Jedro

Tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva.

Za zavarovanje oblikovalnega zahtevka že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

Sodišče mora v okviru skrbi za enakovredno obravnavo strank paziti, da ne bi bila katera od njiju zaradi neizčrpane dokazne ponudbe procesno prikrajšana. Presoja, ali je neko dejstvo šteti za (ne)dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore).

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep z dne 4. 10. 2024 v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep z dne 10. 1. 2025 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je kot kreditojemalka s toženko (oziroma njeno pravno prednico) leta 2008 sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere ji je toženka odobrila stanovanjski kredit v višini 215.000 CHF, ki se ga je zavezala vrniti v CHF v 300 zaporednih mesečnih obrokih. S tožbo uveljavlja ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, izbris hipoteke, vknjižene v korist toženke zaradi zavarovanja njene terjatve in plačilo 6.211,60 EUR. Hkrati s tožbo je podala predlog za izdajo začasne odredbe.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 10. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanje nedenarne terjatve, s katero je začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožničin predlog, da se toženki, pod grožnjo denarne kazni, prepove razpolaganje s terjatvami, izterjava terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev (II. točka izreka). S sklepom z dne 10. 1. 2025 je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa z dne 4. 10. 2024 zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic (iz 14. in 22. člena Ustave RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe tudi v ostalem delu. Trdi, da zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja. Sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Predlog za izdajo začasne odredbe mora zato vsebovati dejanje, ki se dolžniku nalaga, in sredstvo izvršbe, s katerim se bo začasna odredba realizirala. V primeru, ko je toženki naložena prepoved določenega ravnanja, mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer kršitve prepovedi. Če bi toženka zoper tožnico predlagala izvršbo, bi se tožnica lahko upirala le z ugovorom v izvršilnem postopku, ki nima suspenzivnega učinka, ne bi pa mogla doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave v izvršilnem postopku.

4.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi, začasno odredbo razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišču očita, da je s tem, ko je štelo, da so sodbe SEU zavezujoče za nacionalna sodišča do te mere, da predstavljajo relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih nepoštenih potrošniških pogodb, napačno uporabilo materialno pravo. Sodba SEU C-287/22 se nanaša na poljsko pravo, po katerem izdaja začasne odredbe v podobni situaciji zakonodajno ni bila mogoča. Pogoje, potrebne za izdajo začasne odredbe, določa ZIZ.

Preplačilo kredita ni verjetno izkazano. Če je posel ničen, nastopijo pravila vračanja. Stranka, ki vrača denar, mora plačati tudi obresti.

Ne drži, da toženka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede opravljene pojasnilne dolžnosti. Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem bančnega uslužbenca, ki je sodeloval v pogovorih s tožnico, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Novejša sodna praksa podaja retroaktivno razlago pojasnilne dolžnosti. Neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne vodi avtomatično do ničnosti pogodbenega pogoja.

Potreba po vložitvi nove tožbe za vračilo preplačanih anuitet ni težko nadomestljiva škoda. Pri ureditvenih začasnih odredbah je potreben restriktiven pristop. Ob izhodišču, da za izdajo začasne odredbe ni treba ugotavljati dolžnikovega finančnega in premoženjskega stanja, bi bilo mogoče ugoditi vsakemu predlogu za izdajo začasne odredbe.

Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb glede škode, ki bo z izdajo začasne odredbe nastala toženki. Prav tako ni presojalo pogoja reverzibilnosti (ki ni izpolnjen), čeprav je toženka o tem podala obširne navedbe. Ni bilo upoštevano, da je večletni brezplačni moratorij nereverzibilna posledica.

5.Toženka v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev, enako predlaga tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

O pritožbi tožnice

7.Po 273. členu ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Kar pomeni, da sodišče ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Tudi po splošnem načelu sorazmernosti se v pravico ene stranke ne poseže v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU (Direktiva in sodba SEU C-287/22), ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Na podlagi tega ukrepa tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Tožnica kljub neizpolnjevanju kreditne pogodbe le-te ne krši. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva.

Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje zaradi zagotavljanja uravnoteženosti položaja obeh pravdnih strank toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza (zaslišanje bančnega uslužbenca, ki je sodeloval pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe) bi omogočala presojo, ali je tožnica lahko razumela (oziroma ni mogla razumeti) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.

Zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti po izvedbi predlaganega dokaza.

Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ni zamudna. Ker je bila predlagana v fazi, ko je bil položaj tožnice že zavarovan z začasno odredbo, ni bilo razlogov za hitenje. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo neizvedbo dokaza, z vidika strankine pravice do učinkovite obrambe v postopku, niso sprejemljivi.

Izpodbijana presoja, da verjetne izkazanosti ugovornih navedb ni treba dokazno preizkusiti, predstavlja poseg v toženkino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep z dne 10. 1. 2025 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pritožbenemu sodišču se posledično ni bilo treba vsebinsko opredeliti do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi po izvedbi predlaganega dokaza (in dokaza tožnice z njenim zaslišanjem) ocenilo, da je bolj verjetno, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni pravilno opravila, naj v nadaljevanju, upoštevajoč že ustaljena stališča novejše sodne prakse o evroskladni razlagi določb ZIZ o zavarovanju z začasno odredbo in o pomenu sodbe SEU C-287/22, ponovno odloči o ugovoru.

O pritožbenih stroških

Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

3Gre za načelo, ki ga je kot sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS) v svoji praksi izoblikovalo Ustavno sodišče.

4Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

5SEU je v sodbi C-287/22, ki je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir, zavzelo stališča: (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

6Sodba C-287/22, 30. in 39. točka obrazložitve.

7Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse. Glej npr. sklepe VSL II Cp 1129/2024, I Cp 1297/2024, II Cp 1659/2024, II Cp 1675/2024, II Cp 1673/2024, II Cp 1820/2024.

8Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da svoj zahtevek uveljavlja v sodnem postopku. Ob tehtanju ustavne pravice tožnice do zasebne lastnine in njene pravice kot potrošnice ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva, pretehta slednja.

9Glej 2. in 3. točko predloga za izdajo začasne odredbe na list. št. 12 v spisu.

10Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

11Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

12Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

13Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: “Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”

14Glej odločbe Ustavnega sodišča RS Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.

15Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023.

16Dokazni standard verjetnosti je izpolnjen, kadar so razlogi v prid resničnosti nekega pravno odločilnega dejstva močnejši oziroma številčnejši od razlogov v prid neresničnosti.

17Argumentacija, povzeta po sklepu VSL II Cp 2188/2024.

18Gre za navedbe v odgovoru na tožbo (vloženem sočasno z ugovorom zoper začasno odredbo), na katere se toženka sklicuje v ugovoru.

19Drugačna presoja sodišča prve stopnje (o pomanjkljivi ugovorni trditveni podlagi) je materialnopravno zmotna.

20Argumentacija, povzeta po sklepu VSL II Cp 2188/2024.

21Zaradi zagotavljanja procesne enakosti bi moralo sodišče prve stopnje dokazno preizkusiti tudi verjetnost tožbenih trditev (z zaslišanjem tožnice).

22Primerjaj sklepe VSL II Cp 1659/2024, II Cp 1673/2024, I Cp 911/2024, II Cp 1436/2024, I Cp 1928/2024, II Cp 2188/2024, II Cp 1740/2024, I Cp 1965/2024, II Cp 2228/2024.

23Glej npr. odločbe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1059/2024 , II Cp 1502/2024, I Cp 1222/2024, II Cp 1659/2024, II Cp 1820/2024 in druge.