Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar je podlaga za materialno pravni preizkus revizijskega sodišča (3.odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da se je toženec v sporno stanovanje vselil na podlagi odločbe Komande garnizije. Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi že prej imela vojaško stanovanje, katerega bi ob vselitvi v sporno stanovanje vrnila. Ker Komanda garnizije po 25.6.1991 ni bila več upravičena razpolagati s stanovanjskim vojaškim skladom, so toženec in vse osebe, ki so se z njegovim dovoljenjem vselile, v stanovanju brez veljavnega pravnega naslova. Zato sta odločitvi obeh nižjih sodišč materialnopravno pravilni (50. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84 v zvezi z 2.odstavkom 159.člena Stanovanjskega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da toženec izprazni dvoinpolsobno stanovanje, št. 41, in ga izpraznjenega oseb in stvari izroči tožeči stranki.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Nesprejemljivo je, da tožeča stranka enkrat nastopa kot titular domnevnih pravic, drugič pa odklanja vse obveznosti prejšnje države. Tožena stranka je že v pritožbi opozorila, da je bil sklenjen dogovor, na podlagi katerega se razdelitev premoženja opravi ob koncu 1993. leta. V postopkih, v katerih je tožena stranka Država SFRJ, sodišča postopke prekinjajo. Pravno nevzdržen je položaj, da tožena stranka prevzame le pravice pravnega prednika, zavrača pa obveznosti. Noben predpis ne govori, da je upravljalec tega premoženja Ministrstvo za obrambo. Sodišče je tudi prezrlo, da tožbeni petit ne zajema vseh, ki so v stanovanju, ampak le toženca. V stanovanju so še toženčeva življenjska partnerica in otrok.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka kršitve določb ZPP ne uveljavlja.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Tožena stranka smiselno ugovarja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, saj trdi, da tožeča stranka zavrača obveznosti bivše države, in da zato ne more biti prevzemnik premoženja. Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Po 1.odstavku 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) komanda garnizona, ki je dotlej upravljala z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi je razpolagala z vojaškimi stanovanji. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka, to je Republika Slovenija (in ne kot zmotno trdi tožena stranka Ministrstvo za obrambo), aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe. Kar pa navaja tožena stranka o obveznostih tožeče stranka v drugih primerih, pa ni predmet te pravde.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar je podlaga za materialno pravni preizkus revizijskega sodišča (3.odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da se je toženec v sporno stanovanje vselil na podlagi odločbe Komande garnizona. Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi že prej imela vojaško stanovanje, katerega bi ob vselitvi v sporno stanovanje vrnila. Ker Komanda garnizona po 25.6.1991 ni bila več upravičena razpolagati s stanovanjskim vojaškim skladom, so toženec in vse osebe, ki so se z njegovim dovoljenjem vselile, v stanovanju brez veljavnega pravnega naslova. Zato sta odločitvi obeh nižjih sodišč materialnopravno pravilni (50.člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84 v zvezi z 2. odstavkom 159. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS št. 18/91-I).

Tožena stranka nadalje ugovarja, da tožeča stranka ni mogla prevzeti stanovanjskega sklada zveznih organov prejšnje države vse do konca 1993.leta. Določili 2. in 3.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se nanašata le na možnost postopnega prevzema premoženja JLA, kar pomeni postopni fizični prevzem. Tega določila ni mogoče razlagati tako kot tožena stranka, da bi zvezni organi bivše države obdržali razpolagalno pravico na tem premoženju vse do konca leta 1993. Ni utemeljen tudi ugovor tožene stranke, da tožbeni petit ne obsega vseh oseb, ki so v spornem stanovanju. Tožbeni zahtevek tožeče stranke (l.št.1) je izpraznitveni zahtevek (50.člen ZSR v zvezi 2.odstavkom 159.člena SZ), kar pomeni, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki prazno stanovanje.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).