh ni ugotavljala. Upravičenka je v svoji vlogi napačno tudi trdila, da je pomembno le stanje ob vložitvi vloge. Današnjemu javnemu interesu tožnik ni nasprotoval, vendar za uporabo 19. člena ZJC-B ne zadostuje, saj mora ta biti izkazan tudi v letu 2005. Ker je tožnik zainteresiran za celovito ureditev razmerij z upravičenko, je zanj bistvenega pomena, da je podlaga za razlastitev kvalitetna in strokovno pripravljena v smislu elaborata iz 98. člena ZUreP-1. Toženka bi morala ugotoviti obstoj javne ceste po stanju v letu 2005. Ne glede na to, ali je to stališče tožnika pravilno, pa je sporen obseg obravnavane javne ceste. Glede na 8. člen ZCes-1 (prej 13. člen ZCJ) javna cesta ni samo vozišče, ampak tudi ostale površine, ki jo po zakonu sestavljajo (tako tudi odločbe VSRS X Ips.171/2014, UPRS II U 63/2016, II U 102/2014, IV 151/2013). Z izpodbijano odločbo razlaščene nepremičnine predstavljajo zgolj vozišče, ne pa tudi tudi preostalih sestavin javne ceste. Toženka bi morala razlastiti celotno cesto. Ostalih površin, ki tudi predstavljajo javno cesto, tožnik ne bo mogel izključno sam posedovati, jih uporabljati, zemljišča, ki glede na kogentne predpise spadajo v javno cesto, ne bo mogel več uporabljati kot gozd za sečnjo in tam ne gojiti dreves. To pa predstavlja izgubo gospodarskega pomena za tožnika v smislu 99. člena ZUreP-1. Toženka je v upravnem postopku odklonila izvajanje dokazov o tem, kakšen je sporen obseg javne ceste, pri tem pa sta se oba upravna organa oprla le na odločbo geodetskega organa, s katero je bila na zahtevo upravičenke izvedena parcelacija asfaltiranega vozišča predmetne javne ceste, kar naj bi določilo njen obseg. S to parcelacijo pa je šlo zgolj za parcelacijo po naročilu upravičenke in ne za ugotovitev obsega javne ceste. Tudi v skladu s sodno prakso se obseg javne ceste ne prejudicira s predhodno geodetsko parcelacijo, saj gre le za pripravljalno dejanje, ki nima učinkov materialne pravnomočnosti, sploh pa ne pomeni dokončno ugotovljenega obsega javne ceste. Ugovore zoper obseg javne ceste je mogoče in treba uveljavljati v naknadnem razlastitvenem postopku in ne v predhodnem geodetskem postopku. Tako tudi izhaja iz četrtega odstavka 14. člena ZCes-1 (primerjaj UPRS, I U 417/2010), po katerem ugovori zoper obseg javne ceste ne zadržijo parcelacije, postopek se v vsakem primeru izvede kot skrajšani postopek, izključno po zahtevi in navodilih upravljavca. Kot nov dokaz, da je bila predhodna parcelacija očitno nepravilna, tožnik prilaga izvedensko poročilo izvedenke geodetske stroke C.C., iz katerega izhaja, da je bil po naročilu upravičenke v predhodnem geodetskem postopku po 14. členu ZCes-1 odmerjen le manjši del sporne javne ceste (2.976 m2), njen pretežni del pa ne (3.739 m2). Tožnik je še pojasnil, da je ta dokaz prejel 5. 1. 2018 skupaj z vročitvijo v vzporednem pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani ... (odškodninski spor med tožnikom in upravičenko glede de facto razlastitve). Zato ga ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji, saj ga je pridobil šele, ko je bil končan, po poteku pritožbenega roka za izpodbijanje prvostopne odločbe in le dva tedna pred izdajo drugostopne odločbe. Dokaz je tako dovoljen v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je v upravnem postopku dokazoval sporen obseg javne ceste in ponujal najbolj primerna dokaza: ogled na kraju samem in postavitev izvedenca. To pa je toženka zavrnila iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je bilo to že pravnomočno ugotovljeno. S tem je toženka (poleg zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) tudi kršila pravila postopka, kršila tožnikovo pravico do izjave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. členu EKČP, pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in členu P1-1 EKČP. Tudi ne drži, da tožnik ni v zadostni meri obrazložil svoje zahteve po 99. členu ZUreP-1. Tožnik je pojasnil, da sporne nepremičnine predstavljajo gozdove, ki se uporabljajo za sečnjo, torej je zatrjeval sedanji namen in način izrabe. Poleg tega pa je zatrjeval tudi nezmožnost izkoriščanja pretežnega dela spornih površin zaradi kogentnih zakonskih omejitev glede uživanja javne ceste in nepremičnin, ki bodo spadale v varovalni pas ob njej po eni strani in nerentabilnost stroškov za omogočanje nadaljnjega dostopa do preostalih površin. Za svoje trditve je tožnik tudi predlagal ustrezne dokaze: ogled na kraju samem, svoje zaslišanje ter postavitev izvedenca. Skladno s sodno prakso je za ugotavljanje glede presoje izgube gospodarskega pomena primeren dokaz z izvedencem (npr. UPRS I U 233/2011, III U 36/2014). Toženka teh dokazov ni izvedla, s tem zagrešila tudi bistvene kršitve pravil postopka.

6. Glede izpodbijanega stroškovnega sklepa pa je tožnik ugovarjal zmotno uporabo materialnega prava pri opredelitvi zadeve kot neocenljive. Prav tako je zmotno stališče, da ne gre za odločanje o premoženjskih upravičenjih, saj premoženja ne predstavljajo le denarne terjatve, ampak tudi nepremičnine, odločitev o prisilnem prenosu lastninske pravice pa brez dvoma predstavlja premoženjski spor, ki je v smislu 4. člena OT ocenljiv. Zato je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je sodišču predlagal, da izpodbijana akta odpravi oziroma razveljavi, zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži povrnitev stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

7. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

8. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe, navedla, da razlaščene nepremičnine predstavljajo celotno cestno telo. Cesta je bila pravilno odmerjena v skladu s Pravilnikom o projektiranju cest, že pred tem pa je bil izveden postopek urejanja ceste po 13. členu ZCes-1 v zvezi z ZEN, kjer se je tožnik strinjal z mejami oziroma jim ni ugovarjal. Upravičenka bo tudi plačala odškodnino, kot bo določena v nepravdnem postopku. Glede na sodno prakso je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno upravno odločbo o predhodnem vprašanju (npr. VSRS II Ips 565/2008). Sedaj se tožnik sicer sklicuje na izvedeniško mnenje z dne 29. 11. 2017, ki ga je prejel pred drugostopno odločbo (to sam tudi navaja) in bi ga lahko predložil torej v tem upravnem postopku. Upravičenka uporabi tega dokaza in mnenju samemu nasprotuje, kar podrobno obrazloži. Tožnik sicer v postopku ni uspel izpodbiti verodostojnosti odločbe GURS z dne 14. 5. 2013. Zato je organ pravilno zavrnil izvedbo predlaganih dokazov. Tožnik je imel tudi možnost vložitve pravnih sredstev zoper odločbo GURS, pa tega ni storil. Sodba UPRS I U 417/2010 pa se nanaša na drugačno dejansko stanje. Pravno zmotno je tudi stališče, da bi morala upravičenka poleg obstoja Odloka o kategorizaciji še posebej dokazovati, da gre za javno cesto. Pogoji za javno cesto so morali biti izpolnjeni ob kategorizaciji, sicer ceste ne bi bilo mogoče kategorizirati. Cesta je bila od leta 2002 v vzdrževanju Č., od leta 2002 pa po naročilu upravičenke D.D.. Pogoji po 19. členu ZJC-B morajo biti izpolnjeni ob vložitvi zahteve. Tako npr. tudi UPRS I U 530/2015. Trditveno in dokazno breme pa je na podlagi 99. člena ZUreP-1 na tožniku, kar pa mu ni uspelo, saj se dejansko stanje ne spremeni. Stališče upravnega organa glede odločitve o stroških postopka pa je podprto s sodno prakso (UPRS I U 519/2012). Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev svojih stroškov postopka tožniku.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožnik izpodbija odločbo, s katero je prvostopni organ ugodil zahtevi za razlastitev razlastitvene upravičenke in v tem upravnem sporu stranke z interesom A. ter odvzel lastninsko pravico na zemljiščih s parc. št. 677/4, 686/3, 677/5, 676/3, 675/3, 673/8, 684/3, 673/9, 673/10, 667/9, 667/10, 667/11, 667/12, 660/4, 673/11, 654/2, 695/16, 695/15, 650/3, 695/14, 695/12, 695/13, vse k.o. ..., vse v lasti tožnika do celote, in zavrnil zahtevo tožnika za prevzem preostalih zemljišč s parc. št. 651, 654/1, 659, 661, 664, 665, 667/3, 667/4, 667/5, 667/6, 667/7, 667/8, 669, 675/1, 675/2, 676/1, 676/2, 677/1, 677/2, 677/3, 684/1, 684/2, 686/1, 686/2, 687, 695/3, 695/4, 695/6, 695/7, 695/8, 695/9, 695/10, 695/11, vse k.o. ... Pri odločitvi v I. točki izreka se je oprl na 19. člen ZJC-B, pri odločitvi v II. točki izreka pa na 99. člen ZUreP-1. 11. Po 19. členu ZJC-B se, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena tega zakona, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja drugače urejena (drugi odstavek). Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona; za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena Zakona o urejanju prostora (tretji odstavek). Ne glede na 98. člen Zakona o urejanju prostora je treba zahtevi za razlastitev po tem členu predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora (četrti odstavek). Ne glede na 100. člen Zakona o urejanju prostora se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve iz prejšnjega odstavka, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo (peti odstavek). Ne glede na določbo 103. člena Zakona o urejanju prostora pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko z dokončnostjo odločbe tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti (šesti odstavek). Za postopek razlastitve po tej določbi je torej treba izkazati, da je v času razlastitve (tj. vložitve zahteve za razlastitev) na nepremičnini javna cesta, po kateri poteka cestni promet, in da je bilo zemljišče del ceste že ob uveljavitvi ZJC-B. 12. Tožnik pritrjuje ugotovitvi upravnega organa, da poteka po razlaščenih zemljiščih javna cesta, meni pa, da glede na 19. člen ZJC-B kategorizacija neke poti kot javne ceste ni zadosti, temveč je morala cesta ob uveljavitvi zakona ustrezati pogojem iz 2. člena ZJC, kar pa v tem primeru ne drži, ker je bila do leta 2007 to tožnikova zasebna makadamska pot v njegovem izključnem upravljanju, z njegovim dovoljenjem pa sta to pot uporabljala še dva njegova soseda.

13. Po 2. členu ZJC so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (prvi odstavek). Enako oziroma podobno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZCes-1 (3. člen).

14. Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v A., ki je kategoriziral predmetno pot kot javno pot (..., odsek v dolžini 2.394 m - 5. člen) je bil sprejet leta 2002 (sedaj ... - 92.točka 6. člena Odloka) in je kategoriziral občinske ceste na lokalne ceste in javne poti. Iz podatkov spisa nadalje nesporno izhaja, da gre za pot, ki povezuje več objektov z več lastniki (s hišnimi številkami ... - lastnik tožnik, ... - drugi lastniki) na naslovu ... z drugo javno potjo (...), ki se priključi na lokalno cesto ..., ki je povezava s naseljem ..., ter da druge alternativne povezave na javno cesto ni. Temu tožnik ne nasprotuje. To pa pomeni, da so pogoji iz citirane določbe 19. člena ZJC-B izpolnjeni (glej npr. UPRS, I U 530/2015). Kot je tožniku bilo že v upravnem postopku pojasnjeno, zakon namreč določa, da mora ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi javni cesti (ki je bila nedvomno tudi kategorizirana pred letom 2005) potekati promet v skladu z 2. členom ZJC, kar pa je nedvomno izkazano. Po ZJC (točno: 3. členu) pa je bil akt o kategorizaciji, torej v obravnavanem primeru Odlok iz leta 2002 (za kategorizacijo je merila določila vlada), za status javne ceste konstitutivnega značaja (tako tudi UPRS, I U 54/2012).

15. Tožnik tudi ugovarja obsegu razlastitve zemljišč, saj je treba po njegovem mnenju razlastiti poleg samega vozišča tudi druge površine, ki sestavljajo cestno telo (npr. varovalni pas, cestni svet, cestne brežine, prometno signalizacijo). Tudi po presoji sodišča je organ pravilno razlastil le tisti obseg zemljišč, ki sestavljajo obstoječo javno cesto. Kot je sodišče že navedlo zgoraj, gre za poseben postopek razlastitve, katere namen je, da občina pridobi tožnikove nepremičnine, ki jih je nezakonito vključila v javno cesto, torej tiste nepremičnine, ki so v javno cesto že vključene. Katera zemljišča so to in v kakšnem obsegu, pa nedvomno izhaja iz pravnomočne odločbe geodetskega organa (odločba GURS, Območna geodetska uprava Ljubljana, št. 02112-3471/2012 z dne 14. 5. 2013), izdani na podlagi 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). S to odločbo je organ odločil o evidentiranju delov mej parcel in evidentiranju parcelacije, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da je zahtevo vložila A. kot ena izmed lastnic parcel, ki so bile predmet zahteve, v postopku pa je iz enakega razloga (torej kot lastnik parcel, ki so bile predmet zahteve) sodeloval tožnik. Izrecno še izhaja, da je bila parcelacija izvedena po zunanjem robu cestnega sveta kategorizirane občinske ceste z oznako ..., organ pa se je oprl tudi na 14. člen ZCes-1, po katerem se v primeru, ko je cesta v naravi zgrajena, v zemljiškem katastru pa ni evidentirana, meja te ceste določi po zunanjem robu cestnega sveta. Ker - kot že povedano - gre za poseben postopek razlastitve, v katerem je njegov namen uskladitev dejanskega stanja s pravnim (torej, da se razlasti zemljišča, ki so v javno cesto dejansko že vključena), sodišče zato ne more pritrditi tožniku, da je obseg nepravilno določen, saj je določen po (nesporno) ugotovljenem dejanskem stanju, in se zato brez uspeha sklicuje na sodno prakso I U 417/2010 z dne 20. 9. 2011. V tej zadevi se je sodišče res postavilo na stališče, da je ugovor obsega razlastitve treba uveljavljati v razlastitvenem in ne v predhodnem geodetskem postopku, vendar pa je šlo za postopek razlastitve po določbah 92. člena in nadaljnjih ZUreP-1, torej za redni postopek, v katerem predvideni (in ne dejanski, kot v tem primeru) obseg razlastitve ni nujno točno (do m2) določen, saj se lahko tekom postopka izkaže, da je za uresničitev namena razlastitve treba razlastiti drugačen obseg nepremičnin, kot (je) (prvotno) izhaja(l) iz zahteve.

16. V zvezi z napačno določenim obsegom razlaščenih zemljišč se tožnik tudi sklicuje na izvedensko poročilo sodne izvedenke C.C., izdelanem v pravdnem postopku ... Tožnik navaja, da ga je prejel 5. 1. 2018 in ga zato ni mogel posredovati organu med postopkom na prvi stopnji, zato meni, da ga je treba upoštevati glede na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej določbi lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Kot je navedel že sam tožnik, je izvedensko poročilo prejel 5. 1. 2018, drugostopna odločba pa je bila izdana 22. 1. 2018 in jo je tožnik prejel 6. 2. 2018. To pomeni, da bi tožnik izvedensko poročilo lahko poslal drugostopnemu organu, saj je pritožbeni postopek še trajal (in v času prejema poročila tožnik ni mogel vedeti, kdaj bo izdana drugostopna odločba), ne glede na iztek pritožbenega roka, in se pri tem skliceval na 238. člen ZUP, ki tudi dopušča navedbo novih dejstev in novih dokazov pod tam navedenimi pogoji. In šele, če bi drugostopni organ uporabo tega dokaza odklonil, bi lahko njegovo uporabo uveljavljal v upravnem sporu. Ker tega tožnik ni storil, uporaba 52. člena ZUS-1 ne pride v poštev in sodišče tega dokaza (ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali je ta obstajal že v času odločanja na prvi stopnji) ne more upoštevati.

17. Po 99. členu ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve, če ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Nesporno med strankama je, da je trditveno in dokazno breme za izpolnitev navedenih pogojev po 99. členu ZUreP-1 na strani razlastitvenega zavezanca, sporno pa je, ali je tožnik izgubo gospodarskega pomena za ostale nepremičnine izkazal. Organ je menil, da ne, in temu stališču se pridružuje tudi sodišče. Tožnik je namreč izgubo gospodarskega pomena izkazoval z tem, da so sporna zemljišča po vrsti rabe gozdovi, ki se uporabljajo za sečnjo in ki jih sedaj ne bo mogel več izkoriščati zaradi zakonskih omejitev glede uživanja javne ceste in nepremičnin, ki sodijo v varovalni pas ob cesti. Organ je pravilno ugotovil, da zemljišča, katerih odvzem tožnik zahteva na zgoraj citirani podlagi, predstavljajo gozdove, ki mejijo na to cesto, ne glede na velikost in lego, ker pa razlastitev obsega zemljišča, ki so del ceste, se uporaba te ceste v povezavi s koriščenjem gozdov, ki nanjo mejijo, ne bo spremenila, saj se dejansko stanje ne spreminja, torej bo njihovo koriščenje enako kot dosedaj. Tožnik je tudi uveljavljal, da bo moral na lastne stroške vzpostaviti morebitno prometno signalizacijo in priključke, ki bi jih morebiti bilo treba že vzpostaviti (in kar sedaj ponavlja v tožbi), vendar tudi s tem ni uspel izkazati pogojev iz 99. člena ZUreP-1. Že organ je tožniku pojasnil, da priključki že obstajajo, glede stroškov, ki naj bi nastopili, pa gre za dejstva, ki bodo ali pa ne bodo nastopila. Izgube gospodarskega pomena pa ni možno izkazovati na bodočih negotovih dejstvih. Sodišče pa še dodaja, da je upravljavec ceste tisti, ki je odgovoren za njeno gradnjo, vzdrževanje in varstvo, torej bo v tem primeru občinska uprava tista, ki bo nosila stroške (tudi) za morebitno novo prometno signalizacijo, priključke, itd. (95. člen ZCes-1 in nadaljnji).

18. Podana tudi ni zatrjevana kršitev pravil postopka. Tožnik namreč ugovarja, da organ ni izvedel predlaganih dokazov v zvezi z obsegom razlaščenih zemljišč, obstojem javne ceste oziroma poteka prometa v letu 2005 in izpolnjevanjem pogojev iz 99. člena ZUreP-1, pa bi jih moral. Organ je namreč izvedel dokaze za potrditev tistih dejstev in okoliščin, ki jih za izpolnitev dejanskega stanu določata 19. člen ZJC-B in 99. člen ZUreP-1. Tako se je organ v zvezi z obsegom razlaščenih zemljišč mogel opreti na pravnomočno odločbo geodetskega organa, saj je bila ta izdana s namenom ugotovitve dejanskega obsega obstoječe javne ceste (v geodetskem postopku pa je sodeloval tudi sam tožnik), listine, ki jih je stranka z interesom priložila glede obstoja javne ceste v letu 2005 in poteka prometa v času vložitve zahteve za razlastitev in listine, ki jih je organ sam pribavil, so za izkaz izpolnitve teh pogojev nedvomno zadostovale, tožnik pa že na trditveni podlagi ni zadostil dokaznemu bremenu glede izgube gospodarskega pomena po 99. členu ZUreP-1. Zavrnitev predlaganih dokazov pa je organ tudi ustrezno utemeljil. Obrazložitev odločbe zato zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP in do kršitve 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni prišlo.

19. Tožnik tudi izpodbija sklep o stroških, saj meni, da bi moral organ ugotoviti vrednost spornega predmeta (tj. razlaščenih zemljišč) po kriterijih iz 4. člena OT in mu posledično ugotovljeni vrednosti priznati stroške. 4. člen OT med drugim določa, da odvetnik določi vrednost obravnavanega predmeta po višini, ki jo navede stranka oziroma drugi udeleženci postopka oziroma glede na vrednost, ki jo je ugotovil pristojni davčni urad ali sodni izvedenec ali cenilec ustrezne stroke, oziroma o kateri se pisno sporazume s stranko.

20. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno ugotovil, da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja, kot tudi da ne gre za odločanje o odškodnini za razlaščene nepremičnine, in posledično pravilno zaključil, da gre za neocenljivo zadevo. Predmet postopka je namreč odločanje o razlastitvi. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju, temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. Tako tudi že ustaljena sodna praksa (npr. sodbi UPRS, I U 1276/2016, I U 1183/2016). Zato je zmotno tožbeno razlogovanje, da bi moral organ določiti vrednost predmeta po 4. členu OT ter da je v posledici ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

21. Ker je sodišče presodilo, da je organ pravilno uporabil materialno pravo, v postopku pa ni zagrešil kršitev pravil postopka, tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP. 22. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, brez oprave glavne obravnave (59. člen ZUS-1), ker je presodilo predlagane listine spisa že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih aktov, enako pa je storilo tudi glede predlagane sodne prakse.

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

25. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. temelji na 154. členu ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom, zato je treba v takih primerih uporabiti ZPP. Tako 154. člen ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom je odgovorila na tožbo in predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da je s svojim predlogom uspela. Ker pa s svojimi navedbami ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, sodišče sodi, da priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato stranki z interesom ni priznalo.