Jedro

Tožnik v davčnem postopku zoper pravno osebo ni sodeloval kot stranka in tudi ne kot stranski udeleženec. Je pa smiselno uveljavljal obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, to je, da bi moral v prvotnem postopku sodelovati kot stranka oziroma stranski udeleženec. Davčni organ je pojasnil, zakaj tožnika ni mogoče šteti za osebo, ki bi se kot stranka morala udeleževati postopka, pa ji ta možnost ni bila dana. Gre za dejstvo, da so pooblastila tožniku pri omenjeni družbi prenehala 23. 2. 2012, odločba v inšpekcijskem postopku pa je bila izdana 26. 9. 2012, ko je bil družbenik v omenjeni družbi C.C. Tožeča stranka tudi po mnenju sodišču v tem postopku ni izkazala, da bi bila upravičena predlagateljica obnove postopka, ki ga želi obnoviti. Zato je prvostopenjski davčni organ storil prav, ko je njen predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Glede trditve tožnika, izkazuje pravni interes za sodelovanje v davčnem postopku zoper družbo A. zaradi uveljavljanja lastnih pravic v zvezi z obnovo postopka odmere dohodnine, pa sodišče pripominja, da ima tožnik v postopku dohodnine na razpolago vse pravice, ki mu za zavarovanje njegovih pravic in koristi gredo oziroma možnost sodelovanja v postopku varstva svojih pravic. Ugotovitve inšpekcijske nadzora pri družbi A. d.o.o., ki imajo kot novo dejstvo in nov dokaz vpliv na njegovo ponovno odmero dohodnine, lahko tožnik izpodbija v omenjenih postopkih, ki tečejo zoper njega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodka pravnih oseb in davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2010 ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve zoper družbo A. d.o.o., ki je bil pravnomočno končan z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije z dne 26. 9. 2012. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana pri zavezancu za davek A. d.o.o. opravil davčni inšpekcijski nadzor, v katerem je bila izdana tudi odločba, ki je dne 5. 11. 2012 postala pravnomočna. Zoper njo je tožnik, ki je bil družbenik omenjene družbe od 19. 9. 2007 do 23. 2. 2012, vložil predlog za obnovo inšpekcijskega postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila omenjena družba prodana B.B., ki je bil družbenik v obdobju od 23. 3. 2012 do 20. 3. 2013, nato pa C.C., ki je bil družbenik v obdobju od 20. 3. 2012 do 7. 5. 2013, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani brez likvidacije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 427. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pojasnjuje še, da v skladu z določili Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD) od 17. 11. 2011 dalje, družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe. Ugotavlja, da se postopek odločanja o obnovi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora nad družbo A. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra, ne more začeti na zahtevo predlagatelja. Od 23. 2. 2012 dalje, ko ni bil več družbenik v omenjeni družbi, tožnik ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Zato ne more biti stranka v postopku. Posledično se njegova zahteva v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-02-50/2013-2 z dne 9. 7. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ najprej ugotavlja, da je bila stranka v inšpekcijskem postopku, katerega obnova se predlaga, pravna oseba A. d.o.o. Ta je bila 21. 3. 2013 izbrisana iz sodnega registra in ne obstoja več. Glede na to, da je pritožnik kot družbenik in direktor pravne takoj po začetku inšpekcijskega postopka iz družbe izstopil, se tudi ne smatra za osebo, ki bi se kot stranka morala udeleževati postopka, pa ji ta možnost ni bila dana. Zato se iz navedenega razloga v skladu z določbo 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne smatra za upravičeno osebo za vložitev predloga za obnovo postopka pri navedeni pravni osebi. Drugostopni upravni organ še pojasnjuje, da je pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopne odločbe odpravil na podlagi 248. člena ZUP.

Tožnik v obširni tožbi pojasnjuje, da ima ne le pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka zoper A. d.o.o., pač pa tudi ekonomskega. Davčni urad Ljubljana bi mu zato na podlagi 43. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 261. člena ZUP moral priznati status in pravice stranskega udeleženca, s tem pa tudi stranke v postopku s predlogom za obnovo postopka. V fazi uvedbe davčnega postopka je imela tožeča stranka status osebe s pravnim interesom, zato ga je lahko imela tudi v nadaljevanju. Že dejstvo, da je bila od 19. 9. 2007 do 23. 2. 2012 edini družbenik in istočasno tudi edina poslovodna oseba zavezanca za davek A. d.o.o., je zadostna pravna in dejanska podlaga za obstoj pravnega interesa tožeče stranke za udeležbo v postopku davčno inšpekcijskega nadzora kot tudi v postopku, ki se je začel s predlogom za obnovo postopka. Davčni urad Ljubljana je tožniku vročil tudi tri sklepe o obnovi postopka, s katerimi je Davčni urad Ljubljani tožniku obnovil postopek odmere dohodnine za leto 2010, 2011 in 2012. Pri tem je Davčni urad Ljubljana zatrjeval, da je izvedel za nova dejstva, povezana z odmero dohodnine za tožnika, ravno iz inšpekcijskega nadzora pri zgoraj omenjeni pravni osebi. Z omenjenimi ugotovitvami pa se tožnik ne strinja in jih dodatno pojasnjuje. Meni, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj je nastala nezakonita neudeležba tožnika v postopku predloga za obnovo postopka. V posledici je prišlo tudi do zmotne neuporabe materialnega prava ter zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje v celoti odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločila sodnica posameznica (druga alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Vsebina omenjene zadeve je predlog za obnovo davčnega postopka, ki je bil končan z izdajo odločbe pravni osebi A. d.o.o., št. DT 0610-150/2012-51 08- 230-02 z dne 26. 9. 2012. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka v navedenem davčnem postopku zoper omenjeno pravno osebo ni sodelovala kot stranka in tudi ne kot stranski udeleženec. Je pa smiselno uveljavljala obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, to je, da bi morala v prvotnem postopku sodelovati kot stranka oziroma stranski udeleženec.

Po določbi 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka (42. člen ZUP) v prejšnjem postopku, to je postopku, katerega obnovo se predlaga glede na določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP, po katerem ima stranski udeleženec postopka v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka. Če zakon ne določa drugače, pa lahko predlog za obnovo postopka vloži tudi stranski udeleženec. To je po 43. členu ZUP oseba, ki se je zaradi izkazanega pravnega interesa udeleževala prejšnjega postopka. V konkretni zadevi za takšno situacijo ni šlo, saj tožnik ni bil niti stranka, niti stranski udeleženec davčnega postopka pri družba A. d.o.o. Davčni organ pa mu je tudi pojasnil, zakaj tožnika ni mogoče smatrati kot osebo, ki bi se kot stranka morala udeleževati postopka, pa ji ta možnost ni bila dana (9. točka 260. člena ZUP). Gre za dejstvo, da so pooblastila tožniku pri omenjeni družbi prenehala 23. 2. 2012, odločba v inšpekcijskem postopku pa je bila izdana 26. 9. 2012, ko je bil družbenik v omenjeni družbi C.C. Po določbi 267. člena ZUP pristojni upravni organ v predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka preizkusi, ali predlog izpolnjuje procesne predpostavke za njegovo vsebinsko obravnavo. Ena izmed njih je tudi upravičenost za vložitev predloga. Tožeča stranka tudi po mnenju sodišču v tem postopku ni izkazala, da bi bila upravičena predlagateljica obnove postopka, ki ga želi obnoviti. Zato je prvostopni davčni organ storil prav, ko je njen predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Glede trditve tožnika, s katerim izkazuje pravni interes za sodelovanje v davčnem postopku zoper družbo A. d.o.o. zaradi uveljavljanja lastnih pravic v zvezi z obnovo postopka odmere dohodnine tožniku, pa sodišče pripominja, da ima tožnik v postopku dohodnine na razpolago vse pravice, ki mu za zavarovanje njegovih pravic in koristi gredo oziroma možnost sodelovanja v postopku varstva svojih pravic. Ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.o.o., ki imajo kot novo dejstvo in nov dokaz vpliv na njegovo ponovno odmero dohodnine, lahko tožnik izpodbija v omenjenih postopkih, ki tečejo zoper njega.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Davčna organa pa v postopku izdaje upravnih aktov obeh stopenj nista bistveno kršila določb upravnega postopka.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUP, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.