4. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 4. julija 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 469/99 z dne 3. 2. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1170/94 z dne 20. 9. 1998 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D"N 200/95 z dne 22. 4. 1998 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica ni uspela z zahtevo za denacionalizacijo dela nepremičnine, ki je bil predmet kupne pogodbe iz leta 1975.

Navaja, da je bila ta pogodba sklenjena zaradi prisile oziroma grožnje z razlastitvijo. Ne strinja se z odločitvijo sodišč, da velja 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen. Zahteva za denacionalizacijo je bila namreč zavrnjena zato, ker sta bili pogodbi sklenjeni v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72 in nasl. - ZRPPU), ki ni naštet med predpisi v 3. in 4. členu ZDen. Meni, da pomeni tako stališče različno obravnavanje razlaščencev (22. člen Ustave). Sodišča naj bi zadeve ne obravnavala po vsebini, pritožnici pa naj bi tudi ne bila dana možnost sodelovati v postopku, ker naj bi prvostopenjsko sodišče nikoli ne razpisalo potrebnega naroka. Z izpobijanimi odločitvami sodišč pa naj bi ji bili zato kršeni tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe odpravi in ugodi predlogu pritožnice za vračilo premoženja ali pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

2.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ni pristojno, da bi presojalo nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja same po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavanem primeru pritožnica izpodbija stališče sodišča, da se 5. člen ZDen nanaša le na tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen. Sodbo oziroma sklep, ki temelji na tem pravnem stališču, bi Ustavno sodišče lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da to pravno stališče ni združljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

3.Določb ZDen pa se ne da razlagati tako, da podržavljenje s pravnimi posli (5. člen ZDen), ki je lahko podlaga za vrnitev premoženja, ne bi bilo časovno vezano. Določba 5. člena ZDen sodi v I. poglavje ZDen med splošne določbe in sledi 3. in 4. členu, ki prav tako opredeljujeta upravičence oziroma pravno podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Medtem ko 3. člen taksativno našteva predpise, ki so podlaga za denacionalizacijo, pa 4. člen razširja krog upravičencev tudi na tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih ali pa jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Glede na to, da gre za izjeme, Zakon veže določitev upravičencev na podlagi "drugih predpisov" na določene pogoje, ki se nanašajo na čas sprejetja teh predpisov in na višino odškodnine za to premoženje. Predpis je moral biti izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. aprila 1963, ko je bila navedena Ustava razglašena. Predpisi, izdani po tem datumu, tudi tisti, ki urejajo razlastitev, torej ne pridejo v poštev kot podlaga za denacionalizacijo, razen seveda tistih, ki so izrecno navedeni v 3. členu.

4.Besedilo 5. člena ZDen ne vsebuje časovne opredelitve pravnih poslov, ki so podlaga za denacionalizacijske zahtevke v tistih primerih, v katerih je bilo premoženje podržavljeno s pravnimi posli, navidezno torej brez zakonske ali druge prisile, ki pa niso temeljili na svobodni odločitvi dotedanjega lastnika premoženja. Razlago določbe, po kateri tudi za te primere velja časovna omejitev, so dala v izpodbijanih odločitvah sodišča. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča je (bila) pri tem vezana na razlago, ki jo vsebuje pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča iz leta 1993 in po kateri velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

5.Ustavno sodišče je o podobnih primerih že odločalo (npr. odločba št. Up-37/95 z dne 3. 7. 1997, OdlUS VI, 182). Po oceni Ustavnega sodišča je edina ustavno dopustna in hkrati logična razlaga ta, da ni mogoče uveljavljati denacionalizacije na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve v času veljavnosti ZRPPU. Povsem nelogično bi namreč bilo in tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bilo denacionalizacijo v času po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 mogoče zahtevati na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, hkrati pa je ni mogoče zahtevati, če je bila nepremičnina razlaščena z odločbo o razlastitvi.

6.Na očitek pritožnice, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ker sodišče ni razpisalo naroka, sta v obrazložitvi svojih sklepov odgovorili že Višje in Vrhovno sodišče in pri tem opozorili na določbo 7. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. - ZNP), po kateri narok v nepravdnem postopku ni obvezen, če ni predpisan z zakonom. Po tej določbi namreč sodišče narok opravi, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Pritožnica zato zmotno meni, da bi lahko sodišče o njenem predlogu za denacionalizacijo odločilo le po opravljenem naroku. Za postopek odločanja o zahtevkih za denacionalizacijo po 5. členu ZDen takšen narok ni izrecno predpisan. Pri presoji, ali je bil s tem, ko narok ni bil opravljen, kršen 22. člen Ustave, bi bilo lahko odločilno, ali je moralo sodišče ugotavljati dejstva, ki so bila med strankami sporna. V konkretnem primeru pa je iz prej navedenega razvidno, da temeljijo izpodbijani sklepi na pravnem stališču, ki je uveljavljeno v sodni praksi in ki ga tudi Ustavno sodišče ocenjuje kot logičnega in edino ustavno dopustnega. Za odločitev o zahtevku za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo predmet pogodbe namesto razlastitve, je torej po tem pravnem stališču potreben le podatek, kdaj je bila ta pogodba sklenjena. Iz izpodbijanih sklepov in navedb ustavne pritožnice same izhaja kot nesporno, da je bila kupna pogodba namesto razlastitve sklenjena leta 1975, tj. v času, ko je veljal ZRPPU, torej predpis, ki je bil sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Kateri naj bi bili morebitni drugi razlogi, zaradi katerih bi bil narok v obravnavani zadevi potreben, pritožnica ne navaja.

7.Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po prvem odstavku 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS), ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi praviloma vsak udeleženec v postopku pred Ustavnim sodiščem svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je glede prijavljenih stroškov, ki se nanašajo na vložitev ustavne pritožbe pritožnice, sklenilo, kot je navedeno v 2. točki izreka, ker v okoliščinah tega primera ni najti razlogov za drugačno odločitev.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude