Jedro

Pravica do revizije ni vezana na plačilo taksne obveznosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep pritožbenega sodišča ter sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se šteje revizija tožeče stranke z dne 11.6.2002 za umaknjeno. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Stališče obeh sodišč je, da ima neplačilo sodne takse za revizijo za posledico domnevo o umiku tega pravnega sredstva.

Zoper sklep pritožbenega sodišča je vrhovna državna tožilka Republike Slovenije vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter navaja, da se izpodbijana sklepa opirata na 8. člen Zakona o sodnih taksah. V času odločanja veljavni 8. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 93/2001 - ZST-I) je, ob upoštevanju osnovnega prečiščenega besedila določal, da če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po opominu ni v celoti plačana, ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa drugače. Iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) izhaja, da pravila postopka, kakršen je obravnavani, določa ZPP kot matični zakon in ne ZST. V ZPP ni določbe, da bi bila pravica do revizije odvisna od plačila sodne takse, pa tudi ne določbe, da bi bila revizija, za katero ni plačana taksa, nepopolna vloga. Sodišči prve in druge stopnje nista uporabili 1. člena ZPP, nepravilno pa sta uporabili 8. člen ZST. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred revizijskim sodiščem. Neplačilo sodne takse za revizijo namreč ni sankcionirano z domnevo umika tega pravnega sredstva. Za tak primer je treba uporabiti določbe ZST o izterjavi neplačane takse. Po šestem odstavku 108. člena novele ZPP (Uradni list RS, št. 96/2002 - ZPP-A) se lahko z zakonom poleg obveznosti plačila in predložitve dokazila o plačilu sodne takse določi tudi, da bo sodišče štelo vlogo za umaknjeno, če ne bo dopolnjena s predložitvijo dokazila o plačilu. V takem primeru mora sodišče stranko posebej opozoriti na pravne posledice, če dokazilo o plačilu ne bo predloženo. Zakon, ki ga omenja šesti odstavek 108. člena ZPP-A, je lahko le matični zakon, ki ureja pravila pravdnega postopka, torej ZPP. Določbe 8. člena ZST namreč po noveli niso bile spremenjene, kar pomeni, da ima določba, da sodišče šteje netaksirano vlogo za umaknjeno, izrecno omejitev - če zakon ne določa drugače. ZPP kot predpis, ki ureja pravila pravdnega postopka v četrtem odstavku spremenjenega 180. člena (novela ZPP-A), šteje kot nepopolno vlogo, sankcionirano z domnevo umika, tožbo, za katero tožnik ni plačal sodne takse in v roku za dopolnitev ni predložil dokazila o plačilu takse. Smiselno enako določbo ima tretji odstavek 497. člena ZPP. To pomeni, da pravica do revizije v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse.

Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) je bila vročena pravdnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-32/02 z dne 10.7.2003 (Uradni list RS, št. 73/2003) razveljavilo določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 ter Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/2000 in 93/2001), ki je določala, da v primerih, kadar taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo niti po opominu ni v celoti plačana, ali če vlogi ni predloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa drugače. Ustavno sodišče v odločbi ni navedlo, kdaj začne razveljavitev učinkovati. Zato velja po zakonu, da začne učinkovati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (43. člen Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS), torej v tem primeru 30.7.2003. Del zakona, ki ga ustavno sodišče razveljavi, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). O spornem pravnem razmerju pa je bilo do tega dne (30.7.2003) pravnomočno odločeno. Z zahtevo izpodbijani sklep je bil namreč izdan 13.11.2002. O zahtevi je zato treba odločiti na podlagi določb 8. člena ZST, ki so veljale ob odločanju pred sodiščema prve in druge stopnje.

Takrat veljavni prvi odstavek 8. člena ZST je določal: "Če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po opominu ni v celoti plačana, ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa drugače". Ustavno sodišče je to določbo razveljavilo, ker z uporabo metod razlage ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dejstvo, da posamezni zakon za nekatere vloge izrecno določa domnevo umika, pomeni, da za vse ostale vloge domnevo izključuje in da torej "določa drugače", oziroma ali domneva umika velja za vse tiste vloge, za katere je posamezni zakon ni izrecno izključil. Sporna določba je torej v taki meri nejasna, da z uporabo uveljavljenih razlagalnih argumentov ni mogoče nedvoumno ugotoviti njene vsebine. Ker je zato v neskladju z enim od temeljnih načel pravne države, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, jo je ustavno sodišče razveljavilo.

Vrhovno sodišče je torej pred težavno nalogo, ko mora normativno konkretizirati določbo, ki je v taki meri nejasna, da z uporabo uveljavljenih razlagalnih argumentov ni mogoče nedvoumno ugotoviti njene vsebine. Kot je pojasnilo ustavno sodišče, predstavlja taka določba grožnjo za pravno varnost. Njena nevarnost je namreč v tem, da jo lahko sodišča različno (zato tudi poljubno) razlagajo. Prav zato je pri njeni razlagi posebno pomemben argument precedensa (kot izraz načela pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo /2. člen Ustave RS/ in enakega varstva pravic /22. člen Ustave RS/).

Pri odločanju o vprašanju, ali je pravica do pritožbe v civilnem postopku odvisna od plačila sodne takse, je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ZPP, ki je matični zakon za vprašanja pravdnega postopka in ta vprašanja ureja celovito, plačila sodne takse ne določa kot predpostavko za dovoljenost pritožbe zoper sodbo. Ker ZPP v posameznih primerih veže dovoljenost vloge (tožba) ali napovedi (pritožba v gospodarskih sporih majhne vrednosti) na plačilo sodne takse, po mnenju vrhovnega sodišča to pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa, pravica do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse (prim. sklepa II Ips 25/2003 z dne 6.3.2003 in II Ips 404/2002 z dne 14.11.2002, prim. tudi 15. točko omenjene odločbe ustavnega sodišča). Uporaba tega argumenta v tej zadevi (resda gre tu za revizijo, a je vsem primerom skupno to, da sta tako pritožba kot revizija pravni sredstvi) pripelje do zaključka, da tudi pravica do revizije ne more biti vezana na plačilo taksne obveznosti. Sankcija za neplačilo sodne takse, ki jo je določal bivši prvi odstavek 8. člena ZST, je torej uporabljiva le tedaj, če zakon ne določa drugače. Kot zakon, ki lahko določa drugače, pa prihaja v poštev samo tisti predpis, ki celovito ureja posamezno vrsto postopka. Za pravdni postopek je to ZPP, ki sicer sankcionira neplačilo sodne takse za tožbo in napoved pritožbe (sedaj tudi za predlog za obnovo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje, predlog za zavarovanje dokazov in predlog za poskus poravnave - prim. 105.a člen ZPP), ne pa tudi neplačilo sodne takse za revizijo. Zahteva tako pravilno opozarja, da je bilo z nepravilno ugotovitvijo domneve umika revizije tožeči stranki onemogočeno obravnavanje njenega pravnega sredstva (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo, sklepa pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (ki ga bo opravilo v skladu z določbami 375. člena ZPP).