Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo, ker je delavec samovoljno odšel v gozd na potrebo, čeprav je imel zagotovljeno možnost uporabe sanitarij na Železniški postaji, posledično pa ni podana odškodninska odgovornost njegovega delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in stroškov postopka. Ugotovilo je, da je šlo pri tožnikovi poškodbi za nesrečno naključje, ki je izhajalo iz njegove lastne sfere. Objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni ugotovilo, saj ni šlo za nevarno dejavnost in nevarno stvar. Tudi njegova krivdna odgovornost ni podana, saj je tožniku zagotovil ustrezne sanitarije, terena, kjer se je tožnik poškodoval, pa ni bil dolžan pregledati.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi ostaja sporna le še krivdna odgovornost iz razloga, ker delodajalec tožniku ni zagotovil ustreznih sanitarij. Navaja, da je tožnik kritičnega dne skupaj s sodelavci opravljal delo na terenu v A. na območju železniške postaje, ter da so bile sanitarije na Železniški postaji v A. oddaljene nekaj 100 metrov in so bile zaklenjene, tako da tam do stranišča ni mogel priti, kar je poleg tožnika prepričljivo izpovedala priča. V postopku ni bilo izkazano, da bi bilo ključe mogoče dobiti pri prometniku, zato je njegov zahtevek podan skladno z zahtevami urejenega delovnega okolja. Več prič je povedalo, da so bile v prejšnjem obdobju, ko so delavci delali v A., postavljene prenosne sanitarije, ki so jih kasneje odstranili. Pri tem pa je nepomembno dejstvo, koliko časa naj bi se delo opravljalo, saj je splošno znano, da se stvari lahko zavlečejo in delo traja več časa. Tožnik ni šel na potrebo v gozd samovoljno, temveč iz razloga, ker druge možnosti ni imel. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter je nepravilno uporabilo materialno pravo, zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka, ko je tožnik stopil v korito potoka in si poškodoval koleno, prišlo zaradi tega, ker je samovoljno odšel v gozd na potrebo, čeprav je imel zagotovljeno možnost uporabiti sanitarije na Železniški postaji v A. V nasprotju s podatki iz sodnega spisa je pritožbena navedba, da so bile sanitarije na Železniški postaji v A. oddaljene nekaj 100 metrov. Bile so oddaljene 200 oziroma največ 300 metrov, kar izhaja iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič B. B. in C. C. Res so bile sanitarije v času, ko jih je tožnik potreboval, zaklenjene, kar prav tako izhaja iz zaslišanja priče B. B. Vendar pritožba nima prav, da tožnik do teh sanitarij ne bi mogel priti. Tožnik in vse zaslišane priče so izpovedali, da je na tej in na drugih železniških postajah (Borovnica, Postojna) takšen sistem uporabe, da so sanitarije zaradi vandalizma zaklenjene, tisti, ki jih potrebuje, pa ključ dobi pri prometniku, ki mora biti na postaji prisoten 24 ur na dan, ali pri drugi osebi, ki dela na železniški postaji in je stalno prisotna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožnik navedene sanitarije lahko uporabil. Dokazni postopek je pokazal, da je B. B., ki je takrat delal skupaj s tožnikom, poskušal sanitarije na Železniški postaji A. uporabiti pol ure prej, preden se je tožnik poškodoval v gozdu. Ker so bile zaklenjene, ni iskal prometnika ali osebe, pri kateri bi dobil ključe, ampak je odšel na potrebo v gozd. Izkazano je tudi, da je pol ure kasneje povedal tožniku, da so sanitarije zaklenjene. Ne drži, da ni dokazano, da je bil na postaji ves čas prisoten prometnik. To je dokazano z izpovedjo tožnika in prič, B. B. pa ni izpovedal, da prometnika na postaji ni bilo, ampak je izpovedal, da ga on sploh ni iskal. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da zavarovanec tožene stranke, glede na to, da je napotil delavce na terensko delo, ni zagotovil ustreznega dostopa do uporabe sanitarij.

6. Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da so bile v prejšnjem obdobju na kraju, kjer je tožnik na dan škodnega dogodka delal, nameščene prenosne sanitarije, ki so jih kasneje odstranili. Vendar to dejstvo prav tako ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je šlo za različne okoliščine. Takrat, ko so se prenosne sanitarije na terenu nahajale, je bila tam delavnica, kjer so opravljali dela montaže pragov. Ni bilo prerekano, da je v tej delavnici delalo do 15 ljudi po 10 ur na dan. Zato je logično, da so imeli na razpolago prenosne sanitarije. V obravnavanem primeru je bilo neprerekano dejansko stanje takšno, da je zavarovanec tožene stranke na dan škodnega dogodka napotil pet delavcev za uro do uro in pol trajajoče terensko delo, z namenom ročnega premika železniškega vagona na tiru. Iz izpovedi prič izhaja, da je delo trajalo približno eno uro, potem pa so se s kombijem odpeljali nazaj v Ljubljano. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za tovrstna dela zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan pripeljati in namestiti prenosnih sanitarij, glede na to, da so se 200 do 300 metrov stran nahajale sanitarije na Železniški postaji A., ki bi jih delavci, če bi pridobili ključ, lahko uporabili.

7. Pritožba navaja, da ne vzdrži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku šlo za neke izredne razmere oziroma za nenadne prebavne težave, ki so v končni posledici pripeljale do nastanka škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v tem delu v celoti sledilo izpovedi tožnika in mu je verjelo, ter posledično pravilno obrazložilo, da takšna neobičajna in izredna situacija presega sfero dolžne skrbnosti delodajalca. Če pa pritožba sedaj nasprotno izpovedi tožnika zatrjuje, da ni imel nenadnih prebavnih težav, potem je pravilna obrazložitev v sodbi, da je delodajalec ustrezno poskrbel za možnost uporabe sanitarij na Železniški postaji A., ki ni bila oddaljena toliko, da jih tožnik v tovrstni običajni in predvidljivi situaciji ne bi mogel uporabiti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in je na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik je s svojo pritožbo propadel. Zato sam krije stroške. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.